[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Tudi jaz se strinjam s tabo Nalin

_____________________________


<

Če te enoletnik udari in ga ti udariš nazaj, bo pač razumel,da je to način komunikacije...torej, ne tepem samo jaz, ampak tepe tudi mamica...

Mislim, da se bolj obnese, če mu v tistem trenutku daš na rokico poljubček in mu resno poveš, da to boli in da se to ne sme...rezultat: naš dvoletnik sicer še tu in tam klofne, ampak se takoj zelo lepo in sočutno opraviči in sam sebe spomni: PLI NAS SE NE TEPEMO, PLI NAS SE BOZAMO IN SI DAMO LUPCKA...

Kar se pa kazni za enoletnega otročka tiče..vsaka se mi zdi nesprejemljiva. Edino kar dosežeš s tem, je po mojem, negativen pogojni refleks, to pa mislim, da ni smisel vzgoje. Z veliiiiko, ampak res z veliiiiiiko prijazne vztrajnosti se prej doseže efekt. In ko otrok ve, da nekaj ne sme, ve da ne sme tega, ker je to pač narobe in ne zato, ker bo potem mami huda...

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Ob današnji poplavi nevzgojenih otrok se popolnoma strinjam z Nalin in menim, da je potrebno otroka vzgajat že od malega.
Marogica, meni si nekoč rekla, da naj 2 mesečnega otročka ne nosim po rokah, naj ga odložim v ležalnik, naj ga malo pustim jiokat in bo že nehal. A dvomesečni otrok pa ve, zakaj ne  sme biti v maminih rokah in občutit mamino toplino in mora biti v ležalniku?

Tega nisem NIKOLI rekla. Je res, da sem imela otroka od rojstva v ležalniku, ja in ga nisem nosila po rokah, kar tako. Otrok je zaradi hranjenja, previjanja in cartanja zelo dosti na rokah. Ostali čas pa je preživel v ležalniku.
Vendar pa otroka  nisem NIKOLi pustila, da je jokal. NIKOLI. Sem ob ob prvem joku takoj dvignila. Je pa res, da naša nista skoraj nič jokala. V bistvu ju nisem pustila nikoli jokati.

Jaz sem ju zavestno pustila jokati takrat, ko sem ju navajala na spanje. To pa je bilo okrog 5-6 meseca. Takrat pa ja in za tem stojim. Pa takrar nista jokala, temveč sta se drla. TUdi to priznam.

Drugič pa malo bolje preberi, kaj pišem. Torej ležanik JA, jokanje NE (razen pri navajanju na spanje). Ker to pa je velika razlika. Vsaj zame.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

 

Marogica, kopiram tvoj odgovor, ki si mi ga pred nekaj meseci v nekem postu napisala. Očitno sem si pa jaz protestiranje napačno razlagala.

Tvoj problem lahko rešiš samo tako, da otroka odložiš v košarico ali ležalnik. Nekaj dni bo protestiral, potem pa se bo navadil. Druge rešitve ni, sploh pa ne upaj, da se bo to samo od sebe razrešilo. Samo huje bo in več ga boš morala nositi.

jaz bom zelo kratka: nalin strinjam se s tvojim razmišljanjem.....

tudi naša dobro razume kaj lahko in kaj ne. Poskušala sem vse od a do ž......1000x razlaga na lep način da tega ne sme.....poskusila preusmerit otroka, pa to ni palilo, ker je takoj poletela nazaj in smo bili spet na začetku.....gleda te v oči, se smeji in dela tisto kar ne sme.....

jaz sem jo tudi že po prstkih udarla ko ni nič zaleglo.....bilo mi je zelo hudo, ampak je pa pomagalo in dotične stvari nismo več prijeli oz.ni bila več zanimiva (kljub temu da se je ob rahlem udarcu po prstih mami smejala v obraz )


trnutno so pri nas prepovedane stvari: računalnik, WC ščetka in školjka, zemlja v lončnicah,......ampak hudiček mali še vedno najde trenutek ko mami ne gleda, pa kdaj kakšno stvar na hitro ušpiči.....


_____________________________

Opazujem te,kako mirno spiš,te pobožam in ti že stotič preštejem vse prstke...In šele,ko tvoja dlan leži v moji,opazim,kako zares majhna si.Tako si majhna-pomeniš pa mi ves svet.

aja - pozabla napisat - sem daleč od tega da bi zadeve reševala z nasiljem, ampak včasih pa tud mamam poči film in zmanjka tistega "kaj še lahko naredim"

jaz sem jih tud kar nekajkrat dobila po rit od mamice in bila okregana - ampak danes vem kaj lahko in kaj ne, tudi v puberteti sem vedela kje so meje in mislim da je moja mami ravnala prav - meni osebno najboljša mama - kljub kakšnemu "plosku" mi daneč res nič ne manjka....



_____________________________

Opazujem te,kako mirno spiš,te pobožam in ti že stotič preštejem vse prstke...In šele,ko tvoja dlan leži v moji,opazim,kako zares majhna si.Tako si majhna-pomeniš pa mi ves svet.

Sem tudi jaz dobila vtis, kot da hočeš potrditev in aplavz, Nalin. No, kolikor se jaz še spomnim pri tako malih, če resnično hočeš efekt, zanesljivo preseka te navade brez vztrajnega angažiranja in odločnega odstranjevanja z mesta zločina edinole dve varianti.
1. Odstrani popolnoma iz vidnega polja dotično stvar ali drugače prepreči dostop do nje.
2. Pretepi ga tako, da ne bo nikoli več pomisliv da bi se tistega še kdaj dotaknil.
Kot sem pa razbrala iz odgovorov, pa ti nobena stvar ne diši. Pa veliko veselja še naprej ob igrici Kaznovanja.
Ker pa si prepričana, da tvoja metoda deluje, pa poračaj naprej o tej tvoji metodiki, kako se razvija.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Se strinjam. Moja bo naslednjo soboto stara 1 leto, pa se mi zdi, da niti približno ne bi vedela zakaj je kaznovana. Zaenkrat so še radovedni in normalno, da preizkušajo. Zraven ta večje, se mi zdi stvari, ki jih počne Nika minimalne. Drugačna pesem pa je pri Teji,ki gre večkrat v sobo, da razmisli o določeni stvari.

Oh Nalin, veš, ne se jezit. Vzgoja je tako delikatna zadeva in od otroka do otroka mora bit drugačna. Univerzalnega recepta ni. Tako, da je težko dat pameten nasvet. Vsak lahko pač pove svojo izkušnjo in to je vse. ravno zaradi tega tudi nisem odgovorila na tvoje vprašanje, kliko časa je potrebno pri tej prijazni vztrajnosti. Sama imam 3 otročke in je pri vsakemu povsem drugače.

Pri najmanjšem pingotu (2 leti) sem včasih rabila tudi po 3 tedne dopovedovanja po par ur na dan, ker ravno tako nisem želela odmikat stvari, nisem ga želela kaznovat in sem želela, da pač skupaj prideva do tega, da česa ne sme in zakaj je to tako. Ti povem, včasih sem bila zvečer tako utrujena, da se mi je bledlo in sem komaj čakala, da ga dam v posteljico...
Ampak se je obrestovalo. Sedaj mu res lahko vse zelo lepo dopovem in če že samo v barvi glasu zasluti, da nisem navdušena nad njegovim početjem, me sprašuje: MAMI, A NISI HUDA NAME? A? Ve kaj je prav in kaj ni in se drži tistih nekaj pravil. Pa je po naravi izredno živahen in divji.

Ni nam dolgčas, nede, ob tehle naših otrocih

Po moje je za vsakega otroka druga kazen ali prijem al karkoli že. Pri nas 11 mesečnik še vedno odpira predale in vse kar 11m počnejo ampak nekako že ve kaj sme in kaj ne. Včasih je pač nagajiv in zanalašč kaj naredi, včasih ga lahko preusmeriš drugam in včasih ga enostavno odnesem v postlco in mu dam igrače in najprej se neki časa krega (joka nikoli ampak se krega in se pizdi) name pol se pa začne igrat in imam mir včasih 20min. Je pa stvar taka da mu prej vsaj 10x rečem da rečmo ne sme prevrnt kante za smeti, pol je pa kaznovan, oz jaz pravim odmaknjen.

