Pozdravljene!

Tole se spravljam vprašat že nekaj časa, pa mi vedno zmanjka časa...

V soboto pred božičem smo bili s fantovo družino. Njegova sestra ima otroka stara 9,5 let in 4,5 let. Tamala je sploh bolj samosvoja, razvajena in trmasta, ampak, ko je dobila darila, je bil pa vrhunec.
Pogleda 1. vrečo (najino) in reče: "Sam to mi je Božiček prinesel?! To ni dost!" in jezno odrine darilno vrečo. Naj še povem, da sta dobila vsak skodelico s pliškotom, velikega čokoladnega Božička in nekaj bombonov. Pa to niti ni bistvo...
No, nato pogleda v drugo vrečo (od babice) in se začne jokat. Ji začudena babi pokaže, kaj je dobila in kavbojsko krilo vzame in zabriše po tleh. Pa vse drugo je bilo tud zanič. In potem plane v jok.

Mislim, vsi smo bili totalno šokirani.  Starša sta jo sicer nekaj kregala, ona sploh ni poslušala. Potem smo jo pustili za mizo in šli v drugo sobo.
Se mi pa zdi, da sem bila js še najbolj šokirana nad njenim izpadom. Kot da so drugi na takšne in podobne scene že navajeni?! Ne vem no...

Čez nekaj časa se je mala malo pomirila in le vzela eno igračko iz babičine vreče in se začela zdolgočaseno igrat z njo, ostali so jo pa skušal nekako "opravičit". So prišli do zaključka, da je mala pač strašno odkrita in pač pove svoje mnenje. Halo?!
Zdej pa res ne vem, ali je z mano kaj narobe ali pa je družba res že totalno zabredla. Pa sej nisem stara 50 let, šele dobrih 21 let in vem, da se tud starejši nismo nikoli takole nehvaležno in nezainteresirano obnašali. 

A sem malo za časom ali kaj? Js imam sina starega 10,5m in vem, da so to otroci, pa da včasih počnejo to in ono. Ampak takšnega obnašanja mu pa res ne bi dovolila. Če bi že prišlo do tega, bi veliko bolj strogo odreagirala in bi si takšno obnašanje resnično zapomnil.
Tamala je potem čez 2 dni pri njih doma dobila tistega Babyborna (ali kaj že), ki si ga je želela.  No, js ji ga nikoli ne bi dala, spravila bi ga do aprila in ji ga dala za rojstni dan - zdej ji je bila to samo nagrada za takšno obnašanje in je z njim vseeno dosegla svoje. 

Kaj pa ve mislite? Kaj bi naredile, če bi bile njen starš? A sem js preveč stroga (ne vem, zdi se mi, da pa pri 4,5 letih otrok že mora vedeti, kja lahko in česa ne sme početi), ali jo res starši preveč "ninčkajo"?

Zanimajo me vaša mnenja in komentarji.

Lp


_____________________________

Ponosna mamica dveh navihanih zakladkov, Nika in Vite.

Otroci se učijo od staršev.Njih ne poznam vendar mislim,da so to premožni ljudje,ki imajo vsega na pretek.
Videla sem že takšne reakcije otrok.To so bili otroci od res velikih materialistov in so vpričo otrok poniževalno govorili o tistih,ki so bolj revni in si ne morejo privoščiti razsipavanja.
Pri nas v družini smo bili deležni skromnih daril,zato sem tudi zdaj zadovoljna če dobim samo kakšno malenkost.

Sicer sem 7 let starejša od tebe, a vseeno mislim, da nisem preveč staromodna in se popolnoma strinjam s teboj. Takšno obnašanje tako velike punce se mi zdi nesprejemljivo.
Sem se pa spomnila besed iz predavanja psihologa Žorža, ki je rekel, da z razvajanjem otrok delamo njim samim škodo, ker nikoli ne bodo z ničimer zadovoljni, večno slabe volje, vedno se bodo nad nečim pritoževali, a žal je razvajenost velikokrat rak rana sodobne vzgoje.

