Moj otrok še majhen in ne obiskuje vrtec in tudi sama nisem vzgojiteljica, vendar bom rekla tole: VELIKO oz. največ je odvisno od vzgoje staršev. Karekter že malo, geni, ajde tudi malo. Ampak vgoja staršev to je pa to.
Najlažje se je izgovarjati na karakter in na gene. Tako starši nikoli nič nismo krivi.
Vsak vzgaja tako kot misli, da je prav. Noben stariš noče svojemu otroku nič slabega. Takšne in drugačne stavke berem vsak dan na RR. 
Seveda noben noče nič slabega. Pa najpametnejši smo tudi. Bog ne daj, da se ti kdo vmeša v vzgojo. "JAz se ne motim. Ti boš meni govoril?"
Seveda se motimo, vendar nočemo priznati. JAz sem mnenja, da je tako prav, drugi je mnenja, da je spet po njegovem. Kompromis? Adijo.
Poglejte samo pri odgovorih na nekatera vprašanja, kako so si mnenja različna. Eni so mnenja, da je ena vzgojna po riti je prav. Drugi ga strogo obsojajo. Kje je meja? Kaj je prav? In iz tega vsega sledi tudi vedenje naših otrok. Eni menijo, da je kozarček vinčka ob kosilu zdrav, dr. Rugelj vam bo talal pijance Kdo ima prav? Različni pogledi na različne stvari >>> takšna je pač vzgoja.
Če je tvoj otrok problematičen in ti vsaj 3 tako povejo, potem je že nekaj na tem, da si zajebal TI na vzgoji in ne otrokov karakter ali avtoriteta vzgojiteljic/učiteljic.
A si upa, kdo priznati, da je zaribal pri vzgoji in da je kriv? Ne? Vsi naši otroci so najboljši in najboljpridni
Moje mnenje.
23.10.2006, 19:47
Anonimen
Samo očku
. In obratno. Da sva ga "usekala". Vprašanje je samo, ali bova to popravila ali nama je tudi "zaribano" ok.
Saj če se nakako sproti čekiraš in popravljaš, se da peljat. Če to narediš vsakih sedem let, je pa malo težko. Potem je mašina res zarjavena in zaribana.
24.10.2006, 18:54
nejcko
6556
Evo, jaz pa priznam, da sem oz. da pri vzgoji starejšega sina počnem marsikaj narobe. Kaj točno delam narobe, nimam pojma, ker se življenje ob njem vrti s tako hitrostjo, da nimam časa zraven kaj dosti razmišljati. No, pa je spet otrokov karakter kriv
24.10.2006, 19:13
Anonimen
Meni se zdi normalno, da starši delamo napake pri vzgoji. Saj ob otroku konec koncev nismo dobili navodil za uporabo, a ne? Pri vzgoji svojega otroka se - hočeš ali nočeš - zgleduješ po svojih starših (oz. tistih, ki so te vzgajali). Sama pri sebi opažam, kako govorim mamine besede, za katere sem se ZAKLELA, da jih iz mojih ust moj otrok ne bo slišal.
Priznam, v tistem najhujšem napadu otroške trme, ko res več nisem vedela, kaj naj naredim, dihanje in vse tehnike niso več pomagale in tudi odhod v drugo sobo ne, sem tamalega po riti. In takoj v naslednjem hipu spoznala, da s tem nisem naredila čisto NIČ. Mali se je samo še bolj drl.
In ja, jaz sem tista, ki sem bila vedno mnenja, da ena vzgojna po riti ne bo otroku škodila. Iz svoje izkušnje sem spoznala, da mu tudi koristila ne bo, torej je nesmiselno. To velja za tega otroka. Ali bo pri naslednjem enako? Ne vem, spet ne bo priloženih navodil.
Primerjaj vzgojo z učenjem matematike. Preden si začela seštevati, so ti morali snov razložiti. Tudi po razlagi si delala napake, ki si jih včasih videla takoj, drugič so te nanjo opozorili drugi. Tretjič se je zgodi, da je nihče ne vidi.
Vsi delamo napake. Včasih jih sprevidimo takoj, včasih pa jih sploh ne vidimo. To je normalno. Zato pa sem zagovornica, da otrok zgodaj vstopi v vrtec. Vzgojiteljice te lahko namreč takoj opozorijo na napake, ki jih delaš pri vzgoji, pa jih ne vidiš, in jih zato še v kali popraviš.
Ampak - morda pa ravno s tem razmišljanjem delam napako in svojemu otroku škodim? Kdo ve? Nihče ne bo vedel. Drugi otrok namreč ne bo enak kot je ta. In tretji še manj.
Še nekaj bi rada rekla: otroci niso nepopisani listi, ko se rodijo. V sebi imajo nekaj genov, ki so podedovani. Recimo vztrajnost je eden izmed njih. Če tega ne bi bilo, kako bi potem lahko videli, da je pa ta otrok "čista mama" ali "čisti ata"?
< Sporočilo je popravil Skutica -- 24.10.2006 19:16:32 >
27.10.2006, 09:46
honey
2567
Naj še jaz povem svoje mnenje.
Jaz imam 19-mesečnika, svakinja pa 4-letnico in dvojčici 19-mesečnici. Ne bom rekla, da je moj otrok lepo vzgojen, da ni razvajen, da ni trmast in ne vem kaj še vse, ampak vsaj približno je tako. Meni npr. pomeni lepo vzgojen otrok nekaj drugega kot mogoče komu drugemu, tako, da se mnenja o tem normalno da razlikujejo. Samo ne zdi pa se mi prav, da se starši in stari starši smejejo temu, če recimo en otrok drugega udari, ko ga vidi, njim pa se to zdi fino, češ, glej kako se zna postavit zase in kakšen gavnar je - pa da ne bo pomote - to delajo punčke. Ko pa jaz po
dim, mi pravijo, da češ naš je samo eden in ni navajen tega. Česa? Da ga drugi otroci tepejo, pa ni nič naredil, samo na dvorišče je stopil? Ampak svakinja je uboga revica, ker ima pač 3 otroke in vse tri so žive ko 
Ja, tudi naš je skoraj hiperaktiven, lahko rečem, vendar mu pustim vse do neke meje - nikakor pa ne dovolim, da udari drugega otroka za brez veze. Učim ga sicer, da če ga ena udari, da naj jo nazaj, samo njemu se to zdi tako za malo, da začne takoj jokat. In zdaj samo kdo omeni njuni imeni, se začne tepst po glavi in dela bam, bam. Zato mislim, da je ogromno odvisno od vzgoje, pa če imaš enega ali pa 10 otrok, vsega jim ne smeš dovolit, da imaš ti mir pred njimi , ker ti sigurno slej ko prej zrastejo čez glavo. In to, oprostite tisti, ki se boste počutili prizdadeti, so zame nevzgojeni otroci.
