abby, če tvoji otroci pri 22m ne razumejo, zakaj so bili kaznovani, tudi prav. moja pupa še kako dobro razume. in tudi je ne rabim non stop "zapirat" v sobo, ampak se je to do zdaj zgodilo par krat. in tudi je ne zaprem v sobo za dalj časa, temveč (kot sem že napisala, ampak eni res ne znate brat ali nočete razumet) za nekaj trenutkov. običajno je deset, dvajset sekund dovolj, da se pomiri in se lahko naprej pogovarjava. ker, ne boš verjela, tudi pri nas rešujemo probleme s pogovorom... in še kako dobro razume. tudi govori že zelo dobro, tvori kompleksne stavke, točno ve, kdaj ga je zares pobiksala. včasih mi pride sama povedat, da je nekaj naredila in točno ve, da tega ne bi smela. seveda to ni povod za kazen;) mimogrede, preberi si kakšno knjigo o vzgoji, kjer je ta metoda opisana kot ena boljših ali, če hočeš, ena izmed najmanj neugodnih za otroka.

in ne, jaz nisem popoln starš in tudi ti nisi popoln starš, ker takih ni. nihče ni popoln.

je pa res, da sem jaz tista (ali mož), ki sprejmem odločitev, kdaj ga je res tako pobiksala, da zasluži "kazen". in od svojega otroka ne zahtevam, da je jedrski fizik, učim pa jo nekih vrednot in tudi družbenih norm, ki ji bodo v življenju še kako prav prišle.

in zelo zamerim, da takole pavšalno ocenjuješ moj vzgojni pristop, še posebej pa komentar, da jo bom kasneje rabila v zavod zapirat . poden.


drugače sem pa jaz gor zrasla z zelo strogo vzgojo in sem jih tudi kdaj po riti dobila. in mi danes nič ne fali, zanimivo, še zelo veliko sem v življenju dosegla  in s starši imam čudovite odnose. vem, da so kdaj tudi narobe odreagirali, vendar v danem trenutku je bila to njihova najboljša odločitev. in če si ti misliš, da boš vedno odreagirala pravilno, se presneto motiš.


_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

veš, Pilar, očitno ima nekaj uporabnic rr "god complex", ki so 100% prepričene v svoje ravnanje, prepričane so, da se jim nikdar ne bo zgodilo nič problematičnega... mogoče se jim pa v njihovih življenjih res ne zgodi nič izven reda in urnika. ne vem no, jaz sem pri vsem znanju, ki ga premorem, še vedno velik skeptik. nikoli nisem absolutno prepričana v pravilnost ravnanja (tudi v tem primeru ne), nikoli ne morem z gotovostjo napovedati dogodkov v prihodnosti, kako bo neka odločitev vplivala na razvoj dogodkov... vem pa nekaj zagotovo, da se zarečenega kruha vedno naješ. to se je pa že neštetokrat potrdilo. pa dober tek.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Saj pravim - otrok je sam kriv, kaj pa ne uboga, če mu lepo rečeš da naj neha! Jih pač v končni fazi dobi po riti, pa kaj. Še sreča, da vsaj to pomaga. Če ne pa so še vedno na razpolago palice, pasovi, klofute... Saj starši niso nič krivi, da se morajo posluževati takih vzgojnih metod. Imajo pač smolo in so dobili takšne otroke. Upajmo, da bo genetika sčasoma tako napredovala, da se bo dalo že ob rojstvu napovedati kakšno vzgojo bo otrok potreboval in tako bomo lahko po potrebi že takoj po rojstvu začeli z vpitjem in podobnimi vzgojnimi ukrepi, ki bodo povečali možnost "prevzgoje".

d.

ah david, tale vloga hudičevega odvetnika ti nič kaj lepo ne pristoji.

v časih naših staršev je bila zelo popularna ena knjiga o vzgoji, od dr. Spocka, če se ne motim. ta je bil zagovornik bolj trdih vzgojnih prijemov, pa najpopularnejše je tisto: dojenčka moraš pustiti jokati bla bla bla. in pred smrtjo je tip rekel, da je bil v zmoti. je pa še rekel, da je najpomembneje, da si dosleden, pa ne glede na to al so to batine al lepe besede, samo, da si dosleden;)

tudi on je zmotljiv, tudi drugi so zmotljivi, vsi smo zmotljivi. vsak od nas se tu in tam narobe odloči... in tako so tudi otroci različni in zares potrebujejo različno vzgojo. sicer bi bilo na tem svetu zelo preprosto, a tudi zelo dolgočasno.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Ampak enim to ne bo nikdar jasno!