Ja, pri meni sigurno ne bi dobila darila za Božička... Tako kot si napisala... Spravila bi ga do rojstnega dneva... In to je to...
Bi pa sigurno jaz ostro reagirala na tako reakcijo... Po mojem bi šli po hitrem postopku domov in bi ji tam razložila kaj in kako se temu streže...

LP A

Jaz pa takšnih, ki darila sploh pogledajo ne oz. jim je čisto vseeno, kaj, če sploh kaj je v vreči. Tudi to se mi zdi skrajno žaljivo do obdarovalca in predvsem od staršev je odvisno, kako otroci reagirajo ob darilih. Če boš zraven tudi sam pokazal navdušenje, mu malo "razkazal" igračo, bo reakcija zagotovo prava.

To je pa res scena, ki tudi starše zadane. Sploh, če se trudiš in vzgajat po nekih moralnih načelih,....

To za kasnejše darilo bi absulutno prepovedala. Verjetno je kdo klonil nad tem, da so pač videli njeno navdušenje in očke. A sploh za babyborna in te drage stvari jaz abulutno ne dam denarja.

      Pri nas je letos, prvič dobila barbiko 4,5 letna od naju. Eno je dobila od botrce pred dvemi leti in to letos. Sva jo testirala, kako dolgo si jo je želela, pisala narisala božičku,... Sam je ati razkiru, jaz sn ji misla dat samo žabice take pisane kot jih je vidla na meni. No, zdaj ima zapoved, da mora skrbeti zanjo, ne smem jo videt na tleh,....

Sem pa mnenja, da otroci na preveč koncih dobivajo darila zato je pa tako. Pa doma, pri eni, drugi babici, tetkah,....

Sn dobla že klik, če bi vsak rajš ji dal čokolado pa tistga jurja, bi vsaj lahko potem zato npr. kupili koristne čevlje. Pika. Tak je pa res ena miljarda pliškotov, pa sladkarij,... sicer pa res vsak izbere po svojem okusu.

A ja še to. Naša je pri babici, ko ji je eneparkrat zapela, da bi imela harmoniko, le to dobila. Ker ne vem kaj so delali, se je nanjo takoj neki porezala in ji sedaj ni več zanimiva. Babica je bila seveda razočarana, jaz še bolj. Kaj bi ve naredile. Trenutno je varno spravljena ! Predlogi. Škoda mi je res denarja.  

sploh se ne čudim, sam med starejšimi poglejmo, midva z možem sva že neštetokrat naletela, da sva nekoga od prijateljev obdarila, pa tud pogledal niso darilo npr pred nama, sam tisto aja hvala, smo že vajeni še drugič..pol se ne čudit otroku.
Sama zelo rada obdarujem, ko pa sem obdarovana, sem vesela, pa tud če je to majčkena čokoladka, pokažem hvaležnost, še posebej če so otroci zraven,pri otroških darilih pa vedno skupaj pogledamo in seveda izkaževa z možem neko navdušenje in zahvalo, tudi hči zna reči hvala že za en bonbon, pa nam nič finančno ne manjka.Mislim da je pri vašem problemu vzgoja teh staršev do te deklice,lp

