Recimo da imam pred očmi tega trmstega, predvidevam da tudi živega otroka in da v tej situaciji še  jaz reagiram burno, živčno, agresivno, neučakano....izberi nekaj od  tega. Kaj bom s tem naredila? Totalni raspašoj. Dve bova vpili, dve bova trmasti in neučakani. Bom dosegla tisto, kar želim? Ti povej.

da ne bo še čisto konec debate  ... s temle se ZELO strinjam in po moževem nasvetu se zelo trudim biti mirna, ampak povej mi - a bi ti res zdržala tudi še po pol ure kričanja in upiranja z nasprotne strani??? ker včasih mala nasprotuje čisto vsemu po vrsti - od hranjenja, oblačenja, odhoda od doma, ... sve i svašta mora bit tako kot ona reče kar je seveda čist nekaj druzga kar hočem jaz... eh, sej vem, da ene mame imate jeklene živce, ampak jaz včasih enostavno ne morem več...  pa sej bo zrastla pravjo eni

_____________________________

Svet je lep!!

tudi jaz sem prepričana tako kot Mič. in točno tako kot je napisala primer za trmastega otroka, je bilo pri nas, dokler se nisem skulirala. tudi jaz imam slabe živce, ampak za mojo pupo in konec koncev tudi zase, sem ubrala mirno pot. razlaganje in dopovedovanje pri nas ne pali le takrat, kadar je utrujena.
biba, mislim, da si ti odprla novo temo ko ne, ne zaleže. tam sem tudi napisala, da vse obrnem na hec, ji naredim zadeve zanimive. izjema so življensko nevarne stvari, tiste ji že v naprej preprečim(vtičnice, stopnice-ta faza je že mimo itd.).
naj povem, da je moja pupa že od rojstva zelo zahtevna, non stop mora bit akcija. jaz sem bila zelo miren otrok in sem mislila, da bo tudi moj otrok tak. tu so še atijevi geni in živahnost ima po njem . pol si pa predstavljaj mene 'neenergičnega' človeka, ki mora naenkrat bit non stop v akciji . od začetka mi je bila prava muka in sem bila živčna ko . sedaj sem pa res vesela, da je tak živec, ker je tudi moje življenje postalo 100% bolj pestro. ne rečem, včasih je napoooorno, ampak z dobro voljo se vse da.

kar se pa spanja tiče...spi z nama. jaz sem bila preutrujena, da bi vstajala ponoči za dojenje, zato sva jo imela pri sebi. že v porodnišnici mi je sestra rekla, da je pač uštimana tako, da se rada stiska in ne želi spati sama. tako imamo vsi miren spanec. verjamem pa, da to ne ustreza vsem

Ne vem, če bi zdržala, ne nosim ure . Pa saj se itak vedno ugasne....se ne obremnjujem s tem, ali lahko zdržim....

Poskusi naslednjič zdržat do konca. Vztrajaj, pa bo popustila, jaz verjamem,da bom. Ampak ti moraš biti vztrajnejša od nje. Saj si, verjemi, če hočeš biti. A bodi vztrajna brez izjeme. Ko boš prvič popustila, boš na začetku.

Sicer res nisem brala vaših komletnih izjav.

       Jaz sem ob tem razmišljala- njena sobica ki bi naj bila njeno kraljestvo- se ji bo "zasrala",... kaj pravite?

          Jaz to ne bi hotla


_____________________________

malo igrivosti in veliko barv nam polepša dan... pa tudi če je samo firtuh... prijetno poletje


http://taja-tekstilneustvarjalnice.blogspot.com/

Zelo zanimiva tema in glede na to, da sem v zadnjem času prebrala kar nekaj knjig na temo "Vzgoja otroka" , lahko povem samo to, da imate vse prav (vsaka po svoje).  In zakaj tako ? Zato, ker tudi ena knjiga ne priča enakih ali pa vsaj podobnih vzgojnih zapovedi. Vsak avtor ima svoje teorije, ki so zanj edino pravilne in zdrave. Čudno ne ? Pa niti ne, ker verjetno avtorji pišejo iz lastnih izkušenj  svojih videnj in doživetij.

Danes sem pri vzgoji mojih otrok puhnila po celi črti (kajpavemmogoče). Že zelo zgodaj zjutraj je bil ravs, dretje, razbijanje,....
Pa sem ravnala po prvi knjigi; bodi skulirana, pogovarjaj se v tonu sobne jakosti, rezultat: mulca me tudi opazila nista, kaj da bi me šele slišala in brzdala hormončke.
Pa druga teorija; pusti jih pri miru, naj se sama zmenita, rezultat: kot dve krvoločni zverini sta gledala kaj si bosta vrgla v glavo, na koncu sem jih fasala sama (direktno tenis žogco).
Pa po n-ti knjigi; preusmerjanje pozornosti na slastne kremšnite v hladilniku,rezultat: sama jih pojej in daj mi mir, da  do konca zgarbam tole sestrco. 
In moja teorija; povišam ton glasu do te mere, da se sliši samo še pisk in se vidi moj od napora in jeze rdeč obraz, rezulat: konec ravsa, smeh-jok-smeh-smeh-krohot,....

