Anonimna, zelo lepo in ganljivo si tole napisala....

Tudi moje none ni več. Umrla je pred slabim mesecem. Odšla je tako hitro. V desetih dneh od postavitve diagnoze (imela je raka). Z možem sva bila na morju in sploh nisem vedela, da se tako slabo počuti in da gre h koncu. Ko pa sva prišla na brnik sem poklicala mamo in je rekla naj hitro prideva, ker je nona zelo slaba in najbrž ne bo dočakala novega dneva. Ko sva prišla sem bila pri njej štiri ure, potem pa šla spat in čez štiri ure je umrla. Tolaži me to, da sem ji povedala, da jo imam rada, res mi je bilo hudo, ker sem se zavedala, da jo izgubljam. Pa tako sem bila navezana nanjo, vse počitnice sem preživela pri njej,...
V ponedeljek bi imela rojstni dan. Šla sem na njen grob in jokala. Sploh se ne morem sprijazniti in se najbrž še kar nekaj časa ne bom.

In tako kot anonimna pred mano tudi jaz verjamem, da smo povezani med sabo. Ko sva se namreč vračala z letalom z morja sem komaj čakala, da pristaneva na brniku in da greva domov. Pa drugače zelo uživam med vožnjo z letali. Ampak nekaj me je takrat vleklo domov in čeprav smo leteli le slabi dve uri se je meni zdela to neskončnost. Kot da bi čutila, da me nona čaka, da se vrnem. In res jo je pri življenju držalo le še to, ker me je hotela še enkrat videti.