Včeraj sem prebrala eno dobro "Mar otroke sploh še lahko vzgajamo?". Ampak je kar težka, preveč pove na malo straneh in jo moram še enkrat predihat.

No, v bistvu sem vse knjige (na splošno), ki so mi kaj koristile, prebrala vsaj 3x. Upam, da je tole ponavljanje dober znak.

Ti je Seven lepo napisala. Energija, potrpežljivost, poskušati razumeti in šele potem reagirati, kadar se da. Saj se vedno ne da. Utrujenost, hitenje,karkoli,....ali pa samo izgovor lenobnosti. Meni pomaga tudi to, da si namesto otroka v taki situaciji zamislim odraslega človeka, kako bi reagirala v tem primeru.

Ampak če se odločiš priti na konec trme, si vzemi en "mesec za trmo" in bodi pri tem skrajno dosledna. Verjamem, da bosta na koncu zmagovalca oba .

LITERATURA

Mary Sheedy ****inka: RAISING YOUR SPIRITED CHILD

1. Bluestein, Jane dr.: Kako otroku postaviti meje in poskrbeti tudi zase! Inštitut za razvijanje osebne kakovosti.
2. Dolinšek - Bubnič, Margareta: Beri mi in se pogovarjaj z mano! Epta.
3. Carroll, Lee in Tober, Jan: Indigo otroci so med nami. Epta.
4. Faber, Adele in Mazlish, Elaine: Kako se pogovarjamo z otroki in kako jih poslušamo. Založba Mladinska knjiga.
5. Hauck, Paul dr.: Uspešna vzgoja otrok. Mladinska knjiga.
6. Jeitner-Hartmann, Bertrun (ur.): Otrokove ustvarjalne igre. Tehniška založba Slovenije.
7. Kroflič, Robi: Med poslušnostjo in odgovornostjo. Založba Vija.
8. Pantley, Elizabeth: ABC odlične vzgoje. Zakladnica nasvetov za starše. Založba Mladinska knjiga.
9. Rutar, Dušan dr.: Vzgoja za družino in vrednote − kako s pomočjo filmov bolje vzgajati otroke. Franci Rožmanec, Potens d. o. o.
10. Shapire, E. Lawrence dr.: Čustvena inteligenca otrok. Kako vzgojimo otroka z visokim čustvenim količnikom. Založba Mladinska knjiga.
11. Vrhovec, Iztok: Možicelj ali kaj bi otroci sploh radi. Založba Ved.
12. Žorž, Bogdan: Razvajenost − rak sodobne vzgoje. Mohorjeva družba

_____________________________

Gospa sem.

Seven, zelo lepo si napisala tole.

Drugače se pa pridružujem vašemu klubu. Mene je šokiralo, ker je bil moj prvi otrok vzoren otrok, to vidim šele zdaj, pri drugem. Lahko sem šla z njim kamor sem hotela, enkrat sem povedala in si je dal dopovedat.

Tadrugi pa je popolno nasprotje.  Malo pred drugim rojstnim dnem je bil še "normalen", potem se je začelo. Cviljenje, dretje, brcanje, dol metanje (s tem, da se tako lepo dol vrže, da se nič ne udari). Moram rečt, tako kot Seven, da sem na trenutke pomislila tudi jaz, da ni čist normalen. Takega obnašanja nisem navajena in me je šokiralo.

Ob tej priliki se moram tukaj opravičit vsem mamicam, s katerimi sem se zapletla v debato okoli tepenja otrok. Zagovarjala sem mnenje, da se otroka ne tepe in tudi sama res nisem nikoli tepla otrok. Ampak zadnjič, ko sem ga previjala in preoblačila, se je zvijal, kričal, kot bi ga iz kože deval, me nabrcal v joško (če zdaj nisem dobila raka, ga nikoli ne bom) in sem mu eno prišvasala čez rit. Tega se ful sramujem in se zavedam, da ni prav, ampak enostavno mi je prekipelo. Naj povem še to, da tega ne bom več počela, kajti pomagalo ni nič, samo jaz sem si spucala ventil in spusila paro ven.

Skratka, če se da, ga nikamor ne peljem več zraven, ker je nemogoče. Nazadnje sem letela v trgovino nekaj stvari kupit in ker sem bila sama, sem ga vzela zraven. Začelo se je lepo. Vsedla sva se v un avtomobilček-nakupovalni voziček. In že sem mislila, da bo tokrat šlo. Potem se je naveličal bit noter in ven. Jemal je stvari s polic, metal dudo po tleh, ko sem ga kregala, se je ulegel na tla (enih 10x preden sva prišla do blagajne), potem je hotel kinder jajčko in sem rekla v redu, jo je vrgel po tleh (le zakaj ), sem rekla nobene jajčke, se je on vrgel po tleh. Ko sem se prebila do blagajne in zlagala stvari v vrečko, je ušel po drugi blagajni nazaj noter v trgovino in se drl, ker me ni bilo nikjer. Jaz pa plačevala, švic mi je dol tekel po hrbtu, nisem mogla ne noter, ne ven.. No, potem ga je en moški pripeljal do blagajne, češ "ubogi otrok, si se izgubil"...

Skratka so dnevi, ko bi enostavno nekam šla in nikoli več prišla nazaj.... in res nisem razumela prej mamic, ki so bile v takem položaju in sem mislila, da je nekaj narobe z njihovo vzgojo. Zdaj pa vidim, da je to v veliki meri odvisno od otrokovega karakterja. In samo upam, da je to res obdobje, ki bo kmalu minilo.

Če ne, boste nekoč brale temo z naslovom "Pustila sem otroke in družino in odšla neznano kam".

Ja, Seven ima prav. To je obdobje, ki ga je treba pregurat pač s čimmanj stresov, čimbolj je treba nekako pomiriti vse skupaj. Ne ubijati volje, ker to je meni dresura, ne povzročati še večjih izpadov. Če se le da, je v bistvu najbolje "stvar pomesti pod preprogo". Ker mine. Ko je otrok toliko star, da začne razumevat stvari okoli sebe, zakaj je nekaj tako in ne drugače, si nabere izkušenj glede tega, kaj je prav in kaj ni (ki jih pa ne bo dobil, če ne bo sam poskusil nečesa, kar se je namenil, torej, če mu bo večina nam čudnih stvari prepovedanih), vse več stvari ga zanima tudi na način, da se zna skoncentrirat na eno stvar, ni mu več pri tem pomembna samo njegova "nadvlada".
Kar se pa svojine tiče, je pa tudi to čisto normalno obdobje v razvoju otroka. Sem že pozabila, ampak se mi zdi, da je najbolj izrazito izražanje tega nekako pri dveh letih. Torej to, da nenadoma nočejo več posojati svojih igrač, je popolnoma naravno in čisto običajo obdobje v razvoju.

Jest se samo pridružujem klubu imamo doma podobne scene (sicer še čisto obvladljive). Bi samo dodala na seznem knjig,kjer se najde kaj uporabnega: -IZBRUHI TOGOTE in druge oblike otroškega vedenja avtorice Alison Mackonochine in pa KAKO NAJHITREJE UNIČITI SVOJEGA OTROKA odštekan priročnik za pametne starše avtorice Nadežda Milenković. V prvi bo najbrž vsaka našla kako resitev ob izbruhu,druga je pa za pol,k nas že vse mine in smo potrebne dobra doze smeha,ko se malo zamislimo nad svojimi vzgojnimi prijemi v stili (če boš tako oči zavijal ti bodo tako ostale....) Veliko miru v hiši,pa sej mine vsaj tako pravijo!

Joooj... naš  je star 18. mesecev pa je že tako trmast, da je groza..... Kaj še le bo  Ni pa po meni, to pa 100%....

ja, naša poleg trme, še spat noče .. ma, bog in še kdo mi je priča, da smo poskusli že čist vse (razen pravega tepeža, ker tistega simboličnega tepkanja po riti itak ne jemlje resno in si je kmalu omislila zabavo z zahtevo 'mami, po rit me daj, hehehe' )... tko, da bodte vesele, da vam otroci vsaj spijo, če so že trmasti ...... 

glede trme pa jaz čakam in čakam na boljše čase... zelo me tolaži, ko vidim, da so mnogi med telimi trmami tule edinci, ker sem že skoraj mislila, da je vzrok naš mali pridni aljaž.. pa očitno so sam taka leta...
moram pa rečt, da je pri nas že bilo slabše in se zadnje čase da mnogo bolj razumno pogovorit z njo in jo preusmerit oz. ji obljubit nekaj, da potem npr. pridno sedi ali ne brca med previjanjem... ampak vedno to ne pali... ugotovila pa sem, da je še najbolj učinkovita grožnja, da bo morala v sobo (brez igrač!!) - ampak takoj ko nisem dosledna in samo obljubim, ter nič ne storim, mi mala vrne stokratno...
izsiljuje sto na uro in zadnjič v toplicah se ni hotela oblečt, da bi šli domov - sva jo pustila tam med omaricami nekaj časa, da midva kao greva, pa je sploh ni ganilo - 'bom sama tuki ostala' ... in pa začela se je faza 'moje', ki je do sedaj ni bilo in smo že mislili, da imamo pa nadvse prijaznega otroka...

kakorkoli, jaz se tolažim, da važno da je zdrava in ker je bila prejšnje leto velik bolna, mi to trenutno zelo pomaga... trma bo pa že minila al pa tud ne - jo ima itak po meni, tko da kaj dost ne morem robantit

samo to me zanima - a so vaši trmasti tudi kadar so z drugimi ljudmi - v vrtcu, varstvu, pri sorodnikih (če vas seveda ni zraven)???? ker naša je povsod drugje še vedno skoraj poosebljena pridnost, midva z možem ji pa očitno pritisk dvigujeva

_____________________________

Svet je lep!!

šele zdele sem prebrala.      

Zdaj se lahko še smejim, se pa tudi meni hitro približuje čas, ko bom na tem forumu nasvete iskala.

Seven je tako lepo napisala, da nimam kaj dodat. Mine, pa pravijo, da ni slabo, če je otrok trmast. Si jača voljo. Drugače sem pa se jaz pri mojih s trmo še nekako spopadala, ampak pri vztrajnosti mojih malčkov pa sem pogorela.

Naj te potolažim. K sreči sem imela priložnost videt svojo nečakinjo v obdobju trme in "ne posodim"!!! Še njeni mami se je drla, da ji ne bo posodla spodnjih hlač, ko jih je morala dat prat...  Pa jo je minilo in danes je res pridna devetletnica. Pa zmeraj vsem vse posodi. O trmi ni ne duha ne sluha. Tako da jaz se tolažim s tem, da bodo otroci že pogruntali, da nas morajo ubogat. Je pa res težko, sploh ker ne veš, ali ravnaš prav.