Mislim, kako naj človek sploh ve, kaj je najbolj prav ?
Punce vse imate prav!!!!!!!!   Vsaka vaša vzgojna metoda je prava in to že samo zato, ker se pogovarjate.

Kazen "v sobo" ? Ah, kje je že to. Je pa palilo nekaj časa (dva dni mogoče) .

< Sporočilo je popravil caillou -- 24.3.2007 21:58:34 >

_____________________________

Homines quod volunt credunt. -- "Ljudje verjamejo to, kar želijo." (Julij Cezar)

Se strinjam....
moj je bil tud kr dost nagajiv... ni se mu dal dopovedat ne z lepa, ne z grda,... pa se je kr unesu... (ma še izpade.. je pa velik bolš...)
hočem povedat, da sem doživela tudi jaz od neke mamice:
da NE BO DOVOLILA, da je moj tak do njenga, ker njen pa je čist drugač in uboga... (sem vedno ukrepala, če je do česa prišlo!!)

Tko, da mamicam s pridnimi otroci EN VELIK BRAVO , to pa še ne pomeni, da so vse one zaslužne!!

Ne, ne bom šla še po enega.

Ker mi je že dolgo jasno, da skrb za drugega otroka ne pomeni skrb za prvega plus še za enega, ampak skrb za prvega, pomnoženega z deset. In ker mi je vsaj približno jasno, da "bomo že nekako, če smo poskrbeli za enega, bomo pa še za drugega", ni realnost, ampak nepoznavanje lastnih omejitev in sposobnosti; in izgovor, da je otrok naporen, le izgovor, porojen iz lastne utrujenosti in neznanja in zelo redko realnost.

spet lepo povedano, mič.

želim povedati, da imamo starši različne poglede in pristope k vzgoji otrok, ki pa jih je treba prilagajati tudi otroku. iz mojih izkušenj povem, da s "silo" ne bi prišla nikamor, pa tudi ne želim. z vztrajnostjo in odločnostjo pa.

marsikdo je napisal mič, da ji je lahko, ker ima mirnega in ubogljivega otroka in zato lahko zagovarja "miren" način vzgoje. ali se niste vprašali, da je pa ravno zaradi te vzgoje njen otrok tak?

moja hči je bila kot dojenčica zelo zahtevna. zahtevna v tem smislu: jok ni bil jok, ampak kričanje, že od samega začetka. dojile sva se na slabo uro, pač ko je zahtevala, ves čas na rokah, ... hotela je 100 odstotno pozornost in jo je dobila. prilagajala sem se ji, ves čas in sčasoma se je umirjala. vsi so samo zmajevali z glavo, kako me suče okoli prsta, da jo bom navadila, da bo vse po njenem, da ne bo nikoli hotela spati sama, da bo razvajena in blablabla... vse je šlo v to smer, kjer bo postavljala pravila ona in ne jaz. pa ni tako. stara je 17 mesecev, in je pridna punčka. pravila postavljava midva z možem in ona se tega zaveda. seveda ne trdim, da ji je ravno vse všeč  in da ni nagajiva.

in ji dovolim, da je jezna, žalostna, ne dovolim pa ji, da jezo stresa na druge: da koga mahne, ugrizne, ipd. lahko ga okrega, udari pa ne. in je tudi ta način sprejela.


poanta: moja hči ni bila od rojstva miren ali nežen otrok, ki bi si sploh karkoli dal kaj dopovedati...  takšna je sčasoma postala.

< Sporočilo je popravil MojcaG -- 26.3.2007 21:02:45 >

Ker mi je že dolgo jasno, da skrb za drugega otroka ne pomeni skrb za prvega plus še za enega, ampak skrb za prvega, pomnoženega z deset.

Mič, to je v končni fazi eno in isto.


In ker mi je vsaj približno jasno, da "bomo že nekako, če smo poskrbeli za enega, bomo pa še za drugega", ni realnost, ampak nepoznavanje lastnih omejitev in sposobnosti; in izgovor, da je otrok naporen, le izgovor, porojen iz lastne utrujenosti in neznanja in zelo redko realnost.


No vidiš, pa smo spet tam. Tvoja lastna izkušnja, ki je tuja  moji logiki (vsaj sedaj). Po prvem otroku sem bila podobnega mnenja in ker je bil splet okoliščin tak, da sem  pri prvorojenkinih sedmih mesecih ponovno zanosila (tokrat po naravni poti), sem se odločila da otroka obdržim. Pa so bile v glavi tako kot pri tebi kristalno jasne zadeve. V trenutku treh sekund sem se zresetirala in glede na to, da prihaja še nekdo, začela na vse skupaj gledati drugače. Kakšne lastne omejitve in sposobnosti ? JIh ni bilo več in ko je prišel drugi otrok, se ničesar ni množilo, ampak  delilo. Tudi skrbi.

Ja otroci so naporni, pa še kako so naporni in kako smo šele mi naporni. Kaj ti nisi nikoli ? In lepo te prosim, če starši potarnamo o naših razbojnikih, smo nevedni in živimo v sanjah ? Kaj nimamo pravice tudi do take realnosti ?

Mič, krasno te je brati, vendar ti lahko rečem, da je vseeno pri teh stvareh praksa malček drugačna.

No ja, mene je življenje presenetilo in presenečenje mi je odprlo še tisti del materinstva, ki je bil zame zavestno vsaj začasno "ga nikoli ne bo".
 
In ja iz goreče želje po enem otroku, se s partnerjem odločava za tretjega . Če nama bo narava prizanesla, bomo v prihodnosti mogoče spet zibali. Mič, upam da se nekoč premisliš in tebi podobni starši tudi, sicer pa spoštujem tvoje mnenje .




< Sporočilo je popravil caillou -- 27.3.2007 9:16:05 >

_____________________________

Homines quod volunt credunt. -- "Ljudje verjamejo to, kar želijo." (Julij Cezar)

saj to s sobo je pomembno samo zato, da se ohladita in ti in ona
da si jezna nanjo ji pa lahko poveš čez pet minut, ko te bo kaj prosila, do takrat jo pa pusti

_____________________________

iz malega zraste veliko

jao ste naložile.

strinjam se z vsako malo. najprej - vsak otrok ima svoj karakter in nikakor enaka vzgoja ne pali pri vseh. imamo vodljivo in nesamostojno punčaro ter nevodljivega in samostojnega fantiča. treba je izkoristiti prednosti vsakega posameznika in vzgojo temu primerno prilagoditi

res je, da če se res dobro pripravim in predvidim sta oba maksimalno pridna in kazni ni potrebno.

kazen v sobo se mi zdi primerna zato, ker se vsi ohladimo, otrok pa je prikrajšan samo za mojo dobro voljo in bližino - to kar najbolj potrebuje. veste, da niti ziljon igrač ne nadomesti bližine staršev. v sobi pa ima tudi dovolj manevrskega prostora, da se ne počuti res grozno, če jaz kdaj popizdim iz napačnih razlogov (tudi to se zgodi). in ja, lahko je jezna name, lakho mi nagaja, ampak s tem tvega, da bom jaz slabe volje in jezna. včasih grem pa tudi jaz v svojo sobo.

_____________________________

iz malega zraste veliko

Ne razumem, kaj misliš s tem, da je eno in isto? Kaj je "to"?


Me veseli,če ste si res tako uredili.


Vsak dan do tretje kave. Če imam res dober dan, pa do druge.

skrb za prvega plus še za enega = skrb za prvega*deset  (to se mi zdi "v končni fazi eno in isto")
 
Upam da kofeti niso vsi kofeinski ? Pa lep pozdrav na obalo.

_____________________________

Homines quod volunt credunt. -- "Ljudje verjamejo to, kar želijo." (Julij Cezar)

Mič jaz se čisto strinjam s tabo in s tvojimi pogledi, samo zdijo se mi podobni kot socializem - odlična zadeva, samo v praksi pa pogosto odpove, zaradi narave vseh vpletenih.  Ko jaz mojemu   stotič povem, da ne sme v mačjo posodo rokic namakat in ga odnesem stran ali s čem zamotim, pa "tastoprvič" raje kar posodo odmaknem, ker sem enostavno utrujena...

no takole nekako v parih stavkih

_____________________________

iz malega zraste veliko

Sem pač sociaističen otrok s kapitalističnim pomanjkanje časa, ki ga preživim s svojo punčko    z modno zapovedjo, da se imam s svojim otrokom fajn.

Če je to socialistično,tudi prav. Men je važno samo to,da mi je vsaj tisto malo časa z otrokom v veselje in radost .

AMEN!

tole sem jaz pred časom napisala in vzamem nazaj. z vsakim otrokom, mirnim ali živahnim,se da dobro shajat, le razumet jih je treba.

Otroku je treba postaviti meje, ker se edino tako počuti varnega. Če torej tuli in cepeta in tuli in cepeta, je treba reči stop, do tu lahko greš, zdaj je pa dovolj. Tu je meja. In če tega ne sprejme, se ga odstrani v sobo za toliko časa, da vidi, da smo s tem mislili resno. S tem mu v bistvu poveš, tu je tvoja meja, ki sem ti jo postavil jaz, tvoj starš, ki te čuvam in te vodim do samostojnega življenja, ki vem, kaj je zate dobro in kaj ne. To otrok rabi.

< Sporočilo je popravil Splišni -- 31.3.2007 17:03:03 >

Mika, to pa je karakter  

mič, tvoje pisanje na tej temi mi je dalo mislit.
pri živahnih otrocih, kot je naša, je treba malo več truda vložit, predvsem pa ohranjat mirne živce.

večkrat sem slišala, da so otroci ogledalo staršev...pri naši bo to kar držalo. kadar sem jaz napeta se pokaže v njenem obnašanju, kadar pa sem kuuuuuul , je tudi ona . sedaj nama je veliko lažje...ma super dete je