S partnerjem sva skupaj 6 let. Čez slab mesec bova postala starša. Drugače imava lepo zvezo in se imava zelo rada. Tako kot v vsaki zvezi, so tudi pri nama vzponi in padci....imava pa problem, kateri mene zelo moti in sicer, da se z njim ne morem normalno pogovarjat. Sem oseba, ki o problemih zelo rada govori in razpravlja, vendar od njega ne dobim tega kar si želim in sicer pozornosti med tem ko razpravljam o problemih. Naprimer, ko mu razlagam, kaj me muči, bo vmes malo ogovoril najinega kuža, ali pa bo na koncu rekel, da luč na avtu zopet ne dela  ali kaj podobnega...torej, daje mi občutek, da mu ni mar o čem mu govorim. Meni žal ni dovolj, da zna ponoviti vse moje besede, če pa vidim, da je med pogovorom odsoten. Sama se potem obrnem na pogovor s prijateljico, vendar jaz si želim pogovora s svojim partnerjem, saj je on oseba s katero naj bi preživela svoje življenje.
To težavo sem mu seveda že omenila, vendar je on zelo zapletena osebnost (težko otroštvo, kar se ZELO pozna) in o svojih napakah sploh noče govorit. Ko vidi, da imam prav in da se nima s čim branit, reče, da se on ne bo več pogovarjal o tem in gre stran (na čik). Meni je to, da gre vsakič ko vidi, da nima prav, čisto ne moško.
V meni pa je največji problem ta, da prehitro popustim, ker se mi ne ljubi prepirat in seveda zakaj bi on premislil o svojih napakah, če pa itak ve, da bom popustila in nehala težit...
Res ga imam iz dna srca rada in ravno zaradi tega si želim, da bi znala rešiti ta problem, kajti zavedam se, da zveza, kjer se partnerja ne znata pogovarjati nima prihodnosti, vsaj ne srečne.

Vesela bom vsakega nasveta...

Ja, te čisto razumem...razmišljam...ni lahkega odgovora .
Verjetno pa tako ni pripravljen za kakšno družinsko terapijo?! Ta bi vama znala pomagat, ampak mora biti pripravljen sodelovat, sicer je BV.
Upam, da dobiš kakšen "pravi" odgovor.

Moj je med pogovorom ves čas tiho...sploh ne komentira...in tako nimam pojma, kakšno je njegovo mnenje o stvari....in seveda jaz potem skonstruiram svoj "njegov" odgovor, za katerega pa redko izvem, ali je pravi ali ne. Na srečo ga vseeno tako dobro poznam, da največkrat trofim, kar pa še zdaleč ne pomeni, da sem s tem stanjem zadovoljna. Zato sem ravno "prava" za pamet soliti.

Njegov način pogovora je najbrž vzorec, ki ga je doživljal doma v komunikaciji med starši in med starši in njim. Tega ne bo spremenil. žal, mislim, da ne bo. pred leti sem živela s takim partnerjem, tako da ta način (ne)komuniciranja poznam. tudi mene je to zelo motilo. bil je sin dominantnega očeta, precej starejšega od matere. mati je bila sicer podložna, a preračunljiva ženska in ji je ta način ustrezal. imela je bogatega moža, doma ji je ukazoval, a se vanjo ni vtikal in je lahko počela kar je hotela, potovala, šla in prišla brez besed.

nečesa pa ne razumem pri tebi. 6 let sta skupaj in dobila bosta otroka, tebe pa moti, da med vama ni osnovne komunikacije. ja, osnovne komunikacije. jaz si niti pod razno ne znam predstavljat kako bosta komunicirala ko bo otrok.

ko sem se razšla s prejšnjim partnerjem in sem po določenem času spoznala sedanjega, s katerim sva se ujela v vsem in povsem, sva se potem odločila za otroke. ti rečem, pridejo dnevi, ko je tempo z otroki tako nor, da tudi če si usklajen v nulo, je težko komunicirat. kaj šele če nisi navajen od prej.

in še nečesa ne razumem. po 6 letih in skorajšnjem materinstvu, tebe ZDAJ muči, da ne zna komunicirat? glej, terapija, teženje, prigovarjanje, jaz mislim, da se spremenil ne bo. in čudim se, da si se odločila ostat z njim, če pa ti tak, kot je, ne ustreza. jaz sem svojega bivšega partnerja pustila tudi zaradi tega, ker se ni dalo z njim pogovarjat nič. ne o velikih stvareh, ne o načrtih, ne o drobnih dnevnih problemih. nisem si predstavljala, da bi imela z njim družino, da se bi morala dogovarjat o vzgoji otrok, o problemih z njihovo vzgojo, niti o načrtih za dopust ni bil sposoben govorit.

ti si ostala s predstavo, ki jo imaš o njem in z bolno odvisnostjo od njega. ne rečem, če bi ti on ustrezal tak kot je, potem izvoli, da pa ti že 6 let manjka osnovni pogoj za obstoj partnerstva, pa se meni ne zdi normalno. v bistvu kaj vas drži skupaj? seks? bodoči otrok? ne eno ne drugo ni normalno. ne znam si niti predstavljat, da bi ostala z mojim bivšim in podoživljala moje poskuse, da iz njega spravim nekaj normalne komunikacije. ja, ko sem odšla, je bil naenkrat pripravljen na vse, na pogovore, na pogajanja, na ustrežljivost. a ko je hodil k meni domov me prepričevat, sem videla, da ga je ena sama igra in da komaj čaka, da bo odpredaval svoje, me pač prepričal in potem bo vse po starem.
ne vem, žal mi je za vaju, še bolj pa za otroka, ki prihaja, ampak jaz mislim, da to ne bo šlo. mislim, ja bo, če se boš spremenila v mamo od mojega bivšega in če ti bo tak način ustrezal. pač boš tiho, boš delala po svoje, se boš naprej pogovarjala s prijateljicami in tako bo minilo 20, 30 let in tvoj otrok bo spet rastel v nenormalnem, nezdravem okolju.

sori, ker sem pesimistična. been there, seen that.

Ne vem,rada bi ti dala kakšen spodbuden nasvet,pa ga nimam!
Sem bila kar v podobnem položaju,samo jaz sem zadevo reševala na začetku najine zveze!
Ne predstavljam si z nekom živeti,imeti otroka in ne imeti normalne komunikacije!
Jaz sem mojega na začetku opozarjala,potem pa mu tudi direktno povedala,da zame je dobra komunikacija osnova dobrega razmerja in na kompromise pri tem ne pristajam.
Če bi bila z nijm za sex-v redu,potem me niti ne zanima kaj in kako,če pa želiva oba iz tega nekaj razviti potem ne bo šlo.
Ja in začel se je spreminjati,ker je sam tako hotel,ker je videl,da drugače ne bo šlo,vsaj ne v najini vezi.
Še vedno ga včasih zanese,ampak vem,da se trudi in to je tudi opaziti.
Ja,in še vedno me včasih razjezi z neposlušanjem,ampak vem,da je to izjema ne pravilo!
Dokler on sam ne pride do tega,da je to problem bo po moje kar težko.

Ce rada govoris o problemih in razpravljas, potem ni nujno, da se vse zmenis s svojim dragim. Moj je na nek nacin podoben tvojemu. In jaz bi tudi lahko v neskoncnost govorila in sem tudi zelela, da moj vse poslusa in se z mano dejansko pogovarja.

in na koncu sva resila zadevo tako, da jaz nekaj stvari predebatiram s prijatelji, kaj na forumih, nekaj pa z njim, nekaj s starsi ali brati/sestrami.. z vsakim malo. Ugotovila sem, da bi mojega lahko enostavno zadusila in unicila odnos, ce bi mu ful tezila z vsem, kar mi hodi po glavi... pa tudi moj se je sprostil potem, ko ni vec poslusal vseh mojih rafalov... in posledicno se veckrat pogovarjava, res pogovarjava o stvareh kot prej, ko sem po tem tako hrepenela...

To je tole ja:

http://www.emka.si/skrivnosti-o-moskih-ki-bi-jih-morala-poznati-vsaka-zenska/PR/31567,449

_____________________________

Poslušaj svoje srce in življenje bo poslušalo tebe.

Počakaj, da pride RONJA na net- ona zna tako dobro napisat kaj pametnega o teh zadevah  .

Drugače pa je mene sam life naučil reševat ta problem- in sicer po naslednji strategiji:
- zelo pomembno izbrati pravi trenutek
- zelo pomembno ne napadat osebe, ampak se bolj obrnit v smeri sebe, kaj bi ti rada in o tem govorit
- zelo pomembno osebo med pogovorom večkrat pohvalit

No, s tem je včasih več kot 1/2 problema že rešena .

_____________________________

ROŽICA

hehe, ko si me ravno za prste pocukala, Rožica .

lightblue: najprej, da ti vlijem malo optimizma: moj ljubi lubi se, predno sva začela hodit, ni resno pogovarjal o ničemer. Bili smo dobri prijatejli in smo se o marsičem pogovarjali, ampak na vsako resno stvar se je on zafrkaval - pa sploh ni vedel, da to dela! Ko sva začela hodit, mi je dostikrat čisto resno odgovoril in sem bila čisto paf, ampak kakih hudih pogovorov - kaj šele o problemih - pa ne bi mogla takrat pričakovat. Danes se lahko pogovarjava o čemerkoli. Ampak to ne gre čez noč. se pa da. Počasi, seveda .

Pri njih doma se pač niso pogovarjali (pa ni imel nekega težkega otroštva, samo pogovarjali se niso) - kako pa naj bi vedel, da je to včasih dobro? Če so se že skregali, so bili potem skregani - nikoli ni bilo nekaj konstruktivnega iz prepira - in če otrok to vidi, si (ko je odrasel) prav nič ne želi kregat... in bo naredil vse, da se temu izogne. Pri tvojem praviš, da je bilo še precej huje, ne vem, v kaj so vodili prepiri ampak verjamem, da se temu želi izognit. Ne vidi v tem nič dobrega, skratka.

Pri nas doma smo se pogovarjali, se kregali in si težili, priznam, da dostikrat na zelo neprimeren način, ampak vsaj kaj smo rešili na ta način - zato zame prepir ni bil nujno nekaj samo slabega. To je čisto drugo izhodišče - težko to dvoje primerjaš... Če mu hočeš pokazat, da je pogovarjanje in prepiranje zdravo, potem mu moraš dat zgled, da se dejansko kaj reši s tem - ne da sta potem skregana, ker te ne posluša...

Sicer je to, kar opisuješ, je precej "moško" . Ne rečem, da je prav in seveda te prizadane, vendar pa on tega ne dela zato, da bi te prizadel, ampak zato, ker ne ve, kako rešit problem, o katerem mu ti razlagaš (bilokateri).
Ti niti ne rabiš rešitve, rabiš, da te posluša, on pa ima občutek, da mora zadevo rešit, ker "zato fantje na svetu so, da rešujejo svoje punce iz zagat" - pač ta "princ na belem konju" vzgoja . Če torej ne zna enostavno podat rešitve, se umakne in distancira od problema, ker itak ne ve kaj naredit in je to najlažje. Če mu ti še težiš, ga stisneš v kot in se počuti še bolj nesposobnega - ker pač ni uspel najt rešitve. Enostavno ne ve in ne razume, zakaj bi ti "blebetanje" o problemu kakorkoli pomagalo. Čeprav dostikrat pomaga, ker se vmes že sami spomnimo kake rešitve.

To je ena stvar in se jo da razložit in omilit iz obeh strani: dejansko ni treba, da čisto vsak problem rešiš s partnerjem - navsezadnje so za nekatere drugi bolj "pooblaščeni" oz. več vedo o tem. Z lubijem ne razpravljam o svoji tehniki delfinčka, ker mi pri tem prijatejlica plavalka veliko boljše pomaga. Se mu pa vseeno pohvalim, da mi je šlo dobro, ali pojamram, da nