Macka1978, noben psiholog ne bo rekel, da naj gresta s partnerjem narazen, ker so vzroki obnašanja tvojega otroka drugje. Vendar kot vidim, ti izhajaš vedno iz otroka...je to naredil, se je tako obnašal, je nagajal.....ipd. Kot sem že rekla, je treba najti odgovor ZAKAJ je nekaj storil. Ker vse, kar se stori, se z nekim namenom. In to bo psiholog sigurno ugotovil.

In strinjam se, kot je mamči napisala. Otrok ni problematičen, temveč situacija, v kateri trenutno ste. Oba posta od mamči si še enkrat preberi. Zelo dobro razmišlja v njiju.

Zato čimprej poišči pomoč, ker otrok je resnično v veliki stiski.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Jas pa ne razumem kako lahko v tako kratkem času poiščeš drugega partnerja se preseliš k njemu in živiš kot da se nebi nič zgodilo!

Najprej bi morali vsi skupaj prebolet izgubo - ne samo ti tudi tvoji otroci, šele nato bi jas razmišljala o drugem partnerju!

Mogoče se pa tvoj otrok ne znajde v novem okolju, ob novem partnerju in z mislijo na očeta!!

Jas vem ker sem izgubila očeta in vem kako boli!


_____________________________

25.08.2005 Alja

Vse v življenju enkrat mine! Sreča, žalost, smeh in solze; vse je le trenutno stanje. Zato uživajmo vsak trenutek posebej in bodimo srečni.

U kolikor imas moza oziroma stalnega partnerja pomisli kako bi bilo ziveti brez njega in potem komentiraj nastalo situacijo. Dokler ne izkusis na lastni kozi neves kaj govoris in ti vsi po vrsti obrnejo hrbet tudi najozji.

Obsojanje oz. presojanje o tem, kako hitro si nekdo najde novega partnerja, je tukaj čisto brezpredmetno. Sicer se tudi meni zdi eno leto kar kratka doba, ampak ljudje smo si pač različni. Moj tast se je po 6 mesecih ponovno oženil Situacija je zdaj taka, kot je, vsi pa se morate potruditi, da bodo razmere za vse v družini kar najbolj ugodne, kar pomeni, da če sami ne zmorete, poiščite pomoč! Nikakor pa ne obupajte že po prvem obisku pri svetovalcu, saj jih imate na razpolago ogromno in ni vrag, da ne boste našli enega, ki vam bo znal prisluhniti.

Kolikor vem, na Centru za otroke, mladostnike in starše v Lj (Šiška) obstajajo strokovnjaki, ki nudijo pomoč tako otrokom kot staršem. Tudi na CSD Šiška, se mi zdi, da obstajajo terapevti, ki pomagajo staršem pri vzgoji otrok, vendar najpomembnejši pogoj za uspešen rezultat je, da  priznaš, da imaš problem tudi ti in ne le tvoj sin, da si priznaš, da morda ni celotna krivda le na sinovi strani, ampak morda oz. verjetno tudi na tvoji.

Glej, vprašala si za nasvet in si jih tudi dobila. Nasvete namreč. Zraven pa tudi kakšno kritiko, katero moraš vzeti v zakup z javnostjo tega foruma. Zakaj se sedaj počutiš napadeno in se obnašaš tako obrambno, če se nekateri ne stinjajo s tvojim načinom življenja? In pomisli od tu naprej - če tebe kot odraslo osebo tako prizadane mnenje nekaterih in se takoj postaviš v obrambno pozo - ali se ne obnaša natančno tako tudi tvoj otrok? Je v stiski, strah ga je in to izraža v nestrinjanju z predstavami mame, kako naj bi se obnašal. Svojo stisko izraža skozi agresijo, upornost, neposlušanje. Brani se, tako kot se sedaj braniš ti. Saj zato se vendar gre - za tvojega sina, ne zate. Presliši torej kritike, če ti niso povšeči, ker nikoli ne bomo vsi o vsem enako razmišljali in svoje možgane usmeri v to, kako bi pomagala svojemu sinu. Ker rabi pomoč, pomoč nekoga, ki ga bo skušal razumeti. Eno je upornost otroka samo zato, ker ga daje trma in preizkuša meje. Drugo pa je, če je otrok doživel hudo izgubo, ki jo še ne razume in svoje obnašanje prilagodi občutkom.

Glede prebolevanja smrti bližnjega pa takole: ljudje smo si različni, ene zelo prizadane in se nikoli ne poberejo, drugi rabijo več let, spet tretji le nekaj mesecev. Odvisno od tega, kakšen pogled imamo na življenje in smrt. Za mojega soseda so se tudi vsi zgražali, kako je lahko šel le dva meseca po izginotju svoje mame na novoletni žur. Jah, očitno mu je to pomagalo pri prebolevanju. Pač, smo si različni, v ravnanju in razmišljanju.

< Sporočilo je popravil Ankica -- 5.1.2007 12:36:30 >

Če je tvoj novi partner tvoja opora in te ima resnično rad ter ima rad tvoja otroka, potem boste skupaj zagotovo našli rešitev za tvojega sina. Nisem mnenja, da bi morala ostati sama in to reševati sama. Pomembno je le, da te partner ne odvrača od tega, da skušaš pomagati sinu ampak ti pri tem pomaga. Pomembno je tudi, da če čutiš, da ne zmoreš in da izgubljaš v tej bitki, pokličeš strokovno pomoč. Saj so psihologi in psihiatri, ki se ukvarjajo s takimi težavami. Obstajajo tudi društva... Pomembno je, ne obupati nad otrokom. Take težave kot jih imaš ti s sinom poznam. Dogajale so se 5 letniku ob ločitvi staršev (dobro jih poznam). Minile so tako kot so prišle, potrebnega pa je bilo ogromno potrpljenja in predvsem ljubezni. 
Srečno!

Cuma  

Hvala za nasvet. Vendar obstaja tudi problem v tem, da je imel otrok vec razlicnih vzgoj od babic do dedkov. Tezko je potemtakem otroka ponovno postaviti na noge ker te prakticno nic ne uposteva.

Ima kdo nasvet kje naj dobim dobrega pedpsihologa za mojega otroka.

Hvala

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Ankica je zelo lepo in realno napisala. Se ji pridružujem.

In seveda ni na svetu otroka, ki bi vse na prvo besedo ubogal, vsi smo bili otroci, tudi v času "strožjih" vzgoj, pa so bili otroci le otroci, ki so ravno tako zganjali traparije.

Eno leto je res kratka doba, da bi otrok vse to pozabil in prenesel. Ti si si našla oporo, ti si odrasla oseba, sin pa je otrok, ki tudi rabi tvojo oporo. Čas bo prinesel svoje in boš videla, da se bo tudi zgodilo, da na koncu tudi tvojega partnerja vzljubi, samo ne vsiljujte mu nekaj, česar trenutno ne mara. Očitno se res boji, da bo izgubil še tebe. Strokovna pomoč res ne bi bila slaba ideja.

Upam, da tiste misli od domu preženeš in ne razmišljaš več o tem. Tudi meni se kar srce trga, če pomislim na ubogega otroka, da bi šel nekam v dom, me kar zmrazi no.

Vsekakor želim, da mu bo čimprej dobro in da prebrotite te neprijetne težave.

Srečno.

@al bina

Pred se zaklene, ti moram povedat, da si popolnoma ubrisana.

AMen, zdaj se naj pa zaklene.

Pa še to: bolje mu bo v domu, če tako egoistično razmišljaš.

Skoz celo dogajanje v tej  temi si se mi smilila, ampak s tem tvojim zadnjim postom, pa sem ugotovila, da si zrela za na psihiatrijo!

Sram te je lahko!

< Sporočilo je popravil malika -- 5.1.2007 13:14:34 >

_____________________________

Izberi si luno za cilj in tudi če boš zgrešil, boš še vedno pristal med zvezdami

@ malika
ja pa me ni sram




život ti ko ženske gaće prljav i pomalo krvav

trudim se da bi otroku pomagala če pa noče pomoči pa tudi jaz NE BOM vrla svojega življenja stran

prav privoščila bi vsem pljuvalcen v tej temi da poizkusijo samo 10% toliko gorja kot sem ga imela jaz pa potem pljuvajte

že France Prešeren je napisal
"le čevlje sodi naj kopitar"

Verjetno je zadeva z domom oz. rejništvom najboljša varianta, lepo da ste samokritični. Mislim, da to ni vaša sebičnost ampak ugotovitev. In ker običajno ženske rečejo kaj takega le v skrajnem obupu verjamem, da ste iskreni.

Očitno se ne trudiš, če nameravaš dat 4,5 letnika stran od sebe.

Ne vem, žal mi je,da sem sploh odprla to temo.  Po eni strani pišeš kako sama nimaš kam, po drugi strani boš pa SVOJEMU otroku naredila isto! Se ti zdi to fer? 

_____________________________

Izberi si luno za cilj in tudi če boš zgrešil, boš še vedno pristal med zvezdami