Pri nas smo odstranili z dosega le stvari ki jih razbije in jih je škoda ali so pač nevarne zanj. Ostalo ne. Še na misel mi ne pride da bi praznila predale, da bi umaknila koš za smeti (čeprav je že ven jedu stran vržen krompir) pa podobne stvari.

Kaj smo ga naučili. Da se predalov v kuhinji ne odpira. Ampak ko jih gre odpirat to pomeni da je lačen. Takrat odpre predal in da ven svojo šalčko in potem gre in odpre predal kjer je kašica in jo vleče ven. In če takoj ne reagiraš potem vleče še ostalo ven. In ko ga nahraniš in ga daš v kuhinji na tla gre lepo v sobo in se igra (in po poti zmeče iz omare vse Pajackine obleke).

Pa kaj naj ga zdaj kaznujem ker je metal iz predala pokrovke, al naj pač si rečem ja mat blesava a ne vidiš da je otrok lačen. In ja nekaj časa smo se kregal nanj in ga odmikal, on nam je pa ubistvu govoril da je lačen. Sam kaj ko moraš najprej dojet kaj ti otrok hoče povedat.

In nalin pri nas to šarjenje po dvdju ali dalincu ali tolčenju po tvju pomeni da bi rad gledal telebajske, ker čim prižgeš tv se usede na tla in gleda.

Jaz sem proti temu da se otroka pusti da se dere, spoh tista dolga dretja po 10min in več, ker se mi ne zdijo vzgojna. Končno je prijateljica kao kaznovala hči in se je ta drla 2 uri skupaj. Pol je pa pogruntala da se joka ker je pokakana. Men to mem.

Aja jaz grem pa mirne vesti na wc al pa pod tuš ko mam sama otroka, saj se lepo pridno igra v sobi. Ima pač obdobja ko rečmo mirno pol ure se igra v sobi, običajno po zajtrku, pol še ene 15min gleda bajse in takrat ga puščam v sobi samega.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Pajaca, ampak tako kot ti opisuješ, da odmakneš otroka (al kako si že rekla), to je zame v bistvu time out. in jaz npr moje nisem nikoli pustila jokat dve uri, čeprav so mi to vztrajno svetovali za uspavanje... po mojem govorite (govorimo) bolj ali manj o enakem principu, le da ga vsak starš malo na svoj način izvaja, vsak malo drugače opiše. sploh ne razumem zakaj si nekateri pod tem predstavljajo nekaj zelo strašnega? a si mislite, da otroka zaklenemo v temnico, kjer mora na koruzi klečat? NE. dam jo v sobo oziroma v posteljico za eno minuto, dve. ona ima priložnost vdihnit in jaz tudi, in potem greva naprej s pojasnjevanjem. zanimivo, da to učinkuje ravno na tej ravni, da se obe skulirava in je potem komunikacija sploh mogoča. to se mi zdi veliko bolj smiselno in vzgojno, kot če bi obe "zgubile živce" in se z dretjem (ali celo tepežem, kar nekateri tudi zagovarjajo) nadalje menile. moje mišljenje je, da jo bom s tem morda naučila celo, da je včasih potrebno globoko vdihnit in šele potem (umirjen) nadaljevati s pogovorom.

pri enoletniku je pa isti šmorn ali dosežete to s povišanim glasom ali z odmaknitivjo, saj otrok ne pozna vzroka-posledice, ve le, da je mamica huda (a ne, Čupka)?! in je doseženi efekt popolnoma enak. je pa res, da nekateri otroci na povišan glas ne reagirajo:)

