Hvala vsem, ki sočustvujete z nami in nas tolažite. Včeraj je bil pogreb in smo se od nejga poslovili v velikem številu. Kljub bolečini, je bilo prijetno videti množico ljudi, ki se je prišla poslovit. Na pogrebu se je izkazalo to kar smo vedeli vse njegovo prekratko življenje. Rad je imel ljudi, rad je imel družino in prijatelje. Živel in razdajal se je za druge. In tako so se mu včeraj prišli poklonit skoraj vsi, ki ji je nekaj pomenil in ki jim tudi sam bil drag prijatelj, sorodnik... Pirjateljica je sicer s težavo spremljala vse skupaj, saj je in še vedno nekaj časa bo v šoku. Je pa prestala vse skupaj in sedaj upam, da bo malo lažje. Saj veste, dokler ni pogreba še ni vse dokončno. Sedaj pa mislim, da bo tudi njej nekoliko lažje, saj je to dejanje za njo. Morda se bo slišalo čudno, toda pogreb je bil lep. Prisotni smo bili vsi, ki smo mu kaj pomenili, obkrožalo ga je cvetje, ki ga je imel neizmerno rad, občasno so naletavale snežinke, na koncu pa je sijalo celo sonce. Radi ga imamo in pogrešali ga bomo!
Naj najde svoj mir!
Hvala vsem

Moje iskreno sožalje.

Bodite močni in stoj ji ob strani zdaj, ko bo vse šele prav prišlo za njo. Bodi vztrajna tudi, če te bo odganjala, pomagaj ji, da zaživi zaradi svojih dveh otrok.

Moje sožalje

TUdi moje iskreno sožalje ob tej veliki izgubi

Sara, sedaj je bilo veliko stvari na kupu. Pustite jo par dni, da zbere misli, potem pa ji stojte ob strani. Vam bodo dnevi hitreje minevali, ona pa ne sme biti preveč sama. Ne pozabite jo povabiti s sabo, ko se družba kam odpravi in vsaj enkrat na teden jo peljite med ljudi. Ne dovoli, da bi imela izgovore. Potem se bo samo zaprla v sobo in jokala, ga iskala,...
Naš prijatelj je izgubil ženo. Sedaj je od tega eno leto. Ostal je sam z dvema otrokoma. Ni besed. Naučil se je kuhati, prati, vse vglavnem. Te pomoči ni želel. Se pa dobimo v soboto dopoldan, po nakupih, na čaju ali kavi. Malo se nasmejimo njegovim dogodjuščinam v gospodinjstvu pa malo kaj svetujemo ali pa on nam. Ženo velikokrat omenimo, kako bi to ona, kaj on bolje,... Ne izogibamo se njenega imena in se ne delamo, da je NI. Mislim, da mu je to zelo všeč. Vedno pa reče, ko boste šli k njej, se oglasite, bom kaj spekel, pa kaki liter se bo našel. Zelo je težko ampak bili so urejena družina prej in so ostali še sedaj.
Mamica jih čuva, zelo jo pogrešam,...



_____________________________

ŽIVLJENJE JE LEPO, ČE GA ŽIVIŠ,.....

Sožalje , stojte otročku in mamici ob strani.

Dolgo sem premišljevala in si želela izliti bolečino na papir, pa nisem imela poguma. Danes sem to brala in nekaj mi je dalo moč.

Sara2, če ne bi bilo mene doma, ne bi mogel oditi z motorjem. Jaz se počutim isto, tudi v meni so te misli. Pa vsako soboto sem nekje, razen te preklete sobote, ko smo bili doma!
Ko se je to zgodilo je bila pri meni, skupaj sva ga čakali kot že nekajkrat prej. Otročička sta se igrala, midve pa pogovarjali... Ona je samo klicala, klicala, klicala in se spraševala zakaj se ne javi, ponavadi je poklical nazaj v roku pol ure. Zdaj pa nič. Rekla mi je vidiš, potem pa začnem še razmišljat, da se je nekaj zgodilo. Jaz pa ji odvrnem, ne razmišljaj tako, mogoče se vozi pa ne sliši ali pa ni pogledal na telefon. Čakala ga je skoraj do sedmih, nato pa odšla domov. Čez tričetrt ure klic- in takrat se mi je zrušil ves sistem. Jokala sem, mali bruhal, moj stal pri miru in ni mogel reči niti besede. Kliče svoje, naj pridejo- sto let traja. Mali neha bruhat, se joče pri njegovi mami, ne želi ji zaspat. Zberem se, ga uspavam, zaspi mi v minuti...
Težki so dnevi,  zelo težki, jaz pa nosim v sebi bolečino- da bi se lahko vsaj zjokala. Danes sem prvič izlila nekaj svojih čustev, lažje mi je.
Cele dneve samo razmišljam, sem z njo v mislih. Boli me, ker vem kako trpi, boli me ker vem kako ji je hudo. Boli me, ker so bili popolna družina. Boli me ker se gre za mojo družino. Družino, ki mi pomeni VSE na svetu. Zakaj se to zgodi ravno takrat ko začne nkdo uživat srečo, zakaj je usoda takšna, da nekomu ne dovoli, da bi bil srečen? ZAKAJ???

Ti prekleti motorji! Čeprav sva tudi midva navdušena motorista, me take zgodbe še bolj pretresejo. Sama sem se začela motorja bat, čeprav tudi sama vozim (bolje rečeno, sem vozila). V takem času, kot sedaj, ko se sezona konča, si prav oddahnem in z veseljem pospravim vse stvari v omaro. Ko sem bila mlajša me ni bilo ničesar strah in sem bila čist sproščena, sedaj pa se čedalje težje vsedem na motor. Midva sva kar veliko na cesti, letos sva bila celo na daljšem potovanju z njim, ampak vam povem, da je bil najtežji čas priprave, ker sem z muko in strahom pakirala. Vem, da se mojega nikoli ne bo dalo prepričat, da bi se raje z avtom vozi, ampak kaj naj. Ko je na cesti sem vedno v strahu in upam, da pride čimprej nazaj. Celo poletje se veselim dežja, ker potem vem, da ne bo šel nikamor. Upam na najboljše!
Iskreno sožalje punce in glavo gor, odšli so na boljše (tako vsaj pravijo).  Za vse vas!

Barbara 2!
Tudi jaz sem premlevala kako kako zmanjšati šok in bolečino ob tako veliki izgubi in ker papir oziroma v tem primeru računalnik prenese vse, sem to storila. Sama sem še sedaj v šoku in pravzaprav še ne dojemam vsega skupaj. Vem samo, da ji moramo pomagati in stati ob strani. Toda kako??? Trenutno je v takšni fazi, da ne dviguje telefona, želi biti sama... Mene pa skrbi zanjo, za otročka. Če bi mogla bi ji odvzela vso bolečino, dala bi vse zato, da se to nebi zgodilo njim! Bili so popolna družina, z ljubeznijo sta pričakovala prvega in sedaj tudi drugega otročka. Še v soboto, pri kosilu je govoril, da če bo punčka, ji bo dal on ime. S sinkom sta skupaj norela po moji predsobi, čez eno uro pa ga več ni bilo. ZAKAJ? Lani za poroko nisem bila zraven pri pripravah, sedaj sem izbirala žaro zanj! Ironija ali usoda? Sedaj se vsakdan peljem tam mimo in vsak dan prižgem svečko zanj. Imam občutek, da je takrat blizu in mi je malo lažje. Bo kdaj manj bolelo?  Naj ga čuvajo angeli, saj je za nas vse, ki smo ga poznali sam bil !!!!!
Pozdrav in javi se še kaj!

Sara2, sem ti poslala ZS.

Sožalje!!
Drugih besed ne najdem v taki tragediji.