Jaz pa kar štekam tamalo. Seveda ne odobravam reakcije, ampak štekam. Otroci so v teh dneh tako zasičeni s temi darili, povsod jih dobivajo, da jim malenkosti res ne pomenijo ničesar. Ker pa še nimajo prav ne vem koliko izkušenj s tem in ne znajo biti narejeni, pač reagirajo kot reagirajo, predvsem čustveno. Če bi ob drugi priloćnosti dobila tako darilce, bi ga bila gotovo vesela.
Jaz sem bila tudi pametna, ko je bila moja "pastorka" stara 5 let in je na morju dobila torto od sosedov, ki pa ni bila čokoladna, po njenih željah, ampak ananasova. In še za to so se sosede res maksimalno potrudile, da so jo nekako spacale skupaj na tistem neobljudenem otoku in v blazni vročini. Tamala je pa, ko jo je zagledala, začela nekaj pihat in se grdo obnašat, da ona hoče čokoladno. Kako se mi je to takrat grdo zdelo! Se mi jezdela že napol odrasla  in da bi morala razumet, da je glaven trud, ki ga nekdo vloži, da bi ti naredil veselje.
No, zdaj sem pač pridobila nekaj izkušenj in mi je stvar malo bolj jasna. Otrok je otrok in reagira čustveno. Res mu je treba povedat, da taki izpadi niso lepi ind a s tem prizadene ljudi, ki ga imajo radi, ampak vseeno razumem male človečke, ki se razhudijo. Zato jaz v tem primeru ne bi bila užaljena, pač v tej darilni evforiji pride tudi do tega. Najbrž je tamala pisala Božičku, da bi rada baby borna in je potem samo čakala, kje je. In bila nad vsem ostalim razočarana.

Ta obdarovanja otrok so postala nočna mora, še več, zdi se mi, da se z vsem tem že krepko pretirava. Ampak potrebno je vedeti, da smo glavni krivec za to prav mi, odrasli, čeprav smo tudi sami žrtve nekega družbenega vzorca zadnjih let.
Obdarovanja otrok (ali staršev) se začne že z rojstvom otroka. Kaj kupiti? Koliko denarja temu nameniti? Pa pridejo prvi rojstni dan, pa prvi Miklavž, Božiček, dedek Mraz, ki se jih otroci sploh ne zavedajo, folk jih pa obdaruje kot za stavo. In ko se zgodi (samo nekatere poste na RR poglejmo), da stari starši ali kašna tetica, bog ne daj naša najboljša prijateljica otroka ob teh praznikih ne zasujejejo z darili, takoj v jok pa na drevo z vprašanjem: A mojega otroka nimajo dovolj radi A je manj vreden od svojega bratranca
Tukaj in samo tukaj se začne, nadaljuje pa v vrtcu, šoli, kjer se otroci bahajo drug drugemu, kaj vse so dobili. Druga stran medalje pa je dejstvo, da otrokom dandanes darila v obliki oblek ipd. ne pomenijo a ma nič, manj kot nič, sploh fantkom. Baš njih boli za tako ali drugačno majčko ali hlače, saj jih imajo itak dovolj, kaj dovolj!, za izvoz jih imajo. In z njimi se (še) ne morejo postavljati pred vrstniki kot se lahko z raznimi utripajočimi, piskajočimi in poskakujočimi igračami. Tukaj je pač otroke po eni strrni potrebno razumeti. Vsekakor pa je dobro, da otroka na tem področju čim bolj omejimo - ena ornk igrača (po možnosti od staršev) na obdarovalno obdobje, vsem ostalim pa ukazati, naj svoja darila omejijo na minimum. Samo to nekaterim staršem očitno dela probleme (v njihovih glavah, kakopak), češ babice in dedki pa morajo ja bankrotirati, da dokažejo, kako neizmerno ljubijo svojega vnuka

Meni je prav všeč, da moja starša mojih otrok ne zasipata z materialnimi darili. Za enkrat naš 5-letnik ob tem ni pokazal nikakršne prizadetosti, niti ne ve, da mami njegova denarna darila nalaga na njegov bančni račun. In zaenkrat je čisto zadovoljen s simbolno čokolado.
Moj nečak je pa druge sorte. Letos je izjavil, da bo na vabila za rojstni dan napisal, da za darila NE SPREJEMA oblačil, ampak SAMO igrače in denar . Od mene je dobil samo čestitko po pošti.

< Sporočilo je popravil nejcko -- 3.1.2007 10:41:58 >

Se podpišem pod tole- nečaka še pogledala nista, kaj sta dobila, ampak letos nisem bila tiho in sem nečakinji rekla, da to pa ni lepo, da samo ošvrkneta vrečki in to je to.  Ji je bilo potem vsaj malo žal, ampak dvomim da bo zaleglo za dlje časa.

Bonnie, naš je sedaj star skoraj pet mesecev in z sva tudi odločena, da bova naredila vse, da se mali ne bo tako obnašal- saj, zarečenega kruha se največ poje, upam, da tu ne bo tako. Oba sva lepo vzgojena, navajena skromnosti in biti hvaležen, in tudi bo vzgojen v takšnem duhu. Groza, kam nas je potrošništvo že pripeljalo



_____________________________

13.8. je na svet prijokal za mamico in atija najlepši rožnati fantek - Tilen
Vsi se rodimo neumni- eni takšni tudi ostanejo...

Bonnie, se vidi, da še imaš majhnega dojenčka, ne pa malčka oz. otroka, da bi lažje razumela reakcijo te deklice. Moj ta starejši je star 5,5 pa ti bom razložila, kako poteka pri nas obdarovanje, da smo vsi zadovoljni:
1. Otroku se NIKOLI ne kupuje oblačil. Nikoli. Ker si otrok nima z njimi v svoji glavi kaj početi. JAz vedno pravim, da kadar kupiš otroku oblačilo, ga v bistvu kupiš staršem, da imajo le-ti manjše stroške. Oblačilo se lahko dodaa samo kot "dodatek" k darilu.
2. Mi napišemo dedku Mrazu  pismo, kamor moj sin nalepi slikice, izrezane iz vseh teh katalogov igrač, ki pridejo v decembru v hišo. In te igrače tudi dobi. Ne pa drugih.
3. Kako ga pripraviti, da si ne izbere ravno najdražje in preveč? Jaz ga pač "motiviram" tako, da mu nakažen nekatere, pa povem mu, da lahko dobi samo 3,4 igrače(odvisno, kdo mu vse kupi oz. s kom se zmenim-torej babi, teta...), ker ima Dedek Mraz bolj malo vrečo in mora obdariti dosti otrok. Do sedj je to še vedno razumel.

Tako, da je deklica reagirala čisto svojim letom primerno


_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Ja, darila dandanes res kapljajo z vseh strani in imamo vsi (otroci in starši) povečini vsega dovolj. Zato tud razumem in se ne sekiram, če je npr. igrača ali karkoli drugega otroku zanimivo mogoče prvih 5 minut, potem pa ne več. Ni mi pa jasno, kako se lahko otrok zjoče, ker dobi za darilo pač nekaj drugega.

Ne vem. Ko malo opazujem takšne otroke, povečini vse bolj opažam, da so vsega siti. Vsega imajo preveč, nobena stvar jim nič ne pomeni. Niti se jim ne ljubi pisat Božičku, kaj si želijo. Tamali, ki je star 9,5 let je baje rekel, da Božiček že ve, kaj bi rad za darilo, da se mu ne ljubi pisat. Sej ne moreš imet več veselja do obdarovanja. Potem mi pa moj reče, da je to druga generacija, pa da je danes vse drugače kot je bilo, ko smo bili mi mlajši. In, da naj se drugič sploh ne trudim s kakšnimi darili, da bo čokolada dovolj. Meni je to žalostno.

