Verjento sem zgrešila temo, a ne vem pod katero naj dan. Prosila bi za kakšen nasvet. Pa ne me imeti za obupno mamo. Dogaja se mi, da nikoli nisem čutila ne vem kakšne ljubezni do otroka. Saj jo imam rada, skrbim za njo, se imava super in vse je fino, ampak s emi zdi da nimam tistih pravih čustev ki jih imajo mame do svojih otrok. Najprej sem mislila da je to sam ona začetku ko se je mala rodila, in da bo bolje. A to se še kar vleče in je stara že dobro leto. Ne vem, ali nisem taka mama, ki bi kar naprej pestva, lubčkala in nosila svoje otroka okrog in jim na veliko izkazovala ljubezen ali je z menoj nekaj narobe. Ima še katera take občutke? Je to sploh normalno? So me tako zgojili starši (ker tudi do svoje mame ne čutim ne vem kaj, pač mama kot mama), je to povezano?

Lahko rečem, da te ne razumem, ker jaz sem čisto nora na moja dva sončka  5let. 11.mes
S svojo mamo imam tudi zelo lep odnos poln ljubezni.
Te ne obsojam,in ti niti ne znam svetovati,žal.
Stisni svojega sončka in ga poljubi tudi če nečutiš ti potrebe po tem,ker vedi da bo tvojemu sonču to prijalo in dalo občutek ljubezni

Hm - ne znam ti ravno svetovati. Lahko ti samo rečem, da tole s tvojo mamo je sicer morda kaj krivo, ni pa nujno. Jaz tudi nimam nekega posebnega odnosa s svojo mamo - čisto iskreno rečeno, bi celo težko rekla, da jo imam rada, kar je definitivno posledica tega, da ona meni nikoli ni znala pokazati, da me ima rada, vendar to nič ne vpliva na to, da ne bi imela jaz neizmerno rada svojih dveh otrok. In še več - prav zavedam se, kako si je mama pokvarila odnos z mano, ker mi ni znala pokazati, da me ima rada, zato imam to vedno v mislih in vem, da se bom trudila, da bodo moji otroci vedeli, kako jih imam rada, ker ne bi prenesla, da bi čutili do mene tako kot čutim jaz do svoje mame.

tudi jaz ti žal ne vem svetovati. če bi bilo to mesec, dva, tri po porodu, bi rekla, da sem bila mogoče tudi sama v sebi malo "zadržana" ampak potem pa sem vzljubila tole malo bitjece do lune in nazaj

zdaj pa se itak samo cmofkava in stiskava

_____________________________

...vox populi...

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Razlika je v tem, ali ti tega do lastnega otroka sploh ne občutiš ali pa ne znaš pokazati?
Ker če je prvo, potem je to zaskrbljujoče.
Če je pa drugo, si mogoče samo tak tip človeka.

Jaz te bom pa potolažila

Kakšna pa so prava čustva mame do svojih otrok? Od kod imaš informacijo o tem, kakšna materinska čustva so res  ta prava?  Z RR-ja mogoče? Nehaj ga prebirati in boš takoj čisto ok mama




S teboj ni nič narobe. Ljudje smo si različni in ena od razlik med nami se kaže tudi v tem, da na različne načine izkazujemo svojo ljubezen. To, da ne nosiš cele dneve otroka po rokah in ga neprestano ljubčkaš, ni noben pokazatelj, da si slaba mama. Jaz sem tudi taka in še veliko nas je takih, verjemi. In imamo svoje otroke čisto rade, neskončno rade, življenje bi dale za njih.

Ne zapadi pod vpliv raznih histeričnih novopečenih mamic, ki v svoji silni materinski ljubezni (beri  posesivnosti) še lastni materi ne dajo otroka v roke. Ker to ni nobena prava materinska ljubezen, če mene vprašaš, ampak povsem nezdrav posesiven odnos do otroka.
In na zapadi pod vpliv pisarij na tem forumu, kako so vse srečne in oh in sploh navdušene nad svojimi sončeki in srčeki in knofeki in krofeki, ker to še zdaleč ni noben pokazatelj tega, da imajo svoje otroke bolj rade kot ti tvojega "samo" otroka.



