Hudo mi je zaradi vas, sploh ko berem, kako nerazumljiva je okolica do otrok, ki imajo težave. Vem, da ti je zelo težko, sploh, če si bombandirana iz vseh mogočih smeri. Upam, da se ti na sestanku ne bo treba zopet zagovarjati, če pa že, pa jim  kar lepo naglas in odločno povej, da se težave zavedaš in da kljub njihovem nerazumevanju in netoleranci delaš vse, kar je mogoče, da pomagaš svojemu otroku.  Jaz bi jim tudi dala vedeti, da njihovo obnašanje do tebe in tvojega otroka situacijo samo še poslabša in čisto nič ne pripomore k rešitvi problema. Me pa zanima, če so vam v svetovalnem centru predstavili trening za koncentracijo in obvladovanje. Prejšnji teden, sem namreč bila s sinom na razgovoru na Gotski (v sredo nam sledijo še testi). Takrat mi je psihologinja omenila, da imajo posebne metode oz. trening, s katerim se otrok nauči obvladovati svoje izbruhe, se skoncentrirati... Mi bomo to tehniko vsekakor poskusili, saj se tudi našemu včasih zgodi, da izbruhne s poplavo besed. Največkrat takrat, ko se počuti nemočnega. Če se to zgodi doma, ga največkrat pustim, da se izkašlja, potem pa ga mirno vprašam, kaj točno ga je zmotilo (seveda, če mi uspe ohraniti mirne živce). Hecno je, da ponavadi še sam točno ne ve zakaj se je moral tako razburiti.
Glavo pokonci in ne pusti se jim!!!!!!

LP

Ja,vsakič izveš kaj novega (vaje za koncentracijo).Je pa res,da vedno sprašujem kaj se da še naresti...
Uh,koliko je tega.Iz dneva v dan nove situacije...
Ja,jaz bom rekla tako.če v šoli ni razumevanja in tolerantnosti je vse zaman.Jaz sem se lahko na glavo postavila pa ni bilo nič,no bore malo.Ko grem v šolo itak poslušam kako se sin obnaša....Pomoči ali rešitve pa nobene,nobenega konkretnega odziva na vse moje predloge.No,pa se le nekaj premika,pomalo.Učiteljica je vsaj dojela,da tega ne dela nalašč in ima zdravila.Čakamo na odločbo in dodatne ure,ki mu bodo zelo koristile.Pa tudi novo zdravilo(prej ritalin)mu bolj ustreza,vsaj zaenkrat.
Pa kljub vsemu bi ga rada prepisala...Po koncu šole bom hodila od šole do šole in iskala "fajn"učiteljico,razred.
Se pa naš fant tudi razjezi in večkrat sploh ne ve zakaj,če ve to takoj tudi izrazi,zelo je glasen,vzkipljiv in ne more biti pri miru.Večkrat tudi izusti kako kletvico(doma ne govorimo tako)paše to bolj zato,da pritegne pozornost.
Večkrat tudi igra klovna...itd.
Moja ne daj se jim..Vem včsih sem tudi sama že obupala,včasih bila togotna,zakaj se nič ne premakne...Ne ,gremo naprej....Vztrajamo!
lp

_____________________________

Pleši na glasbo,ki jo slišiš.

Ja, tudi meni so povedali, da obstaja trening oz. vaje za koncentracijo. To z njim tudi delajo na centru, in tudi doma. To sicer ni nič kaj drugače kot smo delali tudi prej doma, le da sedaj malce bolj vztrajamo. Običajno gre to skozi igro, da naj bi nekako vsakič igral določeno igro dlje kot prejšnjič. Po izbruhih jeze, se z njim pogovorimo, zakaj je tako naredil in kaj bi lahko drugače naredil, ne da bi pri tem koga zelo užalil ali mu celo škodoval. Sedaj so nam predstavili še semafor, pri čemer naj bi se pred določeno situacijo (tudi pred začetkom igre) pripravil kot se voznik pripravi pri semaforju (se pač vprašal: Kaj je moja naloga? Kaj moram narediti?, Kako lahko to naredim?, Ali mi gre dobro?). V glavnem, našemu to še ne gre najbolje. On bi vse naredil na hitro. Igro bi takoj pričel, brez teh priprav (čeprav to ne vzame toliko časa kot se zdi). V glavnem vse to delamo, vendar to traja. Gre zelo počasi. Ampak napredujemo. Upam, da bom našla tudi pravo šolo, kjer bodo bolje razumeli njegovo motnjo kot jo v sedanji šoli. Ravno danes me je spet klicala šolska psihologinja in me spet spraševala, če sem že podpisala zapisnik, ki sem ga dobila na sestanku, na katerem naju je ravnatelj tako potolkel. V bistvu jim gre samo za ta zapisnik. Mene pa je ta zapisnik zelo prizadel, saj v njem piše kot, da je moj sin kriminalec (češ, da ne bo nosil v šolo hladnega orožja, da ga lahko ob njegovih izbruhih fizično omejijo (kasneje sicer popravljeno na "prostorsko omejijo"), da lahko pokličejo urgentno pomoč,... ). Pa moj sin nikoli ni prinesel v šolo nič, čemur bi se reklo hladno orožje. Pa tudi pri stavku "urgentna pomoč" nisem zadovoljna, saj pomočnica ravnatelja že sedaj (brez podpisa) grozi sinu, da če bo še naprej tak, bo šel v bolnico in tam ga bodo prešpikali z injekcijami. Tudi udarila ga je že. Moj sin po takih grožnjah prične ponoči močiti posteljo, česar drugače nikoli ne počne. V bistvu šola dela samo na tem, da bi sebe nekako "zaščitila" pred tem otrokom, da bi pa mu pomagala, pa tudi pomisli ne.

Kako loahko otroku reče da bo šel v bolnico in ga bodo prešpikali z injekcijami??? Halo. Pol so pa oni ful strokovnjaki, vidva starša pa... To je noro. Pa še udarila je otroka?
Držim pesti, da čimprej najdete drugo šolo, s posluhom za vašega otroka.

Moja, ko berem vašo izkušnjo, me kar stiska pri srcu in sprašujem se, na kakšno šolo, za , hodi vaš sin, da imate tako sr***. Mislim, da morate nekomu biti velik trn v peti, ker taki postopki, ki jih ti navajaš, so v šolah izredno redki, vsaj jaz ne vem za nobenega, pa sem šolnik. Pa kakšen zapisnik naj bi vidva podpisovala, kakšno hladno orožje, omejitev gibanja - pa saj se bere, kot da gre za delikventa hujše vrste Meni tukaj nekaj fejst smrdi, resno.  Čim prej prepiši sina na drugo šolo, ker boste drugače še znoreli. Najhuje od vsega je, da  tak otrok obiskuje šolo, ki zanj nima posluha, še huje, če je v razredu, kjer so se očitno vsi (od učiteljice ter preko otrok do staršev) zarotili proti njemu; tako okolje namreč na otroke s tovrstno motnjo vpliva skrajno negativno in celotno stanje še mnogo mnogo poslabša. Joj, prav smilite se mi!
Zdaj se še bolj zavedam, kako prav sva se z možem odločila, da dava sina eno leto kasneje v šolo - zdaj sicer čakamo še na testiranje in odločitev komisije, ampak jaz bom vztrajala do konca. Tudi naš sin ima motnje koncentracije, prav tako so njegovi izbruhi jeze in agresije skoraj vsakodnevno na sporedu in že od jasli dalje se spopadamo s takimi in drugačnimi "vzgojnimi" problemi. Letos je mnogo bolje, ker ima super vzgojiteljico, in res ni večjih problemov, komaj čakam še september, ko bo šel v popolnoma novo skupino (pretežno dekliško ), in se bo tako končno znebil "etiketke" in tako upam, da bo prihodnje leto veliko lažje štartal v šoli.

Moja in vse ostale s podobnimi problemi, želim vam vse dobro, tebi, moja, pa da najdete šolo, v kateri bo vaš sine lahko normalno zadihal (in vi z njim ) Srečno!!!

V torek sem sestanek v šoli preživela dokaj mirno. V šoli sva bila z možem 4 ure. Najprej smo imeli starši od 1. do 3. razreda predavanje o Nasilju v šolah in moram reči, da je gospa, ki je vodila to predavanje, zelo dobro opravila svoje delo. Celo, ko je neka mama od sošolca mojega sina, hotela načeti temo točno o mojem sinu, jo je prekinila in rekla, da ona ne more govorit o posamezniku pred vsemi, in da tudi ne more povedati nič določenega, če otroka ne pozna, ker je to različno od posameznika do posameznika. No v razredu na roditeljskem pa so starši kar bombardirali o tej temi oz. o naju in najinem sinu. Moram reči, da sem bila zelo presenečena (pozitivno), kako so nas, predvsem pomočnica ravnatelja, pa tudi šolska psihologinja in razredničarka branile in povedale staršem, da sva se midva vseskozi zelo trudila in sodelovala s šolo in centrom, da bi se zadeva čimprej omilila (zdravila, dodatna pomoč 5-ur, prostovoljec (le-tega še nismo dobili), ...). Starši so, poleg tega, da so nas prijavili na policiji (ena mama), ovadili šolo tudi na Ministrstvu za šolstvo, Zavodu za šolstvo, Inšpektoratu. Šola je bila razočarana, ker so šli starši mimo njih. Namreč s šolo niso o tem nič govorili in ji pisma, ki so ga poslali na te ustanove, niso poslali niti v vednost. Bomo videli, kako se bo odvilo. Vendar sedaj ne vem, kaj naj naredim jaz. Nekateri starši so rekli, da ne pričakujejo, da bi se sina prešolalo (ostali so bili tiho), nekateri so predlagali, da bi razred razdelili na pol, da bi bilo manj učencev (vendar jih je sedaj le 20, tako, da ministrstvo po zakonu ne dovoljuje tako majhnega števila otrok, razen, če bodo mogoče sedaj, po prijavi, kako drugače odločalo). Na sestanku se mi je zdelo, da je šola naredila nek korak naprej, da se stvar nekoliko premika na bolje, vedar pa ne vem, če ni to samo sedaj, ko pričakujejo inšpekcijo. Sploh ne vem več, kaj naj si mislim, kaj naj naredim. Pa še sin  je čedalje bolj proti prešolanju. Po vseh teh pritiskih s strani šole in staršev, ki trajajo že drugo šolsko leto, sploh ne znam več razsodno razmišljati.

Kaj si mislite o Waldorfski šoli? Kdo ve, kolikšna je cena te šole? Predvsem pa:
a kdo ve, kako dejansko tam obravnavajo otroke s posebnimi potrebami. Dobila sem namreč namig, da bi bilo za mojega sina tam mogoče v redu, ker imajo poseben način učenja. Nekaj sem sicer prebrala na forumih njihove spletne strani, pa so mnenja zelo različna. Predvsem negativna. Vendar za to temo je bore malo obiskovalcev, tako, da se iz tega ne da sklepati realno. Sem sicer dogovorjena, da me naslednji četrtek pokličejo iz te šole, vendar bi poprej rada slišala tudi kakšno drugo mnenje.

Pa še za eno OŠ sem dobila namig. OŠ Poljane. Ima kdo izkušnje ali informacije od te šole?

Z WŠ nimam nobenih konkretnih izkušenj, tako da ti v tej smeri bolj težko kaj pametnega napišem. V glavnem pa je bistvo w. metodike v tem, da se daje velik poudarek čutnemu doživljanju in učenju, kar pomeni, da se (vsaj na nižji stopnji) snov podaja tako, dajo učenci v bistvu "začutijo" preko gibanja, glasbe, likovnega ustvarjanja itd. Na sploh je velik poudarek na umetnosti in gibanju, zato je tak način zelo primeren za otroke z motnjami koncentracije oz. za bolj "živahne" otroke.
Ne vem, kako na WŠ obravnavajo učence z odločbami, ampak očitno zna biti tak način šolanja za hiperaktivne otroke uspešen. Moja bivša sodelavka, sama je psihologinja, je svojega sina, ki je imel motnje koncentracije (nekaj je omenjala tudi hiperaktivnost, nisem pa sigurna, ali je imel odločbo ali ne), vpisala na WŠ. Rekla je, da če je kaj prav storila v svojem življenju, je bilo prav to. Fant je zdaj že v gimnaziji, in s šolo ni imel nikoli problemov.

Da pa je toliko negativnega mnenja okoli WŠ, mislim, da je krivo to, ker w. pedagogika stremi k tesni povezanosti šole in družine; to pomeni, da naj bi tak način življenja, kot ga učijo v šoli, tudi v resnici izvajali doma. To pa  seveda zhteva angažiranost cele družine in veliko aktivnost staršev pri samem procesu šolanja.
Na negativna mnenja vpliva tudi ideološka obarvanost šole, ki sicer ni verska v klasičnem pomenu, se pa močno poudarja duhovnost kot taka, meditiranje/molitev/sproščanje, zdrava (če se le da vegetarijanska) prehrana, umirjen način življenja s čim manj razno razne sodobne navlake (TV, računalnik, razne rač. igrice itd) ...

Kar  se plačevanja tiče, mislim, da je sistem podoben kot pri plačevanju vrtca, torej glede na plačo staršev oz. družinski proračun, vem pa, da zneski niso  tako zelo visoki.

Upam, da se bo javil še kdo, ki ima bolj konkretne izkušnje. Tudi jaz sem premišljevala o vpisu sina na to šolo, ampak se sama nekako ne vidim v tem - žal je naša familija časovno zelo "na psu", da bi se temu "projektu" lahko povsem posvetili, delati nekaj na pol se mi zdi pa brez veze.

Za šolo ne vem koliko preide, vrtec pa vem, da ni nič subvencioniran, ker je privat. Mi je ena mamica povedala, k je mela tam tamalga.

Moja, je kaj novega okrog vsega skupaj?

Se opravičujem, ker se nisem nič oglašala. Sina sem s težavo (stara šola me je namreč pri tem ovirala), a uspešno prešolala. Moram reči, da sem z novo šolo zelo zadovoljna. Tukaj so vsi dosti bolj strokovni in človeški. Razredničarka pa je "zlata vredna". Sicer težave v podaljšanem bivanju so tudi tukaj nekajkrat bile, zato sem ga enostavno izpisala in sedaj pride sin po šoli do moje službe, kjer ga malce kasneje prevzame mož. Upam, da v moji službi ne bodo začeli težiti zaradi tega. Na tej šoli je že takoj na začetku šolskega leta dobil eno zelo v redu specialno pedagoginjo - defektologinjo,katera mu pripada po odločbi in  je tudi sinu zelo všeč, tako, da je letos že prvi šolski dan vprašal razredničarko (seveda pa tudi na koncu šolskega leta večkrat sámo defektologinjo), če jo bo letos tudi imel. Seveda jo bo imel, le, da se je letos malce zavleklo in je prvi teden še ni imel. Tudi razredničarka je na srečo ostala ista. Upam, da se bodo letos, ko se je že malce privadil na to šolo, stvari počasi začele popravljati v pozitivno smer. Sicer je bilo že to šolsko leto zame balzam proti stari šoli, vendar pa so določene težave še vedno tu in jih bo potrebno nekako odpraviti. Upam, da bomo s skupnimi močmi sina spravili na pravo pot.

Težave so po prešolanju ostale tudi pri nas, vendar so to težave kot posledica hiperaktivnosti (in disleksije), ne pa kot posledica "strokovnjakov", za katere sem se večkrat vprašala, na katerem področju sploh so strokovnjaki - pri pedagoškem delu (sploh pa specifičnem) zagotovo ne.

Skratka - v tem trenutku si naredila vse, kar se da narediti... ob zadostnem domačem delu (pomoč pri domačih nalogah, zadostno število vaj in ponavljanj ter domača, otroku prijaznejša in manj zahtevna razlaga) boste zagotovo dosegli maksimum... edino, kar bi morda še poudarila, čeprav ni omenjeno nikjer prej... na višji stopnji se boste pri nekaterih predmetih srečali s t.i. selekcijo... otroci bodo razdeljeni v tri skupine... manj zahtevna, povprečna in zahtevnejša, takorekoč... ne poskušajte zadostiti svojim željam in ne forsirajte otroka na podlagi tega, da je inteligenten... zavedajte se, da kljub morda celo nadpovprečni inteligenci določenih stvari zaradi svoje motnje ne zmore... pa četudi bi jih morda zmogel, bi bil to zanj tak napor, da bi lahko odpovedal pri čem pomembnejšem... ocene so pomembne, vendar niso vse... pri res maksimalni angažiranosti naj bo otrok na povprečni stopnji, v nasprotnem primeru pa raje na manj zahtevni... že res, da lahko dobi oceno največ 3, ampak zato pa toliko težje oz. skorajda nemogoče dobi cvek... katerega lahko na ostalih dveh stopnjah dobi veliko "lažje" in hitreje... in tudi otrok, ki ve, da se ga ne forsira k 5-kam za vsako ceno, bo vse skupaj delal bolj sproščeno in posledično bo dal več energije v pomnjenje snovi, kakor pa v sam dril učenja.

Pri mojem sinu to funkcionira.

ali slučajno kdo ve kakšen je nadomestek za
ritalin oz. da zdrži dlje kot z ritalinom ,namreč
ritalin zdrži približno 3 ure in potem mora vzeti
še enega.


_____________________________

Moji Sončki

Moj sin je dobil zdravilo Concerta. To je tableta s podaljšanim delovanjem. Delovala naj bi skozi cel dan. 

Živjo,upam da bo kdo vseeno še prebral o ritalinu...to je namreč moja OSEBNA izkušnja,in jo javljam čeprav je že mnogo let od tedaj...
Tudi mene so naredili za nemirnega,nevzgojenega,neprilagojenega otroka,in mu pomagali s tem.v bistvu pa sam šolski sistem ni pripravljen na malce drugačnosti in drugačne obravnave posameznika.Če nisi (bil) vkalupljen med ostalih 25 učencev, si bil problematičen.. Vendar je Ritalin zelo instant pomoč,ki usahne, če ga ne jemlješ.Danes sem srečen starš dveletne deklice,kateri ne bi dovolil da bi ji dajali Ritalin.Obstajajo namreč  vaje za koncentracijo,nekatere zelo preproste,ki ti zelo pomagajo.Npr. hoja po kamnih je ena od njih...Recept za izboljšanje vedenja otroka je le eden: veliko pogovora,skupaj prebitega skupnega časa, skupno učenje, teamsko delo staršev. Otrok MORA vedet, da je ljubljen,ne glede na to za kakega divjaka ga imajo učitelji.
Verjemite, več kot boste z njim, boljše bo.Če kdo želi, me lahko tudi kontaktira:repse.gorazd@siol.net

Ne se dat prepričat farmacevtski industriji in njihovim prišepetevalcem doktorjem, terapevtom in drugim lakajem denarja.


Methylphenidate ali ritalin je antidepresiv in greh je razvijajočemu možganu dajati dopaminske droge. Ker se sliši zgolj in samo industrijsko stran je do podatkov težko priti, nekaj kar na wikipediji:
http://en.wikipedia.org/wiki/Attention-deficit_hyperactivity_disorder_controversies#Long_term_effects

Stvar je strašljiva, 4 milijone otrok v ameriki prodanih korporativnim prascem in tam so imeli tudi največ streljanj na šolah - skoraj vsi strelci in morilke so bili na enem ali mixu antidepresivov. Tudi tedaj ko so šli na svojo manično misijo.

Iščite raje bližino ali pa sami kdaj pozobajte ta zombi trip.

tudi moj hiperaktivček je 2 leti jemal ritalin in je bilo vse ok,dokler ni učinek minil,pol je pa spet skoraj po stenah plezal.v letošnjem šolskem letu pa je presedlal na concerto in je ful boljš,ker tableta ful pomaga,drži cel dan in je moj fant kar drugačen.Vsaj malo bolj posluša in se tudi bolje skoncentrira.je veliko bolj vodljiv.Saj vem da je grozno da morajo jemati tablete,a če mu pomagajo je pa najbrž boljše.Pa tudi on se boljše počuti.

čisto po naključju sem našla to temo in mi gre kar na jok ko berem s kakimi težavami se ubadate starši, ki imate hiperaktivčke. Naj bo sram vse učitelje in ostale visoko kvalificirane, predvsem pa visoko pozicionirane strokovne sodelavce, ki ne vejo, da so tam zato, da bi iz posameznega otroka povlekli najboljše in ne še tisti mali delček dostojanstva, ki ostane, poteptali. In to celi družni. Kaj pomagajo dnevi in dnevi teoretičnega drila, ki temelji na teoretičnih predpostavkah avtorjev, ki v večini primera prakse ne poznajo, če pa na koncu učitelj ali kak drug pedagoško usmerjen delavec ne premore niti kančka morale in predvsem delčka energije, da bi problem prepoznali, ga analizirali in postali vsaj kratkoročne cilje in specificirali poti, ki bodo pripomogle k izpolnitvi zastavljenega cilja. Pedagoško delo ni predvodljivo. V razredu se znajde dvajset in več otrok z različnimi karakterji, inteligenco, potrpežljivostjo, koncentracijo, delovnimi navadami in konec koncev tudi boleznimi in različnimi stopnjami invalidnosti. In veliko učiteljev vse te dejavnike zanemari in se drži učnega načrta kot pijanec plota. In vse otroke, ki tako ali drugače zavirajo točno začrtan učni načrt označijo za problematične.

Pa še ena vrsta diskriminacije. Telesno prizadeti otroci so deležni ogromno pomoči. Že na papirju, da ne govorimo koliko prednosti se jim v praksi namenja. Sploh v primerjavi z otroci, ki imajo priznano invalidnost zaradi mentalnih težav. Telesno prizadeti imajo res veliko ugodnosti, od prilagoditve prostora do spremljevalcev ... Kaj pa tisti drugi? V veliko primerih (kot se piše tudi zgoraj) obsojani, izrinjeni iz skupnosti cela družina pristane pod drobnogledom socialnih služb.

Poznam pa tudi primer, nad katerim sem bila ogorčena. Otrok s priznano hiperaktivnostjo je hodil v isti razred z deklico, ki je bila deležna družinskega nasilja (ves čas modrice na vidnih mestih, enkrat celo polomljena roka in razbita arkada, sicer tiha, mirna deklica, ki se je bala vsega in vseh, nobeden od staršev se ni zanimal zanjo) in katero družino menite, da so učitelji in strokovni delavci prijavili na CSD? Verjetno vam je jasno. Toliko o tem kako šolstvo in sociala skrbijo za dobrobit otrok.


_____________________________

Če bi rad bil srečen, BODI!!

No, pa smo tudi mi prišli do točke, ko so tudi nam predlagali, naj sin poskusi z Ritalinom 
Jaz sploh ne vem, kako naj se odločim. Kako enostavno je brati druge ... ko si sam na tem, pa si pred breznom

ne se preveč sekirat saj nekega dne bo vse boljše.S tem se jaz tolažim,ko sem že vse to dala čez.Moj fant je tudi jemal ritalin 2,5 leti in so mu pomagala,da se je v šoli skoncentriral in vsaj malo sedel pri miru.Res pa je da učinek ritalina ne drži dolgo,vsaj pri našemu ni.Zdaj je na concerti ki držijo 12 ur in so na sploh boljše,več posluša in ni več tako nemiren.Veliko bolj se lahko kontrolira kot se je prej.Saj vem da se je težko odločit za tablete a če pomagajo otroku da se boljše počuti.Zakaj so mu jih pa predpisali?

Ima motnje koncentracije z impulzivnostjo. Več na to temo lahko prebereš tule:  http://www.ringaraja.net/forum/Motnja_koncentracije_z_impulzivnostjo/m_4318150/tm.htm 

je kar zelo podoben mojemu in na žalost si ti otroci sami ne morejo pomagat.Imam občutek da se ,vsaj naš fant,ne zaveda kaj dela,dokler ni prepozno.Potem mu je pa ful žal.Ni druge kot pa da ga testirajo,da dobi odločbo in pomoč,pa tudi tablete če bo potrebno.Pa upam da je v dobri šoli,kjer mu bojo znali pomagat in se mu bodo prilagodili.Mi bomo mogli šolo menjat ker se na zdajšnji ne počuti dobro,ker so se začeli sošolci na njega spravljat,učiteljica in ravnatelj pa sta gluha za vse.