Ne vem, bumerang, jaz se zastraševanja ne poslužujem kaj dosti, ker se mi zdi, da pride tam okoli 5., 6. leta obdobje, ko se otroci vsega bojijo, od strahcov, do policajev, od rdečih kapic do čarovnic, pa se mi zdi, da prilivati na to temo ne bi bilo smiselno, ker dosežeš iste rezultate tudi na drug način - da se zavedajo da v življenju ne morejo vse počet brez obzira na druge ljudi, ker bodo drugače ta kratko odnesli prav oni sami. Največkrat v ta namen uporabljam metodo posledice. Pa odvisno koliko so stari otroci. Pri malih otrocih druge reči zaležejo, kot pri ta večjih. Ta malemu rečem, da če se ne bo nehal npr. po tleh metat pred hišo, da ga bom sama gor nesla. In če ne deluje, ga pač nesem. Če se še po tleh meče, mu povem, da če ne bo nehal, da ga bom v sobo nesla. In ga nesem, če ne neha. Samo ponavadi neha, ker ga je strah, da ga ne bom res nesla. Ne vem, če se temu reče zastraševanje, vsekakor pa ljudje vedno delamo reči iz notranjega vzroka, ki se mu reče strah - žal, ampak večinoma je tako (še v službi ne pošljemo vsakega v p.m., ker se bojimo posledic, ki bi jih to prineslo, a ne, ali pa npr. s taščo se ne skregamo na smrt, ker nam potem ne bi več vnukov pazila, ali pa npr. z možem se ne skregamo kar tako v tri dni, ker rabimo njegovo ljubezen, nas je strah, da nam bi kdo to vzel, kar nam tisti pač daje). Ali pa danes se je mali zadrl name, naj mu poberem žlico iz tal. Sem rekla, da mu jo bom, ko bo rekel prosim. Ker ni hotel, pa je še tulil zraven, sem pobrala žlico in jo vrgla v pranje. Ko je še tulil, sem mu razložila, da se pri mizi takole ne deremo, da gre lahko kar od mize, če ne bo nehal. In je nehal, ampak samo zato, ker je videl, da resno mislim. Vidiš - prestrašen je bil, da ne bo dobil svojega. V bistvu gre pri teh rečeh vedno za to, da starš popusti do določene mere, vendar pričakuje zato od otroka določeno mero da tudi on popusti, a ne. In če ne gre drugače, gre za to, da je otroka strah, da ne bo dobil svojega, ali izgubil obstoječe ugodnosti, pa ti zato ustreže. Ampak a ni tako v vseh občečloveških odnosih? Vedno nekomu ustrežeš, v zameno za nekaj. Mogoče v zameno za ljubezen, za službo, za denar, za prijateljstvo, za to, kar ti drug nudi. Vse temelji na tem, čeprav ni to nič romantično za brat.
Aja, pri večjih otrocih gre drugače, pa vendarle podobno. Oni so bolj prefrigani, pa te znajo boljše okoli obrnit. Zadnjič sta se dva fantka pri kosilu tepla, tako malo za hec, kot se fantki dokazujejo en pred drugim, s plastenkami vode. Pa sem lepo rekla, da se to ne dela, naj nehata. Pa še enkrat. Pa sem tretjič vprašala, če se zavedata, kaj se lahko zgodi, pa ju vprašala tudi, zakaj je vse to lahko nevarno? In sta čez dve minuti nadaljevala z "borbo". Vzela sem plastenki in ju vrgla polni v smeti. No vidiš, to je posledica. Naslednjič nista več tega počela, ker sta se bala, da bi plastenke letele v smeti. Vidiš, spet je zraven beseda bala. Kdaj kakšen starš vrže polno plastenko v smeti? Ne vrže je, ker jo je sam kupil. Ne pomisli, da škoda v denarnici v tem primeru ni tako zelo huda, kot škoda v otrokovem nespoštovanju varnosti ali v končni fazi samo nespoštovanju truda, s katerim je starš kupil neko omaro, na katero se bo vse skupaj polilo ali mogoče nespoštovanju sošolke, ki bo utrpela posledico pretepanja s flašo. POtem obstajajo še variante na temo, prepiri med vrstniki in podobne zadeve. Tam pa se da s pogovori tudi kaj naredit. Predvsem v smislu usmerjanja otrok, naj razmišljajo, kaj se da drugače narediti naslednjič, da bo za njih ok, da bodo oni izvlekli boljši zaključek za njih same. Ker včasih resnično ne vidijo, da si sami delajo škodo, pa jih je fajn v tej smeri usmerjat, ampak otrok mora biti malo večji. Mora že znat razmišljat o vzrokih in posledicah. Vidiš, tukaj pride spet do nekega rezultata, ker ga postane strah, kam bo pripeljalo njegovo ravnanje, če bo še tako nadaljeval. V bistuv ga je strah, česa ne bo dobil, kam bo njegovo življenje pripeljalo, če se bo še naprej tako vedel.
Ali če hočeš drugače. Ustrahovanje je do neke mere ok, če se še tako čudno sliši, v določenih zelo konkretnih primerih. Primer: Zakaj nisi začela uživat heroina? Zato, ker si se bala posledic. Ali nI res? Zakaj nekdo začne cigarete, kokaina pa ne? Ker se cigaret ne boji, ne vidi v resnici neke prave realne nevarnosti konkretno zanj, kokain ali kaj hujšega pa mu predstavlja strah in grozo. IN tisti, ki začne s trdimi drogami, ne začne iz dolgčasa, hočem reči, to ni pravi razlog. Pravi razlog je, ker se ni bal posledic.
Pa še odgovor narcisi. Še vedno te ne razumem. Če si vedno poslušala otroka, mu vse ustregla, potem ti garantiram, da boš imela dolgoročno z njim še probleme in še vedno trdim, da taka vzgoja dolgoročno ni ok. Otrok mora biti razvajen izključno in samo v ljubezni. Te mora dobivat vedno na hektolitre. Vse ostale reči pa mora doživljat realno in življenjsko. Mora dobiti tudi določeno dozo frustracij, če ne ti bo delal samomor, takoj ko ne bo vse po njegovo. Ne smemo mu jemat niti njegovoih lastnih izkušenj, ki niso tolk fajn, niti ga branit pred njegovimi občutki krivde, kadar nekaj narobe naredi. Mi ga lahko samo usmerjamo in smo mu rama za naslonit. Svoje bitke mora pa sam dobivat. In če hoče svoje življenje usmerit ok, da bo srečen, mora sam pogruntat, kaj si sploh želi. Tega pa ne more, če vse ima, če mu vse ustrežeš, če se mu ni treba nikomur prilagajat, če gledaš samo na njegove potrebe, na svoje pa ne.