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Sem proti kaznovanju tako majhnih otrok, ker še premalo dojamejo. Vsi govorimo, kako so že pametni, dojemljivi, ...Seveda so, saj nas skušajo posnemati na vsakem koraku. Tako se učijo - od nas! Otrok vidi, ko starš uporablja daljinca, odpira predale, on pa tega ne sme. Po drugi strani ga pa vsemogoče učimo, da ponavlja za nami. Meni je to čisto mimo. Najbolje je, da stvari, ki niso primerne zanj odstranimo in jih zaščitimo. A je to takšen problem?
Ko pa otrok malce odraste, ko se da z njim komunicirati, ko nas razume, sem pa za kakšno kazen. Takrat je bolj upravičjiva, kot sedaj. In lepo vas prosim, nehajte že pametovati in zgodaj vzgajati otrok, da bodo ja pridni, ubogljivi, da vam bodo ja vsi ploskali, kako so lepo vzgojeni. Ne pretiravat in se s tem preveč obremenjevat, ker takim najprej spodleti. Uživajte trenutke z njimi in jih obravnavajte kot enakovredne. Če bodo to začutili, vas bodo spoštovali in ubogali, verjeli vašim besedam in opozorilom zakaj se pa to in to ne sme.


_____________________________

Ja, meni se zdi, da se eni prav bojijo svojih otrok. Kot da se že pri eno leto starem bojijo, da jim bo enkrat v puberteti zrasel čez glavo. Vse pride ob svojem času, tudi kaznovanje. Tako kaznovanje enoletnika se meni zdi podobno dresuri.

Madonca, huda debata!

Tudi jaz sem razmišljala o "kaznovanjih" ob vsesplošnem kaosu, ki ga začenja naš 10 mesečnik. In prišla do zaključka, da bo za to še dovolj časa. Nikakor si ne predstavljam, da bo tudi v naslednjih 2 mesecih  razumel, zakaj sem ga odnesla v posteljico in tam pustila. Po moje bo v tistem trenutku besa, žalosti in osamljenosti premišljeval vse kaj drugo kot to, da je pred tem pa grabil po televiziji. Ne vem, no.....mogoče pozneje.

Je pa nekaj podobnega naredil moj dragi prejšnji teden, ko sta bila sama in je bil mali pravi . Dal ga je v posteljico, sicer za malo več kot minutko, pa se je mali najprej drl, potem jokal in potem ga je tisti dan zavračal. Sicer je pa totalno nor na atija. Se pravi, da mu je že pri teh mesecih zelo zameril osamitev.

Umikanje predmetov: tudi o tem smo že imeli debato. Ali odstraniti mizo v dnevni sobi, na katero se postavlja in to zmeraj na kot, ali jo pustiti. Najprej sem mislila, da jo bomo pač za nekaj časa dali ven, samo potem pa se mi postavi vprašanje, kako se bo pa otrok potem navadil na njo in ali ne bo po ponovni postavitvi mize zopet nevarna
Umaknili smo kvečjemu nekaj dekorativnih predmetov, ki bi lahko zaradi svoje teže in sestave zelo poškodovali malčka. Jih nismo povsem umaknili, temveč samo dali na vidno mesto, do katerega pa ne more, ali se taki predmeti ne morejo obrniti nanj. Vidi pa jih.

Naš mali je tudi vztrajen in lahko ga 100 x odnesem od ferštekarije, pa gre še 101. Sem pa opazila, da če ga pustim tam, mu je zanimivo kvečjemu 1 minuto, potem pa gre stran brez problema.

Tepež: pri našem malčku je tepež recimo drugih otrok zdaj povezan z neizmerno srečo, ki jo čuti ob srečanju z njimi. Mogoče je res še premali, da bi z njim izražal bes.
Je pa ravno včeraj, ko sem ga probala preoblečt, proti meni v navalu jeze, ker se noče oblačiti, ugriznil.

Tak da mislim, da bo tudi še pri nas pestro.

tukaj vam moram napisati, da ste nekatere malo "out of line". za sebe lahko povem, da mojega otroka nikakor ne dresiram. jo celo spodbujam, da raziskuje, kar pomeni, da ji ne prepovedujem brskanja po predalih in omarah, risanje po stenah mi sicer ni v največje veselje, zato smo ji polepili risalne liste na omare, kjer lahko ustvarja. dve steni imamo tudi porisani in zato ni bila kaznovana. sem ji pa razložila, da se tega ne dela... moj koncept vzgoje in učenja je, po vsej verjetnosti, precej nenavaden in precej drugačen od vašega. temelji na učenju iz izkušenj, kar pa zahteva, da sem skoraj stalno zraven. pri nas smo umaknili samo nevarne predmete in tekočine, ostalo ji je vse na voljo. imam ogromno rož in jo že od čisto mičkene učim, da se rože gledajo in duhajo in to je zakapirala že kot 8-mesečni dojenček (ne vem natančno kdaj, a bilo je zelo zgodaj, ko sva hodile po stanovanju in duhale rožice). seveda je kasneje dostikrat poskusila ali sme tudi trgati ali vrtnariti, pa sem ji vsakič znova razlagala, da to ni zaželjeno. jih pa pomaga zaliti in ima svoj kotiček na vrtu, svoje orodje in tam z veseljem vrtnari...(samo en primer).

Splišni, če se ne motim, si tudi ti pisala, da se s tvojim Tiborjem včasih ni dalo drugače, kot da je bil odstranjen, da je bil pravi mali trmek. zdaj mi res ni več nič jasno. po eni strani govorite, da otroka zaprete v sobo in mora spat in pika (pa se potem tudi po dve uri joče) in da mora imeti tudi sicer neke meje, po drugi strani pa obsojate vsakega starša, ki se sprašuje na kakšen način svojemu otroku nekaj dopovedati, preprečiti... 

Moja hčera je bila odstranjena iz kraja zločina samo takrat, ko jo je popadla huda trma, celo agresija (tudi do sebe), je tulila, brcala, se grizla, grizla vse okoli sebe kot bi bila obsedena. takrat se z njo ni dalo sploh komunicirati in sem jo lahko "ohladila" edino na tak način. in v nadaljevanju je sledil pogovor, čeprav po vašem itak ni razumela. ampak vaši otroci pa sveda nenehno pojasnjevanje razumejo, ali kako

ne vem ali vaši otroci nikdar niso "čisto ven padli", ali kaj? ali ve kot mame nikdar niste izgubile živcev? pa tudi sicer v življenju nikdar ne izgubuite živcev, ste vedno popolnoma zbrane in mirne  potem je moj otrok nekaj čisto posebnega, mogoče je z njo kaj narobe, ali pa z mano, ali pa z našim atijem   je pa histerično-trmastih napadov vse manj, predpostavljam da tudi zato, ker zna svoje želje/frustracije že izraziti. in ja, moj otrok pri svojih 22. mesecih že zelo lepo govori, tvori kompleksne stavke, je zelo radovedna in napredna. seveda, da tega v njej nočem ubiti, to spodbujam. moram pa jo naučiti, da ne more vsega imeti in to "hic et nunc" in da se je o stvareh, ki jo motijo, treba pogovarjati. pogovarjati od samega začetka, ne čakati, da zraste in jo potem kaznovati, če se ne bo hotela pogovarjati.

sicer pa tako kot sem si jaz najbrž ustvarila o kaki izmed vas napačno predstavo, tako ste si jo tudi najbrž o meni. zato je soditi, kakšen starš je nekdo, sila nehvaležno, saj se v resnici ne poznamo.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Jaz samo vsako stvar rešujem sproti.  Vidim, kaj zaleže, in to naredim. Nikoli ne bom kaznovala zato, da ne bo potem še huje, ampak zato, ker mora biti tako, kot jaz rečem, ker vem, kaj je prav in kaj ne. In če ene stvari ne "dosežem", če vidim, da bo "zmagal" otroški ... kaj jaz vem kaj ... firbec ..., ko po prepričevanju pri enem letu tudi 1001. ne dosežem, kar sem se namenila, stvar spotike odstranim, ne kaznujem vedno huje, ko prva kazen ne zaleže več. Ker očitno otrok ne razume "kazni" in ne razume, da so določene stvari ali nevarne ali pokvarljive ali karkoli že. To odstranjevanje predmetov izven dosega je bilo seveda pri enem letu, ne sedaj, pri štirih in pol, da se razumemo.
Trdim, da so eni otroci raziskovalci bolj od drugih, pa to nima za pozneje nobene veze. Samo bolj jim tisti živčki na koncu prstih ne dajo miru, da ne bi z njimi migali. Si ne morejo pomagat. Eni si pa lahko. Enemu boš dvakrat rekel, da naj eno stvar pusti pri miru, in jo bo. Drugemu pa 1000-krat, pa je tudi 1000 in prvič ne bo. In takrat je brez veze kaznovat, to pravim. Takrat otroku po moje delaš krivico, če ga kaznuješ, ker si v bistvu ne zna pomagati, pač tiste stvari ne more pustiti pri miru, ker mu nekaj znotraj ne da miru. On samo ve, da ga tisto zanima, in ne razume, da tebe pa ne. On misli, da če njega zanima, zanima tudi tebe. Otroški možgani so pri tej starosti pač na taki stopnji razvoja. Saj me po moje dosti podobno razmišljamo, samo takole je težko razložiti, napisati, pa se potem narobe razume.
S spanjem je bilo pa tako, da ga nisem pustila dreti se 2 uri. In tudi ne, ko je bil star 2 meseca (tega sicer ne praviš ti, Magi, da ne hbo pomote). Ampak vse ob svojem času. Ko "mi je zrasel čez glavo" in sem videla, da drugače ne bo šlo, da bo stvar vedno hujša, sem ga pustila dreti, sem pa hodila vsake toliko časa notri in "bila huda". To je pomagalo, da je otrok razumel, da mami ponoči ni prijazna in nasmejana, ker je čas za spanje ne za igro. To otrok pri 7 ali 8 mesecih lahko razume. To, zakaj pa sedi "na ohlajanju" v svoji posteljici pri enem letu, pa po moje ne.
Po moje (in tudi po knjigah, kis em jih o razvoju otrokovih možgančkov prebrala) se pač otroka na tak način pri tej starosti še ne kaznuje, ker nima smisla. Jaz bi taka ohlajanja lahko izvajala čisto čez cel dan, če bi prepovedane stvari puščala na otrokovem dosegu, lahko ne bi čisto nič drugega počela, kot to. Tako sem stvari odstranila, pri dveh letih ali pa že prej, se ne spomnim, pa sploh ni bilo niti najmanjše debate več o tem, kaj lahko in kaj ne, ker je takrat stvari, ki smo mu jih povedali, že razumel. So pa bile potem že druge težave, ki pa smo jih tudi reševali sproti in ne za vnaprej.
Če otrok ne razume, zakaj nečesa ne sme in ga takrat kaznujemo in če se to redno dogaja, to je zame popolnoma isto kot dresiranje živali. Če nekaj, kar mu rečemo, naredi zato, ker je potem nagrajen, in če nečesa ne sme zato, ker mi tako rečemo, brez da bi razumel, zakaj, in je posledično kaznovan, je to dresura. Tako dresirajo živali.

In pa, Magi, je ogrooooomna razlika med 1 letom in 22 meseci. V tem je ves keč.

ja, to je podobno dresuri, samo jaz nisem govorila o tem:) tudi verjamem, da sta najina pogleda na vzgojo podobna.

saj moj post niti ni bil namenjen tebi, razen v delu, kjer sem te omenila (in še to samo v prvem stavku tega dela, da ne bo pomote). se opravičujem, ampak včasih, v naglici, res ne morem napisati dovolj precizno. kakorkoli, napisala sem mnenje zaradi tega, ker so zadnjič meni odgovarjale, da pri 22. mesecih metoda osamitve ni primerna, ker da otrok še ne razume. pa verjetno bi napisale, da tudi pri 3. letih še ne razume. pa potem pri 17. letih tudi ne bo razumel (ali pa ne hotel razumeti ). kakorkoli, v članku je pisalo, da je ta metoda med najmilejšimi, ki pa učinkuje in (kot piše v članku) je primerna tudi pri majhnih. sicer pa sama praviš, da v določenih trenutkih mora obveljati tvoja in to je to. v končni fazi jaz svojo mamo šele zdaj razumem, zakaj me je kdaj kaznovala (precej pozno, a ne ).

in spet sem prišla do zaključka, da smo različni tako starši, kot otroci. pri enih zaleže nekaj, pri drugih nekaj povsem drugega. mi na primer še kar ne spinmo ponoči, čeprav je bilo vmesno obdobje, ko smo. in ne pomaga nič, nada, nothing, niente... s tem se lahko samo sprijaznim in čakam na boljše čase

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein