Na kratko:

Z družino sem vedno, kadar nisem v službi. Ja, saj bi rad imel kdaj fraj, pa si vendarle nekako ne vzamem. Kako pa naj pustim otroka sama in Jančiko takisto?

Ker sem trenutno pedagoški pripravnik, imam manj kot 8 ur obvezne prisotnosti. Pomeni, da sem lahko več doma. Tu nekje pa vendarle ne pretiravam in ne priletim takoj prvih pet minut po opravljenih obveznostih na šoli. Menim, da je dovolj kul, če me ni npr. od 8h do 13h ali 14h, ker nekaj pa vendarle hočem narediti tudi profesionalno, medtem ko je starejši sine v vrtcu. Ja, vem, rajsko za nekatere preobremenjene starše - brez skrbi, ne bo dolgo tako. Sploh ne vem, kako bo po koncu septembra, upam pa, da ne približno od 7h do 16h ali 17h, kot pri nekaterih obrtnikih.

V glavnem, v moji teoriji in praksi velja: najprej družina, službo kolikor je le mogoče stiščati v rok 8ih ur ali/in prostih večernih uric. Za teh 8 ur se je treba boriti: bilo treba (direktna posledica delavskih protestov in uporov) in bo treba vedno znova, vsaj po malem. Logika kapitala je eno, logika smiselnega življenja pa drugo. Ljudje preveč proizvajamo in imamo premalo časa za dobro preživete družinske, prijateljske, družabne ure. Za koga proizvajamo? Za firmo, njene lastnike, za poraz konkurentov, za državni BNP, za uspešno EU itn. Izjeme so lahko zdravniki, učitelji, reševalci, policisti, sodniki in tožilci itn., vendar bi naj tudi ti ne pozabili, da je morda boljše doseči, da ustanova zaposli še enega, očitno potrebnega človeka, kot pa porušiti lastno družino.

Foto hobi ima - žal prekomerno - dodeljene moje večerne proste ure, za pohajkovanje v naravi pa mi manjka časa. Pač niso pravšnja leta v življenju. Ko bo deca starejša, bo lažje. Če prej ne, čez 12-15 let, ko bom lahko šel sam. Obljubljam si, da bom več bral knjige, ker res uživam, le PC mi ne uspe ugasniti pravočasno. Ok, že grem dol, vsaj z RR.

Aha, ni bilo kratko.


_____________________________

Naši problemi so sanje revnih in preganjanih.