Oprosti Lara, če sem te prizadela! Zdaj se zavedam da te res ne poznam in sem padla v to debato. Tu na forumu ste si vse že ful domače in se poznate. Resnično se ti opravičujem!!! Verjetno si temperamentna punca in na tak način izražaš čustva.
S sestro sva bile vzgojene z eno mešanico ljubezni, svobode, spontanosti in ko gledam kakšne tamalčke, ko morajo že zelo zgodaj hoditi na nevem koliko krožkov in jim zatirajo spontanost in izražanje svobodne volje, me to res prizadane. Vzgoja je res pomembna , še posebno prvih sedem let.
Sama imam iskušnje s tem, saj je naš fanti (2leti) ful temperamenten , živahen. Lahko rečem da je zahteven otrok, še posebno kot dojenček je rabil da si se skoz ukvarjal z njim. Ko sem šla na kavo s frendicami (potem ko je že shodil) , je to trajalo pol ure, ker je v vozičku vpil in ni hotel sedeti, zunaj pa je stalno letal okoli in sem ga mogla loviti. Ampak tudi to je al pa še bo prerastel. Bistvo se mi zdi da ga ne zatremo in ne vpijemo drug na drugega, saj pomoje sila rodi silo. Zdaj se umirja in mi se veliko pogovarjamo med sabo o tem kaj kdo čuti in vidim da je ful prijazen fantek in ima občutek do drugih. Vem pa da če bi ga s silo usmerjala bi pa samo poslabšala in bi se upiral.
Otroci nam stalno sporočajo kaj si želijo od staršev - predvsem pozornost in nežnost z veliko pavilno postavljenimi mejami, ker so sicer izgubljeni in nimajo opore.

Saj ne bom preveč filozofirala, saj veste kaj mislim povedati. Mogoče je tisti odgovor bil bolj splošen in vzamem besede do Lare nazaj.  

Lara, ta vaša telovadba je skoraj taka kot pri nas. Med 15-20 otroci samo moja punči štrli  

Moja je stara ravno dve leti in hodi na telovadbo od septembra. Na začetku sem se sekirala, ker se je drugače odzivala od ostale grupe otrok, ki so vsi vodljivi.

Nekaj tednov nazaj jo z možem pripeljeva pred Narodni dom in začne v avtu jokati in protestirati, da NE GRE.  OK, smo rekli, gremo pa domov. Še najmanj kar si želiva, je to, da dobi odpor.

Naslednji teden tudi ni želela iti, potem pa pride zopet ponedeljek in zjutraj ona reče:
- "Danes je sobota."
- "Ne, danes je ponedeljek," odvrnem.
- "Ponedeljek je telovadba."


Pa smo šli. Ampak, nisva nič forsirala, da se mora prilagajati grupi. Ko je pokazala interes, se je priključila, potem pa spet šla po svoje. Njena koncentracija hitro pade, kar mogoče celo razumem, saj vodje telovadbe res niso tako prepričljive pedagoginje, pa še izredna slaba akustika je v tistem prostoru.

Telovadba pri nas je sestavljena iz treh delov vadb. Zadnji del je vadba na poligonih. Takrat se pa naši punči odtrga  To je tisto, kar ji predstavlja izziv in takrat spet izstopa iz povprečja - tokrat, ker je motorično zelo spretna.

Kaj sem se naučila iz svoje izkušnje?
- Da je vsak otrok individum zase in mu je potrebno prisluhniti.
- Da predšolskega otroka pa res ni treba ukalupiti v vzorce, ampak mu je potrebno dopustiti tudi svobodo gibanja ter izražanja. Že tako bo celo šolanje moral sedeti pri miru in se držati tisočerih pravil.
- Da bo otrok izgubil vse veselje do neke dejavnosti, če ga bomo v to silili. Pa naj kdaj manjka ali pa prej gre domov. Pa kaj. Glavno, da ne izgubi zaupanja v nas starše!

Še to: čeprav eni nasprotujete telovadbi pri dveh letih, so moji razlogi naslednji - govorim samo za primer svoje hčerke:
- čez zimo in v obdobju slabega vremena je fajn alternativa za gibanje,
- razvijanje motorike,
- druženje s skupino in razvijanje socialnosti.

Lara, ne se sekirat. Bo že bolje

_____________________________

Naj bo lep ta dan, bodi nasmejan:)

Jaz bi samo nekaj napisala glede aktivnosti-če Tiso veseli telovadba naj hodi.

Sem pa za mojega sina tudi iskala na Obali primerno vadbo, da bi se malo zlaufal.In sem slučajno naletela na učiteljico plesa (dipl.koreografinjo z večletnimi izkušnjami v učenju plesa otrok) in me je nekaj šokiralo.Ona namreč uči otroke od 2 let naprej.In kaj mi je povedala-da ravno pri teh ta malih otrocih nažene starše takoj ven iz telovadnice.Ker je prvo leto svojega učenja dopuščala starše poleg otrok, je bila to nočna mora.Nobeden od otrok ni poslušal, nihče ni sodeloval, skratka katastrofa.

Odkar je uvedla prepoved prisotnosti staršev je pa baje čisto druga zgodba.Vsi se takoj zamotijo in se imajo super, pa ni to nek ekstra hud trening, da ne bo kdo mislil.Tako da bi jaz svetovala naj starši niso zraven, ker potem otrok posluša koga drugega in ne išče podpore pri starših.No, jaz bi vsekakor poskusila tako.

Glede vzgoje itd pa jaz raje ne komentiram, ker še sama ne vem kako bom zvozila tole, pa marca bosta dva in...eh, raje ne bom pametna.Pa vso srečo!

LP,
Sibil

_____________________________

Moja dva srčka:

angelček Patrik - 13.10.2004 - 05.04.2011
Lukas - 28.02.2007

Vkolikor ti gre za socializacijo, glede na to, da ne hodi v vtec, bi jaz naredila tako: s prijateljico, ki ima podobno starega otroka ali še bolje dvemi bi se večkrat dobila, da bi se otroci družili med samo. Trije so čisto dovolj. Glede na obnašanje tvoje punči bi izbrala lokacijo, kjer ne bi nikogar motili - gozd, travnik, morda igrišče, domače dvorišče. Da bi se najprej navadila na družbo, če misliš, da ji jo manjka, čeprav po opisanem sodeč, se meni to ravno ne zdi. Če ima raje knjige, naj gleda knjige. Vseeno pa jo vsaj malo na dan steraj ven na zrak.

Kot drugo pa bi ti rada iskreno povedala, da se mi zdi, da je pri vas skrajni čas, da se lotite tudi vzgoje (sodeč tudi po prešjnejem postu o obnašanju v trgovini). POstaviti meje, ob neupoštevanju le teh ukrepati. Dosledno. Se ti zna drugače povzpeti čez glavo, tega pa ne želiš. Do trejtega leta vzgajaš, do šestega prevzgajaš, potem pa imaš, kar imaš. (uf, kolikorat sem že to povedala)

kar se tiče organizirane vadbe, je meni vzg. v vrtcu rekla, da še pri teh letih, kot je zdaj naš (4,5) je total brezveze neka organizirana telovadba, pa plesne, itd...samo je pa res, da je otrok v vrtcu in ima družbe čez dopoldan navrh glave dovolj.

Da ne bo predolga klobasa, še enkrat: trije otroci na kupu, podobne starosti, lokacija nekje, kjer ne motiš drugih. Če se le da, dojenčka pusti doma.

Mogoče sem čudna, ampak meni se zdi povsem normalno, da se otrok pri starosti dveh let in pol trmari in upira.
Lara, pomoje tvojo pupo dajeta dve stvari ali pa mogoče tri. Je v obdobju trme, verjetno je malo ljubosumna na dojenčka, mogoče pa tudi, da ji ni do aktivnosti, kjer je vse vnaprej določeno.

Na plavanju so vaje določene, točno se ve, kdaj se bo kakšna stvar odvijala. Mogoče pa je tvoja punčka bolj spontana? Ali pa si trenutno želi samo pozornosti strašev in ji je prisotnost drugih otrok v breme?
Kakorkoli že, vse enkrat mine. Pa čeprav pri 25-ih letih .

David,  veš, ženske smo čudna bitja . Zjokamo se takrat, ko nobeden ne bi tega pričakoval. Enkrat sem v avtu poslušala uvodno pesem iz Forresta Gumpa, spomnila sem se, kako je to lep film z izrednim sporočilom, in sem se začela jokat. Kar tako, brez razloga. Tega tudi ne bi pričakoval od odrasle ženske, a ne?

Ne vem, bumerang, jaz se zastraševanja ne poslužujem kaj dosti, ker se mi zdi, da pride tam okoli 5., 6. leta obdobje, ko se otroci vsega bojijo, od strahcov, do policajev, od rdečih kapic do čarovnic, pa se mi zdi, da prilivati na to temo ne bi bilo smiselno, ker dosežeš iste rezultate tudi na drug način - da se zavedajo da v življenju ne morejo vse počet brez obzira na druge ljudi, ker bodo drugače ta kratko odnesli prav oni sami. Največkrat v ta namen uporabljam metodo posledice. Pa odvisno koliko so stari otroci. Pri malih otrocih druge reči zaležejo, kot pri ta večjih. Ta malemu rečem, da če se ne bo nehal npr. po tleh metat pred hišo, da ga bom sama gor nesla. In če ne deluje, ga pač nesem. Če se še po tleh meče, mu povem, da če ne bo nehal, da ga bom v sobo nesla. In ga nesem, če ne neha. Samo ponavadi neha, ker ga je strah, da ga ne bom res nesla. Ne vem, če se temu reče zastraševanje, vsekakor pa ljudje vedno delamo reči iz notranjega vzroka, ki se mu reče strah - žal, ampak večinoma je tako (še v službi ne pošljemo vsakega v p.m., ker se bojimo posledic, ki bi jih to prineslo, a ne, ali pa npr. s taščo se ne skregamo na smrt, ker nam potem ne bi več vnukov pazila, ali pa npr. z možem se ne skregamo kar tako v tri dni, ker rabimo njegovo ljubezen, nas je strah, da nam bi kdo to vzel, kar nam tisti pač daje). Ali pa danes se je mali zadrl name, naj mu poberem žlico iz tal. Sem rekla, da mu jo bom, ko bo rekel prosim. Ker  ni hotel, pa je še tulil zraven, sem pobrala žlico in jo vrgla v pranje. Ko je še tulil, sem mu razložila, da se pri mizi takole ne deremo, da gre lahko kar od mize, če ne bo nehal. In je nehal, ampak samo zato, ker je videl, da resno mislim. Vidiš - prestrašen je bil, da ne bo dobil svojega. V bistvu gre pri teh rečeh vedno za to, da starš popusti do določene mere, vendar pričakuje zato od otroka določeno mero  da tudi on popusti, a ne. In če ne gre drugače, gre za to, da je otroka strah, da ne bo dobil svojega, ali izgubil obstoječe ugodnosti, pa ti zato ustreže. Ampak a ni tako v vseh občečloveških odnosih? Vedno nekomu ustrežeš, v zameno za nekaj. Mogoče v zameno za ljubezen, za službo, za denar, za prijateljstvo, za to, kar ti drug nudi. Vse temelji na tem, čeprav ni to nič romantično za brat. 
Aja, pri večjih otrocih gre drugače, pa vendarle podobno. Oni so bolj prefrigani, pa te znajo boljše okoli obrnit. Zadnjič sta se dva fantka pri kosilu tepla, tako malo za hec, kot se fantki dokazujejo en pred drugim, s plastenkami vode. Pa sem lepo rekla, da se to ne dela, naj nehata. Pa še enkrat.  Pa sem tretjič vprašala, če se zavedata, kaj se lahko zgodi, pa ju vprašala tudi, zakaj je vse to lahko nevarno? In sta čez dve minuti nadaljevala z "borbo". Vzela sem plastenki in ju vrgla polni v smeti. No vidiš, to je posledica. Naslednjič nista več tega počela, ker sta se bala, da bi plastenke letele v smeti. Vidiš, spet je zraven beseda bala. Kdaj kakšen starš vrže polno plastenko v smeti? Ne vrže je, ker jo je sam kupil. Ne pomisli, da škoda v denarnici v tem primeru ni tako zelo huda, kot škoda v otrokovem nespoštovanju varnosti ali v končni fazi samo nespoštovanju truda, s katerim je starš kupil neko omaro, na katero se bo vse skupaj polilo ali mogoče nespoštovanju sošolke, ki bo utrpela posledico pretepanja s flašo. POtem obstajajo še variante na temo, prepiri med vrstniki in podobne zadeve. Tam pa se da s pogovori tudi kaj naredit. Predvsem v smislu usmerjanja otrok, naj razmišljajo, kaj se da drugače narediti naslednjič, da bo za njih ok, da bodo oni izvlekli boljši zaključek za njih same. Ker včasih resnično ne vidijo, da si sami delajo škodo, pa jih je fajn v tej smeri usmerjat, ampak otrok mora biti malo večji. Mora že znat razmišljat o vzrokih in posledicah. Vidiš, tukaj pride spet do nekega rezultata, ker ga postane strah, kam bo pripeljalo njegovo ravnanje, če bo še tako nadaljeval. V bistuv ga je strah, česa ne bo dobil, kam bo njegovo življenje pripeljalo, če se bo še naprej tako vedel.
Ali če hočeš drugače. Ustrahovanje je do neke mere ok, če se še tako čudno sliši, v določenih zelo konkretnih primerih. Primer: Zakaj nisi začela uživat heroina? Zato, ker si se bala posledic. Ali nI res? Zakaj nekdo začne cigarete, kokaina pa ne? Ker se cigaret ne boji, ne vidi v resnici neke prave realne nevarnosti konkretno zanj, kokain ali kaj hujšega pa mu predstavlja strah in grozo. IN tisti, ki začne s trdimi drogami, ne začne iz dolgčasa, hočem reči, to ni pravi razlog. Pravi razlog je, ker se ni bal posledic.



Pa še odgovor narcisi. Še vedno te ne razumem. Če si vedno poslušala otroka, mu vse ustregla, potem ti garantiram, da boš imela dolgoročno z njim še probleme in še vedno trdim, da taka vzgoja dolgoročno ni ok. Otrok mora biti razvajen izključno in samo v ljubezni. Te mora dobivat vedno na hektolitre. Vse ostale reči pa mora doživljat realno in življenjsko. Mora dobiti tudi določeno dozo frustracij, če ne ti bo delal samomor, takoj ko ne bo vse po njegovo. Ne smemo mu jemat niti njegovoih lastnih izkušenj, ki niso tolk fajn, niti ga branit pred njegovimi občutki krivde, kadar nekaj narobe naredi. Mi ga lahko samo usmerjamo in smo mu rama za naslonit. Svoje bitke mora pa sam dobivat. In če hoče svoje življenje usmerit ok, da bo srečen, mora sam pogruntat, kaj si sploh želi. Tega pa ne more, če vse ima, če mu vse ustrežeš, če se mu ni treba nikomur prilagajat, če gledaš samo na njegove potrebe, na svoje pa ne.

Ja, če ji ni do plavanja in telovadbe, jo izpiši. Kar se tiče obiskov pri drugih ljudeh in obiskov restavracij, pa vedno vzami zraven kakšno knjigico, če jih ima tako rada in naj jih tudi tam prebira.

Gina, hvala za tako izčrpen odgovor. Ravno zaradi te faze strahu, ki, vsaj po literaturi, začne že okoli 3. leta, sem bila vedno proti zastraševanju. Teoretsko.
Sedaj je pa praksa postala drugačna. Včasih enostavno ne pomaga nič drugega. S sinom se seveda pogovarjam, mu poskušam razložiti, ampak pri 22. mesecih vsega seveda ne razume. Metanje po tleh, zvijanje, tuljenje, metanje nazaj seveda uspešno ignoriram čeprav zna trajati desetine in desetine minut. Se je zmožen valjat po tleh in tulit v nedogled čeprav niti enkrat nismo popustili v primeru takega izsiljevanja.

Ko se v avtu ne želi usesti v sedež, se usloči nazaj v lok tako da ga ne premakneš, niti slučajno ti ne uspe, da bi ga kakorkoli posedla in pripela. Lahko ga samo nalomim čez rit, česar ne maram. Poskušala sem ga tudi postaviti na tla in iti stran ("Mama gre stran, ti pa trmari tukaj naprej.") pa se je mirne duše igral na tleh oz. se sprehajal naokoli. Če mu zagrozim s policajem Piskom, se takoj usede.
Ko smo na dopustu zvečer sedli pri mizi na večerji, se je po kakih 15 minutah naveličal sedeti pri mizi, in se je začel sprehajati naokoli. Če bi to bilo par metrov od nas, bi človek še toleriral, ampak mladenič se mirne duše odpravi desetine metrov stran brez da bi kamorkoli pogledal, stopi čez vrata ali spleza čez okensko odprtino in se odpravi do morja. Ko sem mu rekla, da je zunaj restavracije lev, se je zadrževal v bližini.
In ko se mladenič odloči, po možnosti že peto noč zapored, da je ob 3 zjutraj že dovolj in da "gremo dol", potem je tudi lev, ki spi, in se bo zbudil in bo jezen, edina rešitev za izčrpano mamo, ki ne spi že nekaj noči zapored. Ker če mu rečem samo, da je noč in tema in da je treba spat potem začne tulit, skakat, vriskat, kričat, metat vse, kar doseže iz postelje (s skakanjem jo premakne tudi za 30 cm) na tla in na koncu si veselo zatlači prste v usta tako da pobruha vse naokoli.

Hja, kaj vem, kot mama-vzgojitelj verjetno pogorevam na celi črti...

_____________________________

Ustavi se in prišel boš!

Ne sekiraj se, če pomaga pač tisto, naj pa pomaga. Boljše, kot da ti skače okrog, pa tuli sredi noči, pa podobne fore. Čisto razumem.

LARA nimam casa brat kar so ti ze pisale, zato bom rekla samo tkole...ti si trenutno mal prevec obremenjena in zaposlena z vsem skupaj...pa z bajto, pa s tamalo in se z malo vecjo...in pol ti se tavecja trmari in z energijo je konec...

jst bi ti rajs rekla,da mal izprezi in jo rajs odpel na kak sprehod, bodita vidve sami in uzivajta ena z drugo...se mi zdi,da bos s tem vec nardila,kot pa da jo bos silila s telovadbami zato,da se bo socializirala...

jst sem mojga tud vlacila na telovadbo,da bo revcek boscek v druzbi...pa je delal tocno to,kar dela tvoja...in sem zadevo opustila...zdej greva rajs spilat norcije v blizjo gmajno, se loviva, raziskujeva in vpijeva ce je treba...skratka sva sproscena in se mava fajn...ko pa je v druzbi vrstnikov se pa tud cist normaln obnasa, se mu nc ne vid,da se ni v vrtcu ali da bi bil asocializiran...kje pa...

Tudi od mene: Lara,ne sekiraj se, čas je na tvoji strani. Tudi moja je do dveh in pol bila čisto asocijalna, na igrišču je samo čakala da vsi otroci grejo proč pa da ona lahko pogleda njihove igračke... Pa se je skoro čez noč spremenila! Zdaj še nima tri in zelo rada hodi v vrtec...
Vse razmišljam mogoče je tudi tvoja ravno na meji. Ko je doma si želi družbe, ko je v družbi pa še ne zmore dogajanja... Z dvemi leti je čisto normalno da je taka kot je, posebno če je še dobila sestrico.

Ja pri tej starosti mora že znat plavat in preskakovat kozo!Ne pa trmarit!Pa po možnosti še v glasbeni violino igrat...ja itak.

oj. pozdravljena lara. glede na to da je tamala še majhna mal potrp. pač imaš otroka ki zahteva več pozornosti in se hitro naveliča vseh stvari. pa kaj. nč bat da boš do 18. leta doma. če ne drugače se bo spremenilo ko bo začela hodit u šolo. to ti lahko povem iz svojih izkušenj. teh par let ni nič v primerjavi s celim življenjem.

 no mamice pa pejmo k psihiatru
mam občutek da smo v končni fazi vse za tja

da pomirim razburkano morje. moj otrok je postal spet moj otrok. zgleda, da punca ne trapa za brezveze. po tisti telovadbi in plavanju je čez par dni zbolela - prehlad. zgleda da se že pred tem ni dobro počutila in ji zato ni nič pasalo.
drugače ko ste pisale zakaj jo vozimo če noče sploh tja noče it. ona gre z veseljem in na plavanje in na telovadbo cele dneve samo od tega govori. sam tam jo vsake tolk mal piči da dela po svoje. zdej mo bli prejšni teden in dons pet na telovadbi in je ful sodelovala, na plavnju pa tut do take mere da sem bla še js presenečena.
tko da zgleda da ni tečna v prazen nič. kar je res je edinole to, da se jo bom mogla naučit poslušat in upoštevat njene želje in potrebe, odreagirat na njene aksije s pravimi reakcijami. vsi se učimo a ne?

O, lepo, lepo Lara, da ste se poštimali. Saj ima tudi otrok pravico do "slabega dneva", a ne?

ps. si lušna na avatarju