_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

To je meni popolnoma jasno. Meni se je samo zazdelo, da to ni jasno nekomu, ki lahko napiše: "Če me ne uboga, mu povem, da jih bo dobil po riti. Če še ne zaleže -  jo dobi. Samo toliko da ve, da bo ubogal on mene in ne jaz njega. Ker pri nas , na žalost, ne velja rek: Lepa beseda lepo mesto najde."

"Problematični" otroci se od neproblematičnih razlikujejo ponavadi samo v tem, da se moramo starši pri njihovi vzgoji še posebej angažirati. To zahteva veliko truda, potrpljenja in predvsem časa, ki ga pa vedno primanjkuje. In potem začnemo ubirati bližnjice in se tolažiti, da pri našem otroku pač ne gre drugače. A veš kaj hočem povedati ? Včasih si je treba priznati, da ne znamo, da ne zmoremo, da nimamo časa. Če si to priznamo, obstaja možnost, da se bomo bolj potrudili. Če se tolažimo s tem, da je naš otrok pač tak, da ne razume lepe besede in ga je treba npr. nadirati, potem drugih poti velikokrat niti ne bomo več iskali. Če otrok ne razume zlepa, potem tudi zgrda ne razume. Samo ustraši se. Pirova zmaga.

d.

no, zdaj si, po mojem, prišel še najbližje resnici.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Hja, Magi, natančno sem preštudirala tvoje argumente, pa ne morem reči, da so me prepričali. Te metode sicer poznam, ampak predah razumem v tem smislu "trenutno sem tako jezna, da se ne morem pogovarjat, zato pojdi za par sekund, minut, karkoli, tja in tja, da se oba ohladiva in pomiriva, potem pa se pogovoriva". Ne pa "za kazen, ker si ga posral, greš tja". Upam, da vidiš razliko. Pa opravičujem se ti, če sem te užalila, to ni bil moj namen.

_____________________________

MAJA 8.4.2002
FILIP 4.3.2005

Odgovora ne vem, nimam TV-ja. Ja, in še vedno imam samo enega otroka. In še vsaj naslednjih devet mesecev zagotovo.

Kaj bi naredila v konkretnem primeru, ne vem. Ne poznam takšnih okoliščin in ne poznam ne tebe, ne tvojih dveh (?) otrok. Karkoli rečem, bo le golo ugibanje...

TV-ja bi se znebila po hitrem postopku. Sama ga ne gledam že deset let z izjemo 6-ih mesecev porodniške, ko sem se ga nagledala za leta nazaj in naprej. Gledanje TV spodbuja agresijo pri gledalcih, tako pri odraslih kot pri otrocih. Za spodbujanje domišljije in zato, da otroku pričaramo svet pravljic , so knjige dovolj. Verjamem, da je tvoj glas otroku bistveno dražji od glasu na TV.

Poskusi živeti brez nje tri tedne. Upam si staviti, da se tvoje življenje in življenje tvojih otrok spremenilo na boljše. To je vse, kar bi ti "svetovala". Vse ostalo bi bila le ugibanja.

Saj nisem prosil za nasvet, se zaenkrat kolikor toliko znajdemo, hvala . Mene samo zanima, kako bi ti ravnala v neki tipični situaciji, ko nas večina izkoristi svojo fizično premoč za premestitev otroka iz ene na drugo lokacijo. Meni se zdi, da se takšnim primerom ne da izogniti ne glede na način vzgoje. Ko se otrok začne osamosvajati bo preizkušal meje na vse mogoče in predvsem nemogoče načine. In NE, ki je perfektno deloval v preteklosti ima potem ravno nasprotni učinek (medtem ko DA seveda ostane DA ).

d.

Najprej bi ugasnila TV.
Potem bi otrokoma povedala, da danes risanke več ni mogoče gledati, ker je v stanovanju preglasno in prehrupno. Če bi me slišali.
Če me zaradi vpitja ne bi, bi jih pustila, da se derejo. Se mi zdi, da jih po ene 15 minutah vpitja vedno mine to veselje...
Potem bi šli spat.
In potem bi jim povedala, da jih imam najraje na svetu.


Ne zdi se mi, da je treba izkoriščati svojo fizično premoč. Dejansko s takimi dejanji ne kažemo svoje moči, ampak svojo šibkost. Pa sem spet na začetku.

Narobe se ti je zazdelo.

Kaznovanje »V sobo« kot kazen za izsiljevanje se je po nekaj poskusih pokazalo kot dokaj kruto. Vsaj za moje pojme. In sem rekel, da otroka ne bom kaznoval na ta način ampak bo kazen direktno usmerjena na vzrok. Če je vzrok izsiljevanje zaradi nespoštovanja njegove volje iz objektivnih razlogov se mu to da jasno na znanje, izsiljevanje pa v primeru nerezultata itak ne bo imelo večje teže. Se je zgodilo namreč, da je otrok popolnoma napačno razumel umik v sobo zaradi joka. Se je zgodilo, da je tako poskušal nekaj izsiliti z jokom in je sam odšel v svojo sobo. Sem kar predvidel vzrok temu. Kasneje ko sem ga vprašal zakaj je to storil, je odgovoril da zato ker ati in mami nimata rada, da joče v dnevni sobi in je dete po svoji otroški logiki pač, smatralo, da se mora umakniti ker zaradi tega ni zaželen. In sem točno predvidel odgovor. Takrat sem rekel, da tega več ne naredim nikoli. Zakaj otroku vcepiti občutek krivde ko joče? Bo jok razumel kot kazen (itak otrok ne loči ravno med jokanjem ob npr. padcu, in izsiljevanju), njegova čustva pa ne mislim zavirat niti slučajno. Da ne bi kasneje ispadel neka čustvena pokveka, invalid, ki ni v stiku s svojimi čustvi.

S tem kaznuješ drugega otroka, ki se je držal dogovora in je lepo pridno gledal prvo risanko in ravno tako pridno gleda drugo.


Jaz pa mislim, da jo je, če bi v nasprotnem primeru povzročili kratenje pravic koga drugega. S tem ko kričača v mojem hipotetičnem primeru po potrebi odnesem v sobo upam, da se je naučil dve stvari: da je njegova osebna svoboda omejena s svobodo ostalih ljudi in da se lahko v nasprotnem primeru zanese, da bo tudi sam deležen podobne zaščite. Če TV ugasnem sem kaznoval pridnega otroka, kričač pa je dosegel svoje in je pravzaprav za svoje obnašanje nagrajen.

d.

Ko bi vsaj pol časa, ki ga prebijete za računalnikom, namenili svojim otrokom in kvalitetnemu druženju z njim, bi bilo mogoče kaj drugače. 

_____________________________

BK.

Če bi se ti vsaj pol časa, ki ga porabiš za vedeževanje in vodenje evidence o času, ki ga člani RR prebijemo za računalnikom, ukvarjala sama s sabo, bi bila napisala kaj bolj pametnega.

d.

Mislm...pa bi nehal srat en čez druzga!  In nehajte se obnašati kot nevzgojeni otroci!!!

Vsak dela tako kot misli, da je najboljše za otroka. In vsaka medota je lahko prava.

Nisem pametna za drugega otroka, ki ga nimam...
Razlog več, da ostaneva pri enem .

To itak .

Če bi še TV izklopili, bi bili pa že preveč "popolni" starši.

Bolj kot čas mineva, bolj se mi dozdeva, da je pa najina vzgoja čisto kul in da z njo vsaj mi trije in naša bližnja okolica dobro shajamo. Saj to je tudi nekaj, da smo vsaj mi zadovoljni, a ne? Če že nismo po knjigah....

Mičica je zadovoljna in radoživa punčka, očka in še marsikdo uživa v njeni družbi, jaz pa ne samo da imam ob njej spočite živce, ampak me njeno veselje in njene lumparije sproščajo in nasmejejo.

Tako da....preden si tako prepričana, da je najina vzgoja za odsvetovat prav vsakemu, se ugrizni v jezik....ali pa vsaj za minuto razmisli, če ne bi tudi vam kaj prav prišlo .

joj, ampak jest pa svojih debat na RR res ne spremljam tako resno, da bi za tolk nazaj vedela ...
sem bolj površna uporabnica in pa predvsem - JA, spreminjam mnenja, ideje, predvsem pa vzgojne metode - ljudje se spreminjamo do določene meje, tudi jaz...

ampak čist pošteno - popolnoma jasno mi pač ni kaj si s tem mislila... morda zato, ker se mi ne da poglabljat?? morda zato, ker sem trenutno oz. zadnjih nekaj tednov res zeloooo utrujena...  pa te vseeno izzovem Mič - kaj bi naredila, če bi se ti mičica še vedno zbujala pri skoraj 3eh letih, če bi vedela, da je to v 90% izsiljevanje, ki ga ne znamo izničiti?? - tulit pustit je že 1 leto ne moreva, ker bi še bratcu pokvarili spanje - no, gremo do ene meje, ki jo zidovi še prenesejo....  ker če bi se midva z možem naspala, bi tud za dosledno vzgojo najbrž najdla več energije...  najbrž... kaj pa vem,... človek včasih enostavno ni več pameten

_____________________________

Svet je lep!!

Saj jaz jih tudi ne spremljam, jih je preveč in preveč čvekam....tole sem si pa zapomnila; očitno po nepotrebnem obremenjujem spomin.

Kaj naj ti rečem? V bistvu si si odgovorila že sama.

Vzgajaj dosledno in ne površno. Poglobi se v obnašanje, poskušaj ga razumeti sproti in sproti odpravljati neželenega. Majhne težave se lahko rešuje, s težjimi je križ. 

Z možem se dogovorita, po kakšnih principih bosta vzgajala otroka. Vztrajajta pri njih, oba. Pri nama so že ves čas isti. Mirno, dosledno, potrpežljivo, s posluhom za otroka.

Kaj narediti v konkretnem primeru? Spet se bom ponavljala. Spočij si, naspi se, lenari, počni nekaj, kar te veseli. Poišči varstvo za otroka vsaj za nekaj dni. Otrok čuti tvoje razpoloženje, verjemi. Ko sem bila bolna in že čisto fertik, je Mičica začela jokat, pa je bila petsto kilometrov stran. Če ne bi doživela, ne bi verjela.

ps. ni me treba izzivat, samo vprašaj, pa ti bom odgovorila. Pa ne zato, ker bi bila jaz tako pametna, ampak ker se mi zdi, da bi ti kakšna izkušnja, drugačna od tvoje, prav prišla .

ej... me again
ma zihr te ne izzivam, to moram povedat... dejansko si ena tistih, katere nasvete si vedno preberem in smatram za zelo pametne in premišljene, ravno zato se ti morda upam stvari napisat tudi tako bolj neolepšano, ker se mi zdi, da najbrž boš razumela ...
edino kar me pa res malo zmoti je to, da si prepričana, da se da z vsakim tipom karakterja (otroka) doseči soglasje oz. ga vzgojiti samo s pomočjo mirnega razlaganja in mirnih živcev... priznam, da teh slednjih nimam, ampak ti povem, da sem še kake pol leta nazaj poslušala mojo mami, ki mi je svetovala ves čas v bistvu zelo podobno kot pišeš ti - mirno, mirno, potrpežljivo, ne znoret, za nobeno ceno.... no, potem sem še bolj pogosto začela izkoriščati njeno velikodušno varstvo - glih zato, da sem si napolnila baterije, se malo naspala (pa moj dragi seveda tudi) in sedaj ko vidi, da dejansko naša mala krasna deklica ima res 'mevle v riti'  - tako zdaj tud sama pove, ko jo vprašamo zakaj ponoči ne spi, pa zakaj ne uboga... ma naša punčka je bistra, čudovita, krasna, obožujemo jo vsi po vrsti, ampak trma je pa taka, da .... pa spat tud noče niti pod razno ... jest ne vem kaj čuti, ampak seveda je tud ogromno dnevov, ko sem polna pozitivne energije, ljubezni in mirnega sožitja, ampak mala vseeno (zaenkrat) še vztraja po svoji poti upiranja in kričanja, ko kaj ni po njeno... eh, sej bo...
tebi pa veliko veselja ob Mičici - in pa fajn je brat, ko kdaj tud ti potarnaš, da te ne uboga - hihi

_____________________________

Svet je lep!!

Prepričana nisem, lahko pa napišem svoje izkušnje in svoja razmišljanja. Vzgoja je pač tako živa stvar, da ne bi dajala roke v ogenj...lahko le poskušam iz dane situacije potegniti najboljše, v končni fazi v moje zadovoljstvo .

Kaj pa če pogledaš z druge strani? Recimo, da vzameva tvojo skrajno (?) trmasto punčko, da ne jemljem za primer Mičice, ki je sicer do konca naspidirana, ampak obvladljiva.

Recimo da imam pred očmi tega trmstega, predvidevam da tudi živega otroka in da v tej situaciji še  jaz reagiram burno, živčno, agresivno, neučakano....izberi nekaj od  tega. Kaj bom s tem naredila? Totalni raspašoj. Dve bova vpili, dve bova trmasti in neučakani. Bom dosegla tisto, kar želim? Ti povej.

In obratno. Pa saj to si že sama ugotovila. Recimo da sem jaz umirjena oseba, ti lahko burno reagiraš, jaz bom pa mirno odreagirala nazaj.

Saj ni, da je enostavno kot se bere, ampak se da, z vztrajnostjo kar precej naredit.