Mama kot mama. Kaj pa je s tem narobe Saj mama je vendarle mama. Kaj pa bi, po tvojem mnenju, ti mogla čutiti do svoje mame? Jaz tudi do svoje mame nisem gojila nobenih specialnih čustev (ker v bistvu sploh ne vem, kakšna čustva naj bi to bila), sem jo pa imela zelo zelo rada. Kot mamo pač. In jo blazno pogrešam.


Še nekrat ti polagam na srce - ali ne beri več tega foruma ali pa vsaj polovico jemlji z rezervo. Konec koncev si šele leto dni po porodu, kar je še vedno obdobje, ko te lahko kakšna poporodna depresija ujame. In je še vedno obdobje,, ko se tvoje življenje vrti zgolj in samo okoli otroka. ko bo hčerka malo zrasla, ko boš ti nekako prišla na stare tire, boš tudi svojo ljubezen in odnos do hčerke doživljala čisto drugače. In kakorkoli boš čutila, bo čisto ok. Verjemi




< Sporočilo je popravil nejcko -- 13.1.2010 0:12:35 >

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

hmm, jaz moje niti ne pestvam, lupčkam in kar naprej nosim. eni otroci so bolj crkljivi od drugih. mogoče bo naš drug bolj crkljiv, kaj pa vem - jaz grem tudi po potrebah otroka. če rabi, mu dam. če je ok, ne pretiravam samo zarad sebe in svojih potreb

ne vem, men se ne zdi da jo mam zato manj rada, skušam da ne bo preveč navezana name (ko je bila stara okol enega leta, se mi je zdelo da je - sploh se ni pustila čuvat in je blo zoprno, še na wc nisem mogla v miru). se pocrkljava, še posebej, če to ona želi, samo res ni nekih maratonov. pa jo mam rada, je naša princesa, najlepša na svetu meni se zdi, da jo mam rada isto kot mame, ki se uber crkljajo s svojimi malimi. poznam pa tudi mame, ki so še bolj "hladne" kot jaz. no, zato sklepam, da sem nekje vmes in da ni panike

Mogoče pa le ne znaš izkazovati ljubezni,ker tudi tebi ni bila izkazana.Ne vem samo razmišljam .To pa še zdaleč ne pomeni,da je nimaš rada,vrjamem da si super mama ,


< Sporočilo je popravil TRIŠ -- 13.1.2010 7:13:27 >

Se popolnoma strinjam z nejcko Točno to sem jaz najprej pomislila.

Če bereš RR ali kake druge forume, če preveč poslušaš kolegice, se zna zgodit točno to, da naenkrat misliš, da nisi več dober starš.

Eni pač cel čas vzdihujejo nad svojimi super truper otroki, ker so najlepši, najboljši, najbolj "sladki"..... In padejo v nezavest skoraj vsakič, ko jih njihov cmoček, štrukeljček, mucek cucek, krofek... pogleda  in jim reče mama. In če se ob tem vsakič ne polulaš od sreče in vzhičenosti, si potem že čuden in slab starš.


Jaz imam 3 otroke. In jih imam rada. Zelo. ČEtudi to niso moji krofeki, cmočki... So pa moji otroci in jaz sem njihova mami. In sem prav tako dobra mami.


In tudi ti si dobra mati

pika in basta!!!!!!!

< Sporočilo je popravil CUKRČEK -- 13.1.2010 7:40:06 >

_____________________________

*prvič smo naredili enega otroka
*drugič smo naredili dvojčke
*sedaj se sploh ne upamo več delat otrok, da ne bodo
slučajno trojčki:))

no, točno tako je tudi pri meni..
Sama se niti v sanjah ne spomnim, da bi me moja mami kdaj objela, me pobožala...žalostno. Kako sem zavidala svojim prijateljicam, ko so po šoli skočile svojim mamam v objem, ko jih je mama po vsaki šolski predstavi ponosno objela, jih poljubila...to svoji mami zelo zamerim in ji ne bom nikoli odpustila. Kako bi opisala najin odnos z mamo? Hmm..ne vem..sicer živimo pod isto streho, ampak da bi jo imela rada na kakšen prav poseben način? Ne! Niti prijateljici nisva, ker se ji enostavno ne morem odpret in zaupat. In vedno sem si govorila, da moj otrok pa ne bo prikrajšan za mamino ljubezen! Kar se da pogosto ga pobožam, poljubim, objamem, mu povem da ga imam rada. Na vso moč se bom trudila, da bo najin odnos ljubeč in da mi bo lahko zaupal, pa naj bo karkoli. Vedel bo, da se lahko obrne name, pa naj bo v dobrem ali v slabem. Tu bom, da mu bom pomagala in svetovala.

Joj nejcko, ful dobro povedano. Se popolnoma strinjam z vsako besedo.

_____________________________

Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.

Se strinjam z nejcko. Mislim, da si popolnoma normalna in "zdrava" mama. Bogi tisti otroci, ki ne morejo niti dihati od mamine "ljubezni".

Kako pa veš kakšna so prava čustva do otroka.....? Kakšna so prava čustva otroka do starša.....? Kaj je prava ljubezen......?

Meni se samo zdi, da si malo padla pod vpliv vseh teh novodobnih teoretiziranih fantazij o perfektni materi....

Malo več se zanesi na lastne občutke in ne na to, kar prebereš....ni "prave ljubezni"....ni "prave matere".....smo le mi, s svojimi dobrimi lastnostmi in tudi s svojimi napakami......

Po moje si čisto vredu......le obremenjuješ se malo preveč s perfektnostjo......

Tudi jaz sem imela občutek in ga še imam, da nisem dovolj dobra mama in, da ne ljubim dovolj svojega otroka. To se mi vedno dogaja, ko poslušam kakšne mame, ki ne živijo za ničesar drugega kot za svoje otroke.
Vendar takšna sem - za mene se moje življenje ni nehalo, ko sem rodila svojega sina in življenje ne delim na pred rojstvom otroka in po rojstvo otroka. Prav tako mi je pomembno, da sem jaz srečna, da se ne odrekam vsemu samo zaradi otroka. Dokler ima on vse kar potrebuje jaz nimam slabe vesti, če tudi sebi kaj privoščim. In to me je na začetku njegovega življenja motilo, ko sem z kakšno mamico govorila, ki je obsedena ( kar za mene je to ) z svojim otrokom.
Občutek, ko pa veš, da si življenja brez njega ne predstvaljaš je pa takrat, ko vidiš, da je v nevarnosti oziroma, ko opaziš, da se z njim nekaj dogaja. Naprimer vedno, ko mi zazvoni telefoni in piše, da kliče šola ali pa prej vrtec se cela stresem,ali pa se zunaj igra pa čujem, da je na cesti prišlo do hitrega zaviranja.....
če o tem razmišljaš sigurno nisi slaba mama, razlika je samo v tem, da nisi obsedena z njim.

Kje pa je prava definicija prave ljubezni do otroka? Tko kot je vsak človek svoj individum, so tudi otroci in so tudi vezi med nami...jst mislim,da s tabo ni nič narobe...takšna pač si...za otroka skrbiš, imate se fajn...ljubezen se lahko kaže na mnoge načine, ne meri pa se je tko,kot recimo to počne sosedova mamica...eni pač čustva izkazujemo tako, drugi drugače...in hvala bogu da je tko...bi blo čudn, če bi vsi isto reagiral in delal :)

Zame je to isto, kot branje knjig o vzgoji otroka? Ja kot da bi svojega otroka delala že po eni knjigi in imam zej sam še navodila za uporabo...na tisoče je nasvetov, a če otroku prisluhneš bo tisto še tanajboljše...

Čustev se ne da izmeriti in količina le-teh ni merilo za intenziteto čustev. Premalo in preveliko izkazovanje ne pomeni, da si slab oz. dober človek.

Svojo ljubezen do hčerke lahko opišem s superlativi, ampak je ne nosim vedno na rokah, stalno ne kušujem in ne mečkam. Bi jo večkrat na dan sicer kar pojedla in ful ful stisnila, tako čutim do nje.

_____________________________

Tri stvari so nam ostale iz raja: zvezde, cvetlice in otroci. (Dante Alighieri)

Punce hvala za odgovore. Očitno sem tak tip človeka. Saj jo imam rada, ampak se mi zdi da še vedno ne tako kot bi morala. Ah, kaj pa vem. Je pa tudi sama tak tip da se noče objemati, noče biti v naročju, mogoče nekaj sekund. Mogoče prav zaradi teg ačutim tako. Glede spanja v svoji sobici, sva že razmišljala da bi jodala, vendar jo še ne bova...ker...nikoli več ne bo tako tok je sedaj...nekoč bo odrasla in šla. Očitno nisem slaba mama, jo objamem ji dam lubčka, ampak ona kakor kdaj...včasih me objame včasih me odrine?! In niti pribžni mi ni vseeno za njo, ker me vedno ko kam gre ali ona kam gre z starimi starši skrbi, da se ji ne bi kaj naredilo.

Clara23, moja mami je ista. Se ploh ne spomnim kdaj me je objela?! Tudi jaz sem svjojim prijateljicam zavidala ko so se objeli...Nimava nobenega posebnega odnosa, pogovora kot nekateri drugi. Niti se en pogovarjava o najinih problemih in ne problemih, ne vem, nikoli se nisva. Sem pa tudi sama rekl ada svoje otroka n ebom vzgajala tako kot me je ona. Naj vam zaupam (nisem še nikomur, tudi partnerju ne, pa ne vem zakaj), da je stalno za vsako bedarijo vpila name, že če se nisem tako premaknila kot bi se morala, če ponoči nisem spala, če sem bila živa in polna energije tako kot dveletni otrok. Zelo velikokrat sem jih dobila po riti, za ušesa..pač kamorkoli je že priletelo. Večkrat sem bila polna modric po stegnih. Ne vem, ne razumem njenega ravnanja. Ko tole pišem mi tečejo solze...Upam da sama ne bom nikoli tako ravnala z svojimi otroki. In vam povem, da včasih ko me razjezi se zelo težko zadržujem. Posledice moje otroštva.

Pa glede RR...običajno ga ne berem, niti takih tem ne, postavim pa kakšno vprašanje in na katero odgovorim, če mi čas dopušča.

Ne skrbi, nisi osameljena v podobni situaciji.
Zame vem da je pretirano izražanje čustev v javnosti vedno znak nekega ozadja, da nekaj ni ok.

Npr mojega imam ful rada ampak nikoli nisem lezla po njemu in se skoraj dol dala z njim v javnosti, ker najina ljubezen je najina zasebna stvar. Če se ne vidi na ven, še ne pomeni da je ni - ne vem zakaj bi se jo tako trudila kazat na ven če ne zato ker bi bila globoko v sebi nesigurna, pa nisva.

Pri otrocih je isto, jaz imam dve in tudi nisem ena tisti dušljivih mam ki kar naprej visijo nad otrokom, jih ljubkujejo, usmerjajo, skratka nadzorujejo vsak njihov dih.
Radu ju imam, če želita priti k meni v naročje, se stiskati ali lubčkati to naredim z veseljem, tudi v najini postelji sta dobrodošli, če imata hude sanje ali kaj takega, se jima pa ne vsiljujem. In tudi jaz ne čutim stalno vseprežemajoče povodnji ljubezni do njiju.
Prva hčerka je bila živček od malega in od malega se ni želela ne vem kako crkljati, ko je shodila je bila vedno v pogonu in še sedaj je tako (teče, skače, pleza ...). Ta druga (razlike je 1 leto in 4 mesece) pa je čisto drugačna, rada se crklja, sama pride v naročje, če ima na izbiro ali bo gledala risanke ali pri nama na postelji sestavljala kocke skoraj vedno raje pride k nama. Pač sta taka karakterja.
Internet in RR veliko prenesejo, na koncu koncev smo pa vsi samo ljudje, tudi ubeRR mame tukajle.
Tudi če bi bila brez ljubezni do svojega otroka (pa mislim da nikakor nisi) je že to da čutiš odgovornost, skrbiš zanjo in se trudiš po svojih najboljših močeh čisto dovolj.
Tudi jaz priznam da se z mlajšo hčerko bolje in lažje razumem kot s tastarejšo, s tastarješo sva si karakterno zelo podobni in to me včasih ovira; ati pa se bolje ujame s tastarejšo, bolj 'zna' z njo.
Oba sva iz družin ki niso pretiravale z izlivi ljubezni, tako da mislim, da je morda tvoj malo bolj zadržan odnos z mamo vplival ampak na koncu koncev ne moreš 'igrati' da si nek glorificiran tip matere vse dni svojega življenja s svojim otrokom, s tem bi ji vsekakor naredila več škode kot če si kar si.

Nejcko

_____________________________

Ever stopped to think ...
then forgot to start again?

Se strinjam z liljano. Pravzaprav se kar podpišem pod njen post.

Nekateri so spretni z besedami in jih vsako malenkost opišejo s tolikimi pridevniki, da na koncu izpade wwwaaaaaaaaawwwwww. Spet drugi so nagnjeni k temu, da povejo pozitivne stvari, slabe pa zadržijo zase. So pa tudi taki, ki pretiravajo. Izmišljujejo se zgodbice, ki pravzaprav sploh niso resnične, vendar jim še sami verjamejo. In ker smo ljudje nagnjeni k primerjanju, postanemo zavistni do tistih, ki "so boljši" od nas in začnemo potem nas gloda, zakaj nismo še mi tako dobri. In če glodaš in glodaš seveda obglodaš samozavest in dobiš občutek manjvrednosti.

Najboljše oziroma popolne mame ni. Je pa mama, ki se trudi biti dobra mama. In večina nas je takih. S svojimi debelimi ritmi, polomljenimi nohti, nepopolno frizuro, zažganim kosilom, nepospravljenim stanovanjem, možem, ki zataji, ko ga najbolj potrebujemo in taščo, ki nam greni življenje in ne vem kaj vsem še, kar nam daje občutek nepopolnosti, se trudimo otroku dati toplino, udobje, ljubezen, oporo ... Vsaka po svojih močeh in vsaka na svoj način. Dve mami nista enaki in vsak otrok bo dejal, da je mama ena sama.

Tudi če s svojimi mamami nimate prav pristnega odnosa (kakršenkoli naj bi ta že bil) je verjetno ne bi zamenjale za eno "idealno", če bi vam nekdo ponudil. Ali pač?Seveda pa se zavedam, da obstajajo na žalost tudi izjeme, ki so od svoje mame za popotnico dobile več težav kot koristi. Tem pa pošiljam en


< Sporočilo je popravil mate0ja -- 13.1.2010 13:52:59 >

_____________________________

Če bi rad bil srečen, BODI!!

ljubezen do otroka...
ne vem kako bi to opisala ampak zdi se mi, da je to ena izmed stvari ki jih lahko res čutiš samo do svojega otroka. jaz sem mislila, da imam moža najraje od vseh, pa vendar ko sem rodila prvega otroka ... ga ni občutka ki bi se lahko primerjal. pa imam moža zelo rada, da ne bo pomote.
mene bi verjetno našli v definiciji tisith mam, ki jih že kar pretirano skrbi za svojega otroka. priznam. ampak ne morem si pomagati. on je največ akr imam in sama pomisel, da bis e mu kaj zgodilo mi zadane prav fizično bolečino. vsi govorijo, da sem pretirano navezana na njega, da sem preveč zaščitniška ampak jaz si ne morem pomagati. rada ga imam in zato ga verjetno kdaj tudi omejujem v kaki aktivnosti, ker me je preveč strah zanj.
vem, da to ni dobro zato kake adrenalinske stvari prepuščam njenu in možu, ki pa v tem neznansko uživa.
verjetno me boste skritizirale ampak jaz si res ne morem pomagati. zavestno se bremzam,d a ga ne b preveč dušila z ljubeznijo ampak očitno sem tak karakter in popolnoma spremenila tega pri sebi verjetno ne bom nikoli...

_____________________________

Maksim, 2.11.2005
Zoja, 18.3.2010

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Nejcko je lepo povedala in strnila misli.

Pa da te potolažim: jaz imam rada svoja otroka, vendar tudi nisem tip človeka, ki bi ju obkladal z milijoni ljubkovalnic (ala srček, ljubček, kokec, pokec, diamantek...) in ju nenehno nosil po rokah in ju branil pred vsem hudim. Sem samo mama - vačsih dobre, včasih slabe volje, včasih pripravljena na neumnosti, ki jih počnemo skupaj, včasih ne. Vse, kar sodi v pretirano posesivno navezovanje otroka na starša je za moje pojme tako ali tako t.i.: MONKEY LOVE.