Zakaj pa ne bi smeli tulit

Veš kaj, moja svoboda sega samo do tvoje, a ne? Saj tudi razbijat stanovanja ne pustiš, a ne. Le zakaj? Najbrž zato, ker ti nekaj je sprejemljivo, drugo pa ne. Jeze ne moremo izražat na vse mogoče načine. To ni ok ne za nas, ne za druge. Lahko tulim, dokler s tem koga ne ranim. Tuljenje je nekaj fizično bolečega. In ni sprejemljivo za vedenje med ljudmi. Če bo nekomu tulil še pri 10. letih takole vsakodnevno (kot moderni otroci znajo, ker to ni le faza dveletnikov), bo posledično kakšen človek na cesti znorel in ga najmanj prilimal.  

Lahko si jezen, vendar se moraš naučiti jezo kontrolirat in obrnit sebi v prid, kot sem napisala. Naučiš se pa tako, da ugotoviš, da se to ne splača.(v resnici začneš svoje misli malo okrog obračat, to je tisto, kar se zgodi) Če te nekdo odstrani, kadar pretiravaš (npr. pri nas kadar se dere preko vseh meja dobrega okusa že predolgo), boš ugotovil, da to ni pravi način za reševanje tvojih težav, da se jeza ne splača. Pa tudi obešati se ne boš mogel po mamici, niti je grizti, če je sploh zraven ne bo, še manj si boš lahko privoščil vedno več in več....Če te pa nekdo nagrajuje, kadar si jezen, pa te občutke krepi, ojača. Ugotoviš, da se jeza izplača in s tem nadaljuješ. Še bolj se obešaš okrog noge, 3x ugrizneš......toliko časa, dokler mamica ne popusti (ali zgubi živce, kar tudi ni ok).

.

meni je prav, da si ti misliš po svoje. jaz si pač mislim, da ne glede na to, da sem ljubeča mati, otroku vsega ne dovolim. in JA, je že fino, da je otrok trmast - ampak, a je fino, da s trmo vedno vse doseže? NE, ni fino, ker v življenju se bo pač moral naučiti sobivati z ostalimi ljudmi (in živalmi) in takrat njegova/njena volja ne bo vedno upoštevana. in Gina ima prav, jaz sem svobodna oseba, dokler svobode ne omejujem drugim. ali rdeča luč na semaforju omejuje mojo svobodo? NE. če pa je jaz ne upoštevam, pa omejujem svobodo drugim. tako enostavno je to. če imate vi voljo in čas, da čakate, da bo otrok nehal izsiljevat, potem je to vaša volja. jaz takšna nisem. čeprav imam otroka, sem jaz še vedno samostojna oseba, ki ima pravico do svobode, do svojega jaza. in s tem ni nič narobe. zato nisem nič slabša mati. otroka hočem pač vzgojiti v pokončno osebnost, ki se zaveda, da vsako dejanje prinese posledice in je vsak zanje sam odgovoren. seveda primerna odgovornost svojim letom, vse ob svojem času. in JA, tudi mi smo sami odgovorni za vzgojo svojih otrok!

moj otrok je, čisto po svojih starših, trmast. zelo trmast. in seveda sem po eni strani ponosna, da je takšna, po drugi pa vem, da še posebej tak otrok rabi striktno vzgojo.

in mimogrede Mič, kako za vraga pa odpraviš vzrok trme? počakaš, da mine 20 let ali kaj? kje sploh je vzrok trme? v odraščanju? sem zelo vesela za take starše, ki imajo otroke, ki jih lahko prepričajo v to, da spremenijo svoje obnašanje samo na podlagi prepričevanja. tukaj ne gre za nobeno preventivo ali kurativo. ne gre za iznajdbo novih kazni, ne gre za zadostitev mojih potreb ali moje nepotrpežljivosti. stvar je bistveno bolj preprosta. v določenem trenutku je treba otroku dati vedeti, da čez neke meje enostavno ne sme. in pika.

in ali starši razumemo vzorke? JA, jih. za mene je vzrok nekaj, za tebe nekaj drugega. tudi s tem ni nič narobe. v kolikor bo moj otrok prejel sistematičen vzorec vzrokov (kot jih jaz razumem), bo odrasel v celostno osebo. če jaz ne bom sigurna v to kar delam in bom enkrat naredila tako, drugič spet drugače, bom za otroka naredila veliko slabše. otrok bo zbegan.

kakorkoli, namen mojega prvotnega posta je bil hecanje, ker se rada pohecam na račun naših prigod. nekatere ste ga razumele, druge ne. ene ste se v situacijo zlahka postavile, druge ne. to le potrjuje dejstvo, da imamo različne otroke in smo različni starši, ki zahtevajo različne vzgojne prijeme. in kako dolgočasno bi bilo, če bi bili vsi enaki.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

ker s tem posega v svobodo mojih sosedov in nenazadnje v mojo svobodo oziroma pravico do miru v svojem stanovanju. in še enkrat: NE, ne dovolim, da tuli, me brca, tepe, grize...vse z namenom, da doseže svoje.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Zakaj lahko ti odločaš, da je tvoj otrok lahko jezen, tulit pa ne sme? Kaj če je njemu ok, da tuli, tako kot mu je po tvoje ok, da je jezen?

Zakaj ste tako zahtevni do svojega otroka? Ok vam je, da razume, ok vam je, da kaže čustva, ki so za vas sprejemljiva; tista, ki so mogoče sprejemljiva zanj, pa zaklenete v sobo?

Zakaj pa otrok ne bi smel odločati o tem, da lahko tuli? Kaj pa če ti posegaš v njegovo svobodo, ko ga zapreš v sobo, kadar cepeta?
Zamisli si, da si zelo jezna, da se treseš od jeze, da cepetaš, nekdo, ki je močnejši od tebe, pa te zapre v sobo?
Ti so močnejši člen v odnosu od otroka. Ni ti potrebno tega izkoriščati zato, da se otrok obnaša tako, kot ti želiš.


Najina punčka ni nič drugačna. Živa, zahtevna, samosvoja, z veliko energije. Strpnost do nje kot človeka in ljubeča potrpežljivost delata čudeže. Prilagajam se njej, že od rojstva. Je, kadar je lačna, spi, kadar je zaspna, igra se, kakor se želi igrati.
Od nje ne pričakujem, da se obnaša tako, kot to zahtevajo meje moje tolerance, ampak spoštljivo do njenih potreb, ki prav gotovo niso enake kot moje.
In moram ti reči, da sem se ob njej veliko naučila. Veliko o njej, še več pa o sebi....In kljub moji strpnosti, ki jo lahko bereš tudi tako, da jaz ne vem, kaj od nje hočem, je punčka danes zelo "obvladljiva".

NA to imam dva odgovora.
1. Otrok se mora naučiti, da se svet ne vrti okoli njega, temveč,da se on vrti okoli sveta, kar pomeni, da se bodo v življenju zgodile še mnoge situacije, kjer bodo drugi odločali namesto njega. Npr, da bo šel v šolo ob osmih in ne ob devetih, ker bi otrok še rad npr. spal. Da bo moral kot odrasel npr. pri rdeči luči na semaforju  počakati in peljati, ker bi se njemu to zahotelo. TO je v grobem, kar ti hočem s tem povedati.
2. Po drui strani, pa če mi otroka pošljemo v sobo, ker je glasen, ker tuli in se dere, mu normalno rečem, da LAHKO tuli, če misli, da je tako prav, vendar mi tega nismo dolžni polsušati(sem mu zopet nakazala, da imamo tudi drugi meje, ki jih mora ON spoštovati). TOrej naj gre v sobo in tuli tam. Zanimivo, ko pa bi moral v sobi tuliti in se dreti, pa to ni več zanimivo.

ah, ja... jaz sem starš in jaz vzgajam otroka. na nek način tudi otrok vzgaja mene, kot sama praviš te je otrok naučil marsikaj o sebi. sem pa jaz tista, ki sprejemam odločitve, ker se zavedam posledic. jih razumem, tega se majhni otroci šele morajo naučiti. učimo se najbolj učinkovito iz izkušenj, manj iz povedanega. zato je včasih potrebno, da otroci kako posledico tudi izkusijo. pa, da se ne bo kdo spet zapel na tisto, da razumejo. tako  majhni otroci že precej razumejo, ne pa vsega. ne razumejo npr negativnih posledic, če se ne pripnejo v avtosedež, ker te izkušnje nimajo. in v takih primerih kot starš ocenim, da debate okrog tega ni in sledi kazen, posledica ali vzgojni ukrep, kakor vam drago.

Mič: "In moram ti reči, da sem se ob njej veliko naučila. Veliko o njej, še več pa o sebi....In kljub moji strpnosti, ki jo lahko bereš tudi tako, da jaz ne vem, kaj od nje hočem, je punčka danes zelo "obvladljiva". "

kot prvo, tole, da je tvoja punčka obvladljiva si jaz lahko predstavljam tudi tako, da je pač bolj poslušne sorte. niso vsi taki. menda se starši zavejo kako različni so si otroci šele takrat, ko jih imajo več. moja mama je pri meni bila prisiljena uporabljati popolnoma drugačne metode kot pri sestrah.

a veš, mogoče se tebi moj način vzgajanja bere kot nestrpnost, pa sem jaz zelo strpna, ampak je pač moja pupa malo "manj obvladljiva" oz je malo bolj divja. tudi jaz se prilagajam njej in ravno zato jo vzgajam tako kot jo. in tudi jaz nimam z njo posebnih načrtov, za njo želim le, da odraste v zrelega človeka, ki bo znal s svojo glavo razmišljati, si bo sam postavljal cilje in jih izpolnjeval. in seveda ji bom pri tem vedno v pomoč.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Absolutno se strinjam z marogico in magi. Bi pa rada nekaj v zvezi s temi tremi stavki zgoraj....

Zahtevni se ti zdimo, ker ne prenašamo tuljenja?? Zahtevni se ti zdimo, ker ne prenašamo, da otrok počne vse, kar se mu zljubi, kadar je jezen? Jaz mislim, da tu pa nimamo problema me, ampak ti. Me ne bomo prenašale, da otrok počne vse, kar je večini ljudi popolnoma nesprejemljivo. Je pa res, da nekatere matere postanejo suženj svojemu otroku, od trenutka njegovega rojstva. Prav je, da otroka poslušaš, prav je, da si potrpežljiv, prav je, da mu razložiš, vendar privede do neslutenih posledic, kadar se v družinah dogaja nekaj takega, kot prišeš v tretjem stavku. Vendar to spet ne bo moj problem, ampak tvoj. Kot vidiš, boš morala tudi ti najprej doživeti posledico svoje vzgoje, da boš verjela besedi. Zdaj trenutno ti je naša beseda bla bla bla, al celo nekaj, s čimer se absolutno ne strinjaš. Pri otrocih je enako kot s tabo. Slišijo in jemljejo za bla bla bla, ali pa se ne strinjajo - iz tega razloga delajo po svoje (beri prevozijo rdeč semafor in doživijo življenjsko posledico, pa na kateremkoli področju pač). Če bi otrok npr. v šoli takole tulil vsakodnevno, kot se v praksi pri otrocih staršev, ki razmišljajo kot ti, v resnici dogaja, bi bil vsakodnevno deležen posledic. Pa ne le on, tudi ti z njim. Otrok postane nesprejet v družbi, med vrstniki in posledično nezadovoljen sam s sabo. Ker je tako navajen, da je vse po njegovo, ni sposoben sprejeti ničesar, kadar ni.

Sicer se pa strinjam tudi z ugotovitvijo, da niso vsi otroci enaki. Mojo deklico se sploh ni dalo drugače kot s posledico na posledico na posledico dobesedno vsak dan sproti učit, da smo dosegli nek nivo kulturnega vedenja. (Mogoče se tebi pač ne bi zdelo napačno, če bi ti otrok vsak dan sproti ure in ure tulil, cvilil, jokal, kričal, brcal, tepel, letal vtrgovini ko obseden, izsiljeval, ne upošteval pravil varnosti, tekel na cesto, zmerjal .....pa še ogromno tega, meni se je pa zdelo to nevarno in moteče). Pri ta malem ne vem, če je šel do zdaj 1x v sobo, vendar se njemu da vse dopovedat. Pa ti misliš, da je moja zasluga, ker se je enemu dalo dopovedat, drugemu pa ne??? Ha, ha, ....ampak tudi tvoja zasluga ni, da ti svojemu otroku lahko dopoveš, da to učinkuje. To je samo malo bolj preplašen in manj trmast otrok, prilagodljive sorte. Tak je prišel na svet, genetsko je tak. Nimaš vpliva na to, nikoli ne bo tako zelo predrzen. Aja, še to. Učila sem lani otroka, ki je karakterno tako zelo podoben moji deklici, vendar tako zelo počne še danes tako hude neumnosti, in to vsako minuto dneva, nikoli ne prenese, da ni v prvem planu in vse po njegovo in da se nihče z njim ne ukvarja popolnoma, da sem srečna, ker nisem falila totalno pri vzgoji, kljub temu, da se mi prej ni zdelo tako zelo zelo vidno. Takrat sem videla, kako zelo velik napredek smo naredili, kako zelo veliko lahko omiliš posledice, ki jih prinese permisivna vzgoja.

Vendar kot pravim- ti moraš tudi najprej okusit, preden boš verjela. Vsi smo glih.

Razmišljam tako in otrok je zelo lepo sprejet v družbi. Prav presenetljivo, večina ljudi ga obožuje .

Moja posledica?
Če drugega ne vsaj to, da se mi ni potrebno izmišljevati kazni za njegovo "neprimerno" obnašanje. Mi ne pomeni nič, da razlagam, kako "problematičen" je moj otrok in da ne najdem prave kazni zanj...ker mi je dovolj, da je otrok zdrav in zadovoljen. Že s tem, da je tak, pritegne dovolj moje pozornosti

Čakaj, v čem se tvoja vzgoja sploh razlikuje od "normalne"  ? Gotovo opazuješ svet okoli sebe, daj nam par konkretnih primerov. Npr. kaj če otrok tolče s kuhalnico po TV ekranu ? Kaj če skoči na cesto in ga skoraj povozi avto ? Kaj če tuli v trgovini in hoče, da mu kupiš igračo, ki jo ima že doma, bliža pa se zapiralni čas trgovine ? Če ti našteti primeri ne ustrezajo najdi sama kakšnega. Res sem radoveden.

d.

Če dela nekaj, kar mi ne ustreza, ji rečem NE. Na začetku sem to dosledno ponavljala in zdaj presenetljivo dobro zastopi. Zakaj je tako, se nisem poglabljala. Dejstvo je, da to razume in da se tako obnaša. Se pa res dosledno držim, kaj je dovoljeno in kaj ni. Očitno je ta način tudi zanjo sprejemljiv. Ne cepeta, kadar je levi kup knjig "ja" in desni "ne". Ve, da je njen desni in do sedaj ji je zadostoval.Namesto ekrana ima bobne, bolje ropotajo. Ampak ker so dosegljiva stvar, so ravno tako občasno zanimivi kot vsaka ostala igrača.

Igračke v trgovini? Pokažem ji nekaj igrač, če je nad katero navdušena, jo kupiva, drugače pa gredo igračke nazaj spat na polico. Pa pa.

Za cesto ti ne znam povedati, ker jo na sprehod do obale še vedno peljemo v vozičku. Počaka pa pred stopnicami v stanovanju, ki vodijo v klet. V tem trenutku se mi to zdi dovolj.

V čem se moja zgodba razlikuje od "normalne"?
Samo v tem, da beseda kazen v njej ni dobrodošla. In da jaz nisem super rojena mama in sebe ne jemljem kot absolutne otrokove avtoritete, ki vse ve, ampak se prilagajam otroku in se skupaj z njo učim.

Joj Mič.... jaz bi ti pa želela še enega otroka, ki bi bil tak kot ti punce hočejo dopovedat, da otroci tudi so...
sama imaš pač punčko, ki je med tistimi 10%, ki bodo vedno razumeli, ubogali, počakali,... veliko takih otrok poznam in popolnoma logično je, da z njo nimaš nič dela in da pri njej pač kazni niso potrebne... zahvali boga in še koga za tako pridnega otroka in rajši ne posplošuj preveč - namreč, da bi vsi lahko ustvarili take otroke, če bi imeli tvoj princip vzgoje

nekateri pa imamo čast imeti tudi malo bolj svojeglave otroke -tudi jaz imam eno tako ... so pravi sončki in občasno razumejo stvari tudi na tak način kot ga opisuješ ti... ampak imajo pa tudi veliko trenutkov, ko tulijo, cepetajo in so pripravljeni narediti vse, da bo po njihovo - čeprav je tisto nekaj nevarnega, prepovedanega... pa smo tudi me dosledne mame in smo vedno rekle NE ko je bilo treba, ampak nekaterih otrok se to pač ne prime v prvem planu, ampak šele po kakšnem letu, dveh ...

na koncu samo še to - tvoj princip vzgoje je vseeno eden tistih, ki ga ne bi svetovala nikomur (kot učitelj in vzgojitelj, še manj kot mama) in za katerega je preveč možnosti, da se zalomi in prinese posledice, ki niso dobre niti za starše, še manj za otroke...
marogica je zelo dobro povedala - 'svet se ne vrti okoli otroka', otrok se bo moral prilagajati svetu... tako pač je

_____________________________

Svet je lep!!

Veliko dela sem imela. Zato kazen ni potrebna. To je mogoče logično. Kar sva vložila, se nama vrača.



Kje sem pa posploševala .
Napisala sem samo, kako vzgajam svojega otroka. Za ostale pa res ne vem, ne poznam ne otrok, ne staršev.



Konkretno kaj?

No, to sem hotel razčistiti. Torej ji ne dovoliš kar vsega povprek ampak so tudi stvari, ki ti ne ustrezajo in jih ne dovoliš. In zaenkrat se otrok odziva na tvoj odločni ne. Želim ti, da tako tudi ostane. Je pa res, da je in bo potrebno ogromno dela, da bo tako ostalo. Več, kot smo ga nekateri pripravljeni (ali zmožni, čeprav je to verjetno že izgovor) vložiti in zato včasih ubiramo bližnjice. Kako je z bližnjicami pa tako vemo. Meni je hecno samo to, da toliko ljudi uporabo bližnjic zagovarja s trditvami tipa "jaz bi ti pa želela še enega otroka, ki bi bil tak kot ti punce hočejo dopovedat, da otroci tudi so". Kakšni pa so otroci ? Na žalost (oz. na srečo) takšni, kakršne vzgojimo. Otroci so naše zrcalo v katerem se vidimo brez ličila in obleke. Takšni pa si velikokrat nismo najbolj všeč.

Če parafraziram: ni slabih otrok, smo samo slabi starši.

Now, run, david, run!

d.

LOL

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Mič, takšen otrok kot je tvoja pupa sem bila jaz. Vedno ubogala, nikoli nobenih, ampak res nobenih težav z disciplino. No in moja starša sta mislila, kako dobra vzgojitelja sta in se zgražala nad drugimi otroci in starši. No in po 11letih dobim jaz sestro.....totalno nasprotje, koliko energije nam je šlo pri dopovedovanju, kar sme in česa ne, pa je dobro razumela. Hočem ti povedat, da otrokovo obnašanje ni odvisno izključno od tvoje vzgoje, ampak je veliko odvisno tudi od otrokovega karakterja 

Vem. Zato se ji pri prilagajam.
Tudi pri otrocih je tako kot drugje v življenju precej odnosa daj-dam. Dam razumevanje/spoštovanje otroka, dobim "pridnega" otroka.
Pomembno je dati, potem bomo že dobili .

Glede na to kakšne izkušnje imam jaz s svojo pupo, to ne bo držalo. Kako jo naj jaz 'razumem' , ko vztrajno cvili, sitnari, na koncu že vrešči v avtu, ker noče sedet v avtosedežu, ampak bi rada, da jo jaz držim? Vse mogoče finte sem že uporabila, od opazovanja narave, avtomobilov.....pa je nekaj časa mir, pol pa spet drenje. Včasih sva z možem že čist . Pa ji razložim, zakaj mora biti tako in to zelo dobro razume, upošteva pa ne. Meni sta starša, samo enkrat rekla, to ne smeš in sem to upoštevala. Pri naši je pa treba veliko energije, da nas bo upoštevala. Ne vem mogoče, sem se ji preveč prilagajala, ker nonstop rabi animatorja, da ji ni dolgočasno.
Primer s  pitjem iz kozarca. Če je ne opozorim, da naj ne poliva, bo 100% polila in pol me včeraj preseneti in pravi:pridne punčke ne polivajo soka. Zakaj si polila(sama sebi)?   
In Kaj to pomeni? Še predobro se zaveda, da ne dela prav, ampak vragec v njej, ji ne da miru.
Enako je s ščipanjem:ko pride mož domov, je tako vesela, da ne ve kaj bi. Leti k njemu, zaškripa z zobmi in ščipne, pol pa reče; Ne sme Lucija ščipat atija. to atija boli in zraven naredi takšen obraz, kot da je ati njo ščipnil. Pa še bi lahko naštevala...

A vidiš, točno to sem ti želela povedati, da NE DRŽI!!!! In točno ta miselnost je najbolj prisotna pri starših, ki imajo prvega otroka kar precej pridnega. Če te kaj potolaži, jaz sem mislila popolnoma, do pičice enako, dokler se ni rodilo moje drugo dete. Otrok se rodi z določenimi geni. Jaz sem tudi za svojega prvega otroka mislila takrat, da je še kar precej trmast.  IN da sem jaz odločna in dosledna. Pa v resnici mi takrat ni bilo treba ne vem kako zelo biti, ker je itak najkasneje na moj tretji ne ubogal.....in čeprav je precej reči poskusil, ni šel nikoli čez meje dobrega okusa.

Geni veš, geni naredijo svoje in nobena vzgoja jih ne obrne. Se pa absolutno strinjam, da jih vzgoja lahko prilagodi do družbi sprejemljive mere. Se pravi toliko, da ne razbija s kuhalnico po tv-ju ali se meče po trgovini po tleh.... IN strinjam se z davidom, da se nekateri starši skrivajo pod krinko: Moj otrok je pa zahteven, ne da se z njim nič.... Seveda se da. Marsikaj se da. Samo resnica je, da večina staršev dandanašnji ni preveč odločnih in še manj doslednih, živijo za svoje otroke na napačen način - varujejo jih pred življenjem, groza jih je, da bi otrok 5 minut trpel, ne uvajajo posledic, dopuščajo vse, samo dopovedujejo in pripovedujejo....
Zakaj nekateri otroci ne ubogajo, čeprav jim pripoveduješ, pripoveduješ, razlagaš, dopoveduješ? Ker smo ljudje različni. Pri enih to deluje, drugi se pa s tabo ne strinjajo, čeprav so te razumeli, kaj si hotel povedati. Tako kot se ti ne strinjaš z mano in zato ne boš drugače gledala na svet kot gledaš in še manj delovala drugače, ali uvedla posledice, tako popolnoma enako otrok razume, da ne sme razbijat po tv-ju. Ampak če se ne strinja s tabo, da to ni ok in če mu še milionkrat razložiš, da to ni ok, te ne bo upošteval, dokler se s tabo ne bo strinjal ali dokler ga na nek način ne prisiliš, da ne glede na nestrinjanje počne po tvoje. Tvoj npr. se ne strinja v marsičem s tabo, vendar je tvoj ne njemu dovolj grozeč, da si NE UPA, kljub temu, da se ne strinja. Če pa je otrok manj boječ, pa boš porabila mnoooooogo več energije, da boš dosegla isto stanje.

A je potrebno kričat




Ko napišem, da se da in da sem z doseženim zadovoljna , pa kričiš .

Bom še enkrat ponovila. Tudi moj otrok je živahen, zahteven in poln energije. Zato ga ne kaznujem, ne rabim vpit ne nanj ne na nikogar drugega in se vseeno da. Ne zahtevam od njega več kot sem mu sama sposobna dati in kot sem ga sama sposobna razumeti. Z nasprotnega konca tega razmišljanja pa bi zagotovo dobila "nemogočega" otroka.

Ker jim je fino, da se tako na dolgo in široko trudiš razlagati. Zna jim biti smešno, kako se trudiš, ne jemljejo te resno in ko te vidijo, kako se jeziš, še podkrepiš njihovo obnašanje. In imajo še več veselja nagajati ti.

Ja, draga moja, jaz sem človek in nikakor nisem popolna in ne boš verjela, včasih tudi kričim.Ti je vsaj v oko padlo, a ne. Nič se ne sekiram zaradi tega. Zdi se mi naravno in edino normalno. Nenormalno se mi zdi, da človek nikoli ne povzdigne glas in nikoli ne kaže tolikšne količine čustev. Da pa se nekdo ne bi nikoli tolk razjezil, pa pomeni, da ne živi polno življenje. Tega pa ne bi hotela. Rada sem živa in rada sem čist normalno človeška.
Mej se!

bravo Gina ... se podpišem pod vse!!! 

_____________________________

Svet je lep!!

Gina

Se popolnoma strinjam!!!