Potem pa malo pogledam po naši strani in ugotovim, da smo po teh standardih še potem čist zadaj. Moja sestra je stara skoraj 14 let, že dolgo ne verjame več v Božička, dedka Mraza ipd., se pa vseeno potrudi in vsako leto napiše, kaj si želi (s tem mami pomaga pri izbiri). Mene recimo, že majhna pozornost razveseli, pa se res nočem nekaj ven metat. Pa sva imeli midve res vse, kar sva si zaželeli in še več. Smo bili dosti bolje situirani kot marsikdo, pa se vseeno nikoli nisva tako obnašali. Tudi se nikoli nismo posebej o tem pogovarjali, ker niti ni bilo potrebe. Zgleda, da sta nama hvaležnost podzavestno vcepila, ali kaj?
Mogoče js zdej to toliko težje razumem, ker prej nikoli nisem kaj takšnega videla in tega nisem navajena?

nejcko, glede vsebine daril imaš pa popolnoma prav. Opažam, da se nekateri res prav izogibajo podarit kaj drugega kot igrače.




_____________________________

Ponosna mamica dveh navihanih zakladkov, Nika in Vite.

no naš je tudi še premajhen, da bi obdarovanje razumel, zato je dobil samo kakšno malenkost (lutke za na roko, knjigice), pa dinarčke na banko. On sicer tega ne ve, ko pa bo dovolj star in jih bo enkrat dejansko potreboval in dobil, se mi zdi (no upam, da ga bamo tako naučili), da nam bo hvaležen za to. Nečakinja je malo večja in ima milijon želja - v glavnem vse kar vidi, sliši,... pa vsak dan nekaj drugega. Ampak smo se malo pomenili z njeno mamico (kupujemo kvalitetnejše didaktične igrače), take, ki trajejo,.. In potem se pomeniš z otrokom, kaj pa, če bi to napisali in narisali Dedku Mrazu (ali komurkoli že - ne pa kar vsem trem) in potem otrok to dobi. Ker to tudi pričakuje, je vesel. In če napiše, da bi zraven rada tudi tople roza žabice za na smučanje, je z njimi tudi 4letnica prav tako zadovoljna, pa čeprav gre za oblačilo. Ker ve, da bo šla tudi smučat.

Se strinjam z Marogico v vseh tockah.

Obleka je bedasto darilo. Otroku se kupi nekaj za njega, ne za oblect in potem bi moral otrok glumit, da mu je krilo vsec?!!? Ja pomojem tudi.. Je pac iskren, hvala bogu..

Tu so najvec krivi starsi, ker ima otrok ocitno prevelika pricakovanja. Ce bi zadevo nekako bolje organizirali, do tega ne bi prislo (pismo bozicku in TOCNO TA darila)


_____________________________

Gospa sem.

Načeloma se strinjam z  vsem ostalim, le s tem ne. Otročki so lahko tudi z oblačili zadovoljni, samo naučit jih je treba..kako, je odvisno od vsakega otroka posebej. Naša Mia je stara 2 leti in je za Božička dobila ogromno igrač (od motorja, kuhinje, pamtnega kužka..ni kaj ni), dobila pa je tudi oblačila, ki se jih je zelo razveselila, predvsem takih zelo debelih hlačk-si jih je kr gor oblekla  In tudi, če je dobila samo čokoladnega božička, je bila vesela, saj je to čokolada  In za vsako darilo, naj je bilo veliko ali čisto majčkeno, se je zahvalila, pokazala navdušenje in veselje.
Torej za obnašanje otrok krivim izključno starše.

Oblačila kot darilo po eni strani res niso za otroka fascinantna, je pa seveda odvisno od otroka. Deklice so praviloma zelo vesele oblačilc, sploh če malo poznamo njihov okus. Naša tamala kar v trans pade, če kakšno kiklico ali oblekico dobi. Sina pa boli đoko za obleke, tudi če mu jih jaz kupujem - obleče vse, kar mu dam gor, medtem ko se znajo deklice pri 2, 3 letih že fino zmrdovati.
Jaz dostikrat kupim kakšno oblačilo otroku, obvezno pa zraven priložim še majhno igračo, knjigico ali kaj podobnega.

Pa mislim, da sploh ni namen uvodnega posta, kaj je za otroka primerno darilo, ampak otrokov odnos do darila. Pomembno je, da se otrok nauči spoštovati in biti kolikortoliko hvaležen za podarjeno stvar.
Pa še nekaj - a tisti časi, ko se je otrok mogel potruditi za kakšno stvar, so minili? Torej piše Miklavžu ali Božičku, napiše na listek 5 igrač, ki si jih zelo želi, in vi ta spisek potalate okoli babicam in dedkom, znancem al kako? Torej otrok dejansko dobi čisto vse, kar si zaželi?
Pri nas je pa še vedno treba delati oz. se potrudii za kakšno stvar ... Bonni, očitno smo pri nas še bolj staromodni

Nekateri žal niso zadovoljnji z ničemer več, s čokolado, obleko, igračo.....Žal pa otroke sami razvajamo v tej smeri, da skoraj vsak dan dobijo nekaj-sladkarije npr. Normalno, da tudi Božiček potem ni več zanimiv, ker imajo na kratko povedano vsega dovolj. No, vsi otroci ravno ne, večina pa. Ob takšni reakciji se človek vpraša, česa sploh bi bila ta punčka vesela. Mogoče nakita?

Sicer se pa strinjam z Leniko.

Jaz pa sploh ne razumem to naročanje daril. Nekoč mi je (in še vedno)pri darilih najbolj bilo všeč to da so presenečenje. Se še spominjam zgodbice o radovedni punčki ki je šla vohunit kaj bo dobila in to ji je zmanjšalo veselje...

Dandanes pa bi vsak še najrajši imel denar. Živimo v materialni družbi in dihamo za materialno. Ni čudno da so nam potem tudi otroci takšni...

Ampak deklica iz zgodbe se mi smili. Sej se bo že naučila odigrat veselje pri prijemu darila, ta pravo veselje pa je za vedno izgubila...

Moja triletnica se (zaenkrat) vsakega darila zelo razveseli. Joj kako upam da bo taka tudi ostala.

Mislim, da ene malo pojme mešate. TUdi moj 2-letnik in ta večji, ko je bil star 1,2,3 leta, je reagiral tako, kot pišete. Se je vsega razveselil in nič nismo "naročali" daril. Vendar se to z leti spreminja in kako.

Pa še nekaj o "naročanju"- tu ne gre za naročanje, temveč OMEJEVANJE pri darilih, kajti če vprašaš mojega(pa najbrž marsikaterega drugega otroka), ti bo začel naštevati, kaj vse bi rad...In z "naročanjem" smo mi to naštevanje omejili.

Pa še to sem pozabila. Opazujte otroka, starega 4 in več let, ko bo dobil v roke darilo, njaprej oblačilo, potem pa igračo..

< Sporočilo je popravil Marogica -- 3.1.2007 20:10:56 >

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Meni se zdi neprimerna samo reakcija staršev, da nesprejemljivo vedenje nagradijo.

Če so do sedaj otroka vzgajali na tačken način je njegovo obnašanje popolnoma razumljivo.

Kot bi se v službi celo leto afnali, namesto delali, na koncu leta pa dobili lepo povišico. Le zakaj bi delali? In le zakaj bi se otrok primerno obnašal?

Marogica, saj smo si vsi edini, da otrokom tam od 4. leta dalje največ pomenijo igrače, ampak mislim, da nas je Bonnie vprašala za komentar o debelo označenih besedah. In, sori, meni tole ne sede.

Pa še naša zgodbica od včeraj, da boste videli, da tudi moj 5-letnik ni ravno imun: dobili smo se s prijatelji in smo si že na parkingu izmenjali darila za otroke, ki smo jih dali takoj v avto. Ker sem jaz že vedela, da je kolegica za sina kupila ene cotke v Angliji, sem ga že med potjo opozorila, da ni nujno, da bo dobil kakšno igračo. No, pridemo domov in otroka začneta vleči ven vsak iz svoje vrečke. Ta mala ven potegne en tak kozmetični set z medvedkom, sin pa najprej eno čokolado, pa še ene bonbone, vmes seveda nenehno gleda sestro in tistega medvedka in zavpije, da on pa ni nobene igračke dobil - pa je šlo za en ušiv mini plišast medvedek. Potem pa v še večji jok, ko notri zagleda še cunje . No, ker vem, da je kolegica poznavalka otrok, sva mu rekla, naj še malo pobrska, in res so bile na dnu še frnikole - madonca se jih je razveselil, kot da bi dobil mega pack legic In ja, cunj niti pogledal ni. Verjamem pa, da če ne bi bilo tistega medota v igri, bi bil tudi s čokolado zadovoljen. V tem je bistvo.

Nauk naše zgodbe - če obdarujete 2 otroka, nujno obema približno enako dozo sladkarij in/ali igrač.

Poznam to, pri nas mora biti še barva igrač enaka, pa tudi sladkarije morajo biti enake. Drugače so tiste ta druge sigurno boljše....

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Marogica, tvoje razmišljanje v prvem postu mi je pa zelo všeč

Pri oblačilih bi še jaz nekaj dodala: majhen otrok morda čuti  ob prejemu darila - oblačila morda podobno kot ženska, ki prejme od partnerja za darilo kakšna ful dobra čistila ali pa gospodinjske aparate.   - V bistvu gre za stvar, ki jo itak rabiš. Darilo pa naj bi bilo nekaj za tvojo dušo, da te osreči (no, sladkarije niso za dušo, ampak za želodček).

Oblačila kot darilo so zanimiva za otroka le tedaj, ko si nekaj zelo želi, pa ve, da mu tega drugače ne boste kupili.

Še naš primer: naši dve leti stari hčerki, ki se ravno odvaja od plenic, je Božiček prinesel komplet luštnega spodnjega perila. To je bilo eno od štirih daril in je nanjo naredilo velik vtis  Ampak je ravno v takšni fazi.

Drugače pa hvala za tole debato in vaša razmišljanja. Tudi sama pri sebi opažam, da bi svoji hčerki kupila vse živo, pa se moram brzdati. Mi je pa jasno, da se majhen otrok ne more razveseliti veliko daril, je preveč zbegan. Bolje eno, dve stvari - nekaj takega, za kar veš, da si želi.

_____________________________

Naj bo lep ta dan, bodi nasmejan:)

Predstavljaj si, da si ti v tvoji glavi želiš npr. parfum in to že kar nekaj časa. To si tudi nakazala možu. On pa ti kupi najnovejši "hit" Prila, da bodo tvoje rok res zaščitene pred vodo in pranjem posode. In res je mislil nate in res je mislil dobro. Ne vem no, jaz bi bila resnično razočarana.

Da ti bo lažje vzami za primerjavo nekaj kar si resnično želiš, da boš razumela, zakaj in kako to boli.

Punčka si je najbrž res želela tega baby-borna-se grem stavit, da je gnjavila doma, da je hudo, pa še vse ostale v vrtcu ga najbrž imajo. In ona dobi krilo, za katero se ji trenutno fučka, pa neke lončke, s katerimi si najbrž nima nič za počet, ker ima sigurno doma že svojega. Pa ne me narobe razumeti-to so lepa darila, vendar za to delklico v danem momentu pač niso.

Mene moja mama, obe sestr in prijatelji(s katerimi se obdarujemo) vedno vprašajo, kaj si trenutno oba želita oz. kakšen je trenutni "trend". S tem olajšam njim izbiro v tej poplavi možnosti, pa še otrok dobi resnično tisto, kar si želi. Pa če jo uniči še isti dan-.to je njegov problem. On je dobil željeno igračo. In to je bistvo tako majhnih otrok.

Se pa strinjam z eno, ki je napisala, da si npr. deklica želi oblačila(npr. krila, majčke...) Potem je pa to seveda nekaj drugega, saj si je to stvar želela.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore