Prosim vas za nasveti in pomoc. Otok je star 4,5 let in zelo problematicen. To pomeni da nic ne uboga je agresiven na 2 let staro sestrico. Jo spotika, tepe in skace po njej. Kar se vse to odraza tudi na njen da je postala tudi ona agresivna. Otrok je pred eni letom izgubil oceta zdaj ko imam novega partnerja je ljubosumen nanj in se bolj nagaja ter unicuje stvari. Kar koli ga vprasas ti ne odgovori, se laze, posmehuje ter ne gleda v oci in govori da bi rad umrl. Tudi ko mu damo nalogo se enostavno ne more skoncentrirati in se kar zapre vase in cisto zablokira.  Probali smo vse mogoce od nagrade,lepih besed, pogovorov do kazni( brez sladkarij, stati v kotu, sedeti na miru na stolu).
Psihologinja pravi da je to normalno( naj ga pustimo in dela kar hoce) vendar se meni ne zdi ker normalen otrok tega ne bi delal in bi se drugace obnasal.

Enostavno sem ze cisto obupala in razmisljam da bi ga dala v dom ker je situacija nevdrzna doma na socialni pa so na strani otroka in da naj pustim sedanjega partnerja.

Hvala vsem za pomoc

< Sporočilo je popravil UnderEja -- 7.1.2007 19:42:50 >

kaj pa drug psiholog?

Cakaj malo, lazje se delno odreces otroku, kot mogoce za nekaj casa partnerju?  

No ja, drugace pa je menda Larin nasvet kar taprav

LP

ne vem mogoče pa res za nekaj časa prekini stike med sinom in sedanjim partnerjem, mogoče samo rabi več časa da preboli in ja lahko poskusiš tudi z drugim psihologom mogoče ti bo drugače svetoval...

Res imaš problem,svetujem ti,da poiščeš pomoč.Zdaj je še čas,ker se bo vse samo še stonjevalo.Razumem te,da rabiš nekoga,ki bi ti bil v oporo,ampak zdaj moraš misliti na otroka,zato ti partnerstva ne priporočam,vsaj takega,da živite pod skupno streho ne.Želim ti veliko sreče,pomoč poišči pri več svetovalcih,potem se odloči,kateri otroku ustreza.

Dala bi ga v dom? Uhjej...
Si morda razmišljala v tej smeri, da se ubogi otrok ne znajde ob izgubi očeta, se ne zna spoprijet z dejstvom, da imaš ti že drugega partnerja ... In je njegovo obnašanje le odraz njegove notranje stiske.
Oprosti, kako lahko sploh pomisliš, da bi lastnega otroka dala kar v dom!

_____________________________

Letos pa bo!

Se popolnoma strinjam s kepo. Otrokovo obnašanje je izražanje stiske. Najbrž je tudi psiholog rekel nekaj v tem smislu, kot da je to običajno obnašanje v vaši situaciji, ne pa da je to kar normalno, torej vsakdanje.
Jaz bi vsekakor prekinila stik s partnerjem, če bi to kaj pomagalo.

Bogi otrok .
Jaz imam 25 let in sem tri leta nazaj izgubila očeta. Pa še nisem prebolela!
Ne vem kako potem čuti šele tvoj sinek, ki je še majhen in ne zna ubesedit bolečine. Jo pač izkazuje na ta način. A k enemu psihologu si šla? A to je vse???? Si že slišala za "drugo mnenje"? O groza. Kar v dom. Je najlažje verjetno res. Nima veze kakšne posledice bo imel otrok ko bo po očetu izgubil še mater. Pa kje imate srce ljudje?!

Otrok ne rabi kazen ampak ljubezen! Da bo čutil da je ljubljen!

Pa ne predstavljam si da bi moja mami sedaj pripeljala novega moškega. Saj bi bila vesela zanjo če bi videla da je srečna samo bi mi pa bilo zelo hudo. Res bogi otrok.

Nekateri pa res nimate niti malo čustev in srca za svoje otroke!
Kako ga lahko daš v dom????
Ko sem šla jaz pri 15ih v internat sta mami in oči naskrivaj jokala. Pa sem bla vsak vikend doma.
Ne razumem res ne. Nesebična ljubezen-nekateri res ne razumete pomen teh besed

Hm...pomoje ne smeš tako hitro obupati nad lastnim otrokom  
Posveti mu malo več časa, se pogovarjaj z njim, pojdita sama na kakšen izlet...mogoče se ti bo potem "odpru" oz. boš malo bolj razumela njegova občutenja.



_____________________________

In sreča je, da je pred mano pot, in to da vem, da je slast v tem, da grem.

Kot mama napornega 5-letnika te razumem, kako znajo biti taki otroci težki in te spraviti na rob, da pomisliš tudi na tisto, kar v resnici ne bi zmogel storiti. O, ja, tudi jaz sem v sveti jezi in v lastni nemoči že pomislila: majke mi, kar v dom te bom dala. Ampak to so pač prebliski, ki odražajo našo nemoč. Upam, da je tudi pri tebi samo to.

Drugače pa si napisala veliko premalo, da bi ti lahko karkoli pametnega svetovala. Je bil deček že prej težaven ali je tak postal šele po očetovi smrti? Se je kakorkoli spremenil morda že po rojstvu sestrice, je ljubosumen nanjo? To se mi zdijo namreč zelo pomembni podatki.
Poleg vsega si napisala, kot da je samo sin pred letom izgubil očeta - kaj pa ti, si tudi ti izgubila moža? Je očeta izgubila tudi hčerka? Kako ste se bodisi s skupno ali le sinovo izgubo spopadli na začetku? Kako je sin reagiral?
Pa ta tvoj novi partner - živita skupaj ali ne? Kakšen odnos ima on do tvojih otrok, ju sprejema, ju ima rad? Skuša tvojega sina vsaj malček razumeti?

Vse to so pomembni podatki, da bi mi tukaj lahko dobili kolikor toliko realno sliko. Jaz resnično zelo težko kaj pametnega napišem, zase zagotovo vem, da bi šla do 100 psihologov, psihiatrov, bioenergetikov itd., če bi bilo potrebno, da pomagam svojemu otroku. V prvi vrsti pa bi dala novega partnerja na stand by, dokler se zadeve ne normalizirajo. 

Si ne predstavljam biti vdova z dvema majhnima otrokoma. Gotovo je zelo hudo za mamico. Našla si si novega partnerja, novo oporo. Ampak iz tvojega posta je čutiti, da sta pa tvoja otroka izgubila tvojo podporo in to v času, ko je še posebno potrebujeta. Sedaj sploh rabita veliko ljubezni in potrpežljivosti.

Vi trije ste še vedno družina in morate najprej malo priti k sebi. Dajte si čas in počasi vključuj novega partnerja v vaše življenje.



_____________________________

Naj bo lep ta dan, bodi nasmejan:)

Tudi jaz sem mnenja, da zamenjaš pedopsihologa(otroškega psihologa). Tu je toliko vprašanj odprtih, na katere ne moreš vedeti odgovora ne ti, ne otrok. Pedopsiholg, ti lahko pomaga poiskati vzroke takšenga obnašanja in kako ga spremeniti. Kar pomeni, da otrok v večini primerov ni kaj dosti kriv, temveč mi, starši, ki smo preobremenjeni in se v dani situaciji enostavno ne znajdemo.

Pedopsiholog lahko pomaga tudi staršem, ker jim "nakaže" kako ravnati s takšnim otrokom. Posledično je potemtakem tudi reakcija otroka drugačna in stanje v družini se lahko očitno spremeni na boljše. Vendar moramo poznati pot. In pedopsiholog je smerokaz, ki ti to pot nakazuje.

Jaz bi absolutno poiskala strokovno pomoč

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Izguba bljižnje osebe, sploh enega od staršev je ena najbolj groznih stvari v življenju. Vendar, kot je že ena napisala, si ti našla oporo v novem partnerju, tvoj sinek pa se nekje izgublja . Zato je njegova edina metoda, da opozori nase ta, da nagaja in tako pridobi maksimalno pozornost.
S tem, ko je poreden in nagaja ve, da boš mu ti naklonila pozornost, pa čeprav ga boš okregala.
Tako jaz mislim , zraven tega, da on še zdaleč ni prebolel izgube očeta, za kar nesporno potrebuje tvojo popolno predanost in razumevanje.
In reakcija tvojega otroka je normalna. 
Najboljše bi bilo, če bi še vključila kakšnega drugega psihologa. Sem pa prepričana, da mu največ lahko pomagaš ravno ti, pa če ravno se začasno manj posvečaš partnerju in spremljaš sina skozi vse faze žalovanja in navajanja na novo situacijo. Ker eno leto je prekratek čas, da bi "sprejel" odsotnost očeta, prihod novega moškega v družino. Zraven tega, da je v dokaj občutljivih letih. Pri tej starosti fantki navadno zelo občudujejo svoje očete. Verjetno tudi v vrtcu posluša, kaj vse skupaj počnejo očetje in otroci, on pa se čuti za vse to prikrajšan, pa niti ne pozna odgovora zakaj je tako...
To so velike stiske malih ljudi, ki jih pač izražajo na svoj način. S strokovno pomočjo, ogromno ljubezni in potrpljenja vam bo že uspelo.
Razmišljanje o domu, pa raje že včeraj odmisli.

< Sporočilo je popravil mamči -- 5.1.2007 0:24:21 >

Moram še nakaj pripisat, sem šla še enkrat skozi tvoje sporočilo.

Svojega otroka ne imenuj "problematičen otrok ". Celo zadevo raje imenuj "naša problematična situacija". Ker ste kot družina vsi vpleteni in imate vsi problem, ne samo on, O.k., bo kdo rekel, kaj ima zdaj to veze ? Pa jo ima. Ker psohološko mnenje ne rabi samo on in ampak tudi ti. In torej ni problem v njem, ampak v situaciji.
Ljubusumje do tvojega partnerja je samo odraz strahu, da bo ta novi moški zdaj še mamico "ukradel". Torej mora bit maksimalno poreden, da se bo ta moški odločil zapustit mamico in porednega fantka, in bo tedaj mamica samo od njega in od sestrice.

To da govori, da bi rad umrl...to me je najbolj zabolelo. On je slišal, da je očka umrl. Torej mora tudi on umreti, da bo lahko z njim....

Grozno stisko preživlja tvoj sinek in res upam, da mu boš pomagala.

< Sporočilo je popravil mamči -- 5.1.2007 0:52:45 >

Že prej je bil ljubosumen na sestrico tudi ko je bil njegov oče še živ.
trenutno živimo skupaj s partnerjem ker žal nimam kam drugam, z pokojnim možem sva živela pri njegovem očetu torej mojem tastu vendar me je vrgel na cesto ko je zvedel da imam partnerja, poleg tega mi je dal za na pot še par zelo lepih kletvic (K...., P...... ipd) in to vpričo otrok.
pomoči od mojih staršev se tudi ne morem nadejati ker ne marata mojega sedajšnega partnerja, to pa zato ker ni bil njunega mnenja da otroku ne moreš vse znesti k riti in da ne more jesti samo čokolade ampak je treba jesti tudi kaj drugega, moja starša sta sina že od samega začetka razvajala in ko so šli skupaj v trgovino sta mu kupila vse kar si je zaželel tudi po pet igrač istočasno kar mislim da ni v redu saj se mora otrok naučiti da ne moreš dobiti vse kar hočeš žal tako je, če pa kdo misli da mu jetreba kupiti vsako igračo pa lahko posredujem številko osebnega računa pa mi naj potem tisti nakaže denar da bo lahko dobil kar bo hotel.
moj partner ima oba otroka zelo rad vendar ga sin odbija takoj tudi če mu partner reče da bi se skupaj igrala, hčer tukaj sploh ni problematična ker nora na partnerja in sploh ne more brez njega.

za vse tiste ki pravijo naj pustim partnerja, izgubite moža enkrat pa boste videle kako je to, nobenemu ne privoščim te izkušnje, jaz sem se komaj pobrala, poleg tega jaz mislim da če greva sedaj narazen bo sin vedel da je enega ža spodil in bo potem pri vsakem naslednjem partnerju isto toliko časa bo nagajal da bo  vsakega odgnal.
tudi partnerjev interes je da bi se zadeva porihtala če je potrebno je rekel da gre lahko brez problema tudi on k psihologu. samo ne vidim razloga zakaj bi hodil če bo psiholog rekel pojdite narazen, otrok je v redu, kar naj uničuje stvari še naprej.
me zanima kako bi se počutila katera od vas ko kupiš nov avto za 40000€ potem pa ga otrok kljub večkratnem opozarjanju naj ne hodi s palico okrog avta s palico razbije in naredi škode za 5000€

Nihče ni rekel, da partnerja pusti za vedno, samo toliko, da se otrok navadi, stike pa obdrži.

In verjamem, da ga je hči lažje sprejela, ker se mi zdi, da je sin vendarle starejši in že bolj dojema stvari, kot pa hči, ki je 2 leti stara.

Tisto s palico in avtom, če ste videli, da ima palico v roki, bi mu jo enostavno vzeli.

torej je potem to ok če otrok ne uboga na besedo?
zakaj ti potem policist napiše položnico ko nisi pripet? zakaj te enostavno samo ne pripne? mislim da bi bilo ceneje
torej če začasno prekinem stike kam naj grem potem spat pod smreko?
k tastu ali staršem ne grem ker me bodo psihično uničili, poleg tega me bodo cele dneve kontrolirali zakaj sem prišla 2 minute kasneje iz službe, poleg tega bo vedno kaj prišlo vmes tako da partnerja ne bom videla niti enkrat na mesec, vem ker se je tako dogajalo zato sem se preselila k njemu.
najemniškega stanovanja v okolici ljubljane si ne morem privoščiti daleč iz ljubljane pa tudi ne morem ker imajo otroci vrtec na vrhniki

Ne moreše razmerja otrok- starš primerjati z razmerjem otrok- policist. Razmi, kaj ti želijo punce povedati. Tvoj sin je obupan! Hoče umreti! Dobil je sestrico, hudo konkurenco. Izgubil očeta. Dobil novega, ki mu ni všeč. Kaj se mu lahko še hujšega zgodi? Začni razmišljati po njegovo.
Saj verjetno ima neko, njemu najljubšo igro. Ne vem, ugibam, igro z žogo. S tvojim partnerjem naj igrata nogomet....  Sama. To kar je sinu všeč in ne vam. Naj se mu približa na tak način.
Kar vidim kako trpi, ko ga njegova sestrica obožuje, crklja...

Jaz sem imela pri sinu zelo dobro izkušnjo s pedopsihiatrom in ne psihologom. Vstrajaj na tem, da ti strokovno nekdo pomaga. Vprašaj v vrtcu na koga se obrniti. In nikakor ga ne primerjaj s hčerko.

To, da se odseliš in prekineš s partnerjem ni rešitev. Vidva se morata maksimalno potruditi. NIČ KAZNOVATI! Razumi, da trpi on in ne vidva.

Če še lahko jaz:

definitivno je treba sinu dati čas, medtem pa mu pokazati, da ga imaš rada, predvsem ti, da se lahko nate zanese... kaj pa če bi vidva kaj skupaj počela, samo vidva, brez tvojega partnerja in sestrice?? in morda se bo dalo čez nekaj časa z njim začet mirno o zadevah pogovarjat, petletniki že marsikaj razumejo; morda ravno to rabi, da nekdo ubesedi njegova čustva, ker on sam svojo stisko izraža pač s temi dejanji, ki jih ti opisuješ. In to, da te ne uboga, se mi zdi ne ok, pač pa logično, glede na situacijo; morda si mora znova pridobiti tebe na njegovo stran, morda rabi pogovor o svojem očetu,...o tem, zakaj imaš ti zdaj drugega moškega...ali pa samo vedeti, da si ti tam za njega, ne glede na to, kar bo storil. In da ga imaš rada, ne glede na to, ali te uboga ali ne. Če mu bo to postalo znova jasno (ne preko tvojih besed, ampak dejanj), potem bo zagotovo prišel k sebi in bo postal spet bolj vodljiv, drugače pa se po moje ne bo dobro končalo, jezo/žalost/bes bo še naprej stresal okoli sebe z uporništvom.



_____________________________

lp, rainbow

Life's what's important. Walking, houses, family. Birth and pain and joy. Katharine Hephburn

Macka1978, jaz te po svoje razumem.Vendar pa sem tudi mnenja,da ni o.k.,če svojega otroka imenuješ problematičen.Recimo,da je situacija problematična,težka..ampak verjamem,da jo boste rešili.
Mene zanima ,kako je sin reagiral na smrt svojega očeta?Sta se veliko pogovarjala o tem?Zakaj  misliš,da je bil že prej ljubosumen na sestrico?Ni dobil več toliko pozornosti?
Vsekakor pa :moje iskreno sožalje zaradi izgube moža.To je bil sigurno hud udarec in potrebno bo nekaj časa,da se bodo rane zacelile.

_____________________________

Vprašaj se, ali te bo to kar počneš danes,kaj bolj približalo tistemu,kar bi želel biti jutri!

Macka, za sabo imaš zelo težko izkušnjo, ki verjamem, te je zelo prizadela. Ampak moraš razumeti eno stvar: si odrasla, s svojimi čustvi znaš ravnati. Tvoj sin je majhen otrok, od katerega  ne moreš pričakovati, da bo izgubo očeta prebolel kar čez noč. Nobena ti ni napisala, da je treba otroku kar vse pustiti, dvomim tudi, da katerakoli tukaj tako misli. So pa vse napisale, da je treba poskušat otroka razumet, razumet njegovo stisko, njegov strah. Tako majhen otrok še ne zna izražat svojih čustev, niti jih ne zna obvladat, niti jih še ne razume. Zato rabi starše in vse bližnje (k temu prištevam tudi tvojega partnerja, sploh ker je pripravljen pomagat otroku), da mu dajo občutek varnosti in ljubezni. Verjetno ga je zelo strah, da bo izgubil še tebe, partnerja pa vidi kot nekoga, ki mu bo odvzel še edino osebo, ki skrbi zanj. Njegova napadalnost, izbruhi, neuboganje niso pravilni in se jih ne sme odobravat, je pa treba takšno ravnanje razumeti. Vsaka pozornost, tudi negativna je boljša od nobene pozornosti.

Najprej si dobite enega zelo dobrega otroškega psihologa. Potem pa dajte temu otroku pomagat. Slabo obnašanje ne tolerirat, določite kazni (doslednost!), predvsem pa zelooo veliko delajte na temu, da vsako dobro vedenje zelooo pohvalite (da se očitno loči, kaj je bilo dobro obnašanje in kaj slabo). Pohval naj bo veliko več, kot pa kazni (tako bi moralo biti že itak). Npr. če se vsi skupaj vsedete za mizo in rišete, on pa začne noreti, ohranite trezno in hladno glavo, ga večkrat povabite nazaj, ignorirajte norenje in vsakič, ko bo naredil kaj dobrega, ga pohvalite. Vprašajte ga za mnenje. Predvsem pa ga velikokrat objemite in mu povejte, da ga imate radi, da ga ne boste zapustili in da se na vas lahko zanese. Pomagajte mu doumeti, da čeprav je izgubil očeta, vas ne bo. In da je tudi očka še vedno z njim, kot  zvezda na nebu.

Otrok rabi disciplino, red, doslednost, predvsem pa rabi ogromno ljubezni in občutka varnosti. Vsi, ki so vleteni v vzgojo tega fantka pa zdrav razum, razumevanje otrokove stiske in ogromno potrepljenja, ker do spremembe ne bo prišlo čez noč. Dom ne bo pomagal, kvečjemu bo zadeve še poslabšal. Fantek se že itak čuti zapuščenega (ja, vem, neracionalno, a on tako čuti), potem bi ga pa še kaznovali z domom?!

Srečno vsem skupaj.