Eh, jaz ne vem, ampak zdi se pa mi, da se ljudje čisto preveč razburjajo zaradi malenkosti - vključno z vsemi vami, ki ste ogorčene.... Lubi bog, pa kaj je dopustno v današnjih časih biti tečen, pa zoprn, al moraš vedno z vsakim ravnat v rokavicah, če ne se pa tisti zjoka od hudega? Ne mislim s tem, da je tip ravnal čisto ok, ampak mislim pa se, da je hudo naporno takole živet, če takega mini izbruha ne zmoreš prenesti. A ti po pravici povem, da bi meni tisti hip ob njegovem izbruhu šlo po glavi nekaj takega: Bogi revež, ima pa res problem sam s sabo. Pa tolk je overprotective, da ga bo konc pobral od hudega. Pa boljš bi blo, da gre v drugo sobo, ker če bo počil, bo prevelika svinjarija v sobi...." Ampak vprašala bi se tudi, če česa nisem videla, kar on je. In bi ga vprašala, če česa nisem videla. In vsekakor bi svojemu otroku zelo odločno povedala, da se tega ne sme. Ne glede na izbruh od frenda bi mi bilo prioriteta najprej doseči, da moj otrok ne bo tepel ali odrival koga, potem šele bi se drugotno ukvarjala s koleričnimi tipi, ki so pač malo tulili. Če bi ti naredila tisto, kar bi kot mama morala takoj - namreč uredila s svojim otrokom na svoj način, bi se sigurno tudi on pomiril, in potem bi te tudi poslušal, če bi mu povedala, da s s takim načinom pogovarjanja ne strinjaš. Tako pa si otroku pokazala, da ni nič narobe, če nekoga odrine, saj ga bo itak vedno mamica zaščitila. Ravnala si napačno, za moj okus seveda.
Potem pa še eno vprašanje. Obstaja možnost, da se je razburil opravičeno. Tega vendarle v svoji zaščitniškosti do otrok ne precenimo vedno ok. Zgodilo se je, da je nekoč ena moja dobra prijateljica, ki nikoli ni "videla" svojega otroka, kako počne neumnosti, odreagirala popolnoma neprimerno. Njeno dete, dve in pol leta staro je težilo in težilo mojemu otroku že cel teden, ko smo bili skupaj na morju. Navsezadnje ga je parkrat udaril in čisto na koncu fejst ugriznil. Pustila sem, naj sama uredita. (Napaka!) Moj ta velik je prijel tega otroka in ves solzen (on nikoli ne joka, moralo ga je fejst boleti, da se je to zgodilo) rekel: Opraviči se mi. Mali je tulil ko obseden, naj ga spusti, naš ta velik pa tega ni hotel storiti. Prijateljica je svojemu otroku rekla, pridi sem, itak odhajamo. Nič drugega ni storila - brigalo jo je, če je koga ugriznil. Še če bi malemu rekla, tega se ne sme delat, to sigurno niti slučajno ne bi bilo dovolj za nevzgojenega mulca, ki se mu vse dovoli. Ne, jaz s tem ne bi bila zadovoljna, preveč vsega je bilo. Tisti hip je v meni vse gorelo od jeze, žalosti - ker ni bila sposobna videt, kaj otroku počne, ko ga ščiti, ko do tega ni upravičen. Moral bi doživeti posledice od mojega otroka, ki pa si ga ni upal udariti, ker smo ga drugače učili. Spet moja napaka! Hočem reči, da v taki ali podobni situaciji lahko razumem starša tega otroka, če bi začel kričat in te pošiljat nekam, ker bi bilo čisto upravičeno. Jaz bi se takrat tudi morala skričat, tako pa je zgolj nikoli več nisem hotela videt. Če bi se skričala, bi morda komu potegnilo, da sem v stiski, ko to počnem, ali pa bi vsaj svojo slabo voljo ven dala, ji povedala. Tako pa me še danes žre, ker ji nisem.
