živjo

malalara0026 hudo mi je in sprejmi moje iskreno sožalje

pusti žalost naj se izteče, pusti bolečini prosto pot, samo tako boš lahko omilila bolečino

...



_____________________________

Morja ne moreš prečkati, če le zreš v vodo

R. Tagore

Žal se vam tudi jaz pridružujem. Včeraj sem imela čiščenje... Pa tako sem se razveselila vesele novice.

Žalostna sem. Res. Čeprav tega ne želim pokazat naokrog, v družbi se smejem, še včeraj v bolnici sem se smejala in bila po abraziji prav olajšana, da je vse za mano. Da vem, pri čem sem. Še cimro sem tolažila in ji rekla, da naj na vse skupaj gleda kot na nov začetek. Da bo spet doživela veselje ob novici, da je noseča.

Najhuje je zvečer. Ko vse potihne, ko vsi zaspijo, ko me mož objame in ostaneva sama. Takrat pride na dan vsa bolečina, vse solze... in tolaživa drug drugega.

Razum mi pravi, da je bolje tako, kot pa da bi kasneje doživljala tragedijo, kot so jo doživele nekatere med nami. Samo srce pa bije po svoje.

Danes sem hotela v službo. Krvavitev je ponehala, počutje je dobro, le tu in tam me špikne. Vendar vem, da še nisem za tja. Šla sem v trgovino, pa so me oblile solze ob pogledu na knjigico, ki sem jo hotela kupit Davidu, da bi mu razložila, kako se nam bo pridružil nov član. Blazno mi je postalo nerodno, vendar nisem mogla čisto nič proti temu.

Jutri je nov dan. In vem, da bom jutri spet boljša, močnejša...

Aja, še to: a so tudi vam šli na živce telefonski klici, kjer so prijateljice hotele izražati pretirano skrb in se jokale v telefon? Mene je včeraj namreč imelo, da bi eni takšni odložila slušalko.  Saj ne rečem, bilo mi je toplo pri srcu ob SMS sporočilih, ki so me bodrila, vendar mi enostavno ni, da bi se o tem pogovarjala s kom drugim kot s svojim možem.

Da o tem, koliko obiskov se mi je naenkrat napovedalo, niti ne govorim. Vse, prav vse sem zavrnila. Res mi ni, da bi me zdaj hodili bodrit in me gledat... Itak bolj ali manj poležavam.

Joj, kako sovražim ta neumni Orbitrek...

Skutica:Najprej moje sožalje ob izgubi
Glede ljudi pa te razumem-popolnoma.Jaz sem rabla 1t,da sem lahko o tem govorila s prijateljicami.Sem hotela bit najprej sama z mojim in si delit z njim bolečino.Ni se mi dalo z prijateljicami o temu.Je preveč bolelo in čeprav komaj 2m mimo me še vedno boli,samo greš naprej ker moraš.Tudi z njimi se boš lahko pogovarjala,samo ni še čas.Ko boš pripravljena pa de se pogovorit,ker ne semš držat v sebi.Če ne te bo en dan razneslo od žalosti.Za v službo še nisi,pa ne zaradi fizičnega počutja,temveč zaradi psihe.Ki včasih rabi več časa za si opomoret kot naše telo.Bodi doma,počivaj,pusti naj te tvoj razvaja,pa pogovarjajta se.In s časoma bo boljše,pozabla pa ne boš nikoli.

Aja.Še to,da ti bo lažje se nam lahko pridružiš na portalu Upajmo skupaj, pod temo upanje po splavu.Ti bo lažje mogoče,če se boš z nami pogovarjala.Vse tam dajamo isto skozi.

Draga Skutica!
Vem, da ti je hudo. Sama sem vse to dala čez pred enim mesecem in še vedno mi je hudo. Sicer navzven kažem svojo fino masko za katero sem se skrila, odkrito pa moram povedati, da mi je zelo hudo, ker si še vedno nisem dokončno zlizala rane. Knjigico, o kateri ti govoriš, sem sama že kupila, ker sem hotela Črtomiru na priljuden način razložiti, da bomo dobili dojenčka in ko naši pikici več ni utripal srček, me je od žalosti skoraj pobralo. Tudi meni so šle na živce nekatere moje kolegice, ki so me tolažile z besedami, saj si še mlada, saj to ni nič takšnega, boš videla, da bo naslednjič vse ok, niti ena pa tega ni dala čez. Potem pa so kaoda hodile na obiske, ker cel teden nisem šla v službo, pa razlagale, kako hudo je z dojenčkom (vse imajo majhne otroke), koliko dela imajo in ne vem kaj še vse. Pa sem potem vse dala na hladno za nekaj tednov. Najboljše je naredila moja najboljša prijateljica, ki je otroka zgubila v 18. tednu. Poklicala me je in mi rekla samo to: Vem, kako ti je. Ko boš hotela, me pokliči. Ker je cel mesec nisem poklicala, me je danes poklicala in mi rekla: In, kako je zdaj, je boljše? Pa sve se danes eno pošteno zjokale v telefon in je ok.
Sicer pa sem včeraj dobila prvo M po abraziji in sem skoraj v luft skakala od veselja, ker to pomeni, da lahko kmalu znova začnemo delati na .

Res je, draga Skutica, boli, in nihče, razen nas, ki smo to doživele, ne ve, kako je. Pravijo, da čas celi rane, ampak spomin pa bo vseeno ostal.  Zato se nam pridruži na Upanju... Bomo tam kakšno rekle.

Skutica! Ne obupaj. Nekega dne ti bo uspelo, da boš donosila . Jaz sem to doživela 3-krat. Sedaj imam doma dva otroka, tretji je na poti, čeprav imam spet rizično nosečnost. Tudi meni se je svet skoraj podrl, ko sem prvič zanosila in splavila. Držim pesti, da ti bo naslednjič uspelo. Enako tudi ostalim, ki so to doživele.

Srečno in vsem pošiljam .

Iskreno sožalje tudi od mene.
Sicer se pa pod temo podpišem tudi jaz - 27. 10. sem imela abrazijo , ker se zarodek ni razvijal, samo vrečka - noseča dobrih 6 tednov.

Sem nova članica. Imela sem 6 SS. Zdaj imam tri zdrave otroke. Ne obupajte. Za dežjem vedno posije sonce.

Zdravo!

Sem še ena, ki se ji je to zgodilo. V 10. tednu...tak sem ze bila vesela...se vsak vecer pogovarjala s pikico v trebuhu...potem pa krvavitev, bolecine... in ciscenje.

Grozno je, mislim, da tega ne prebolis, in vidim, da sploh nisem sama... V zadnjih 14 dneh sva v sluzbi splavili dve sodelavki... Ena za drugo...

Zakaj je tega toliko????? Kje so razlogi? Kaj lahko naredis, da se tudi drugic to ne ponovi?

ne obupaj . Ko boš zanosila se res strogo pazi da ne boš kaj dvignila niti 1 kile in vse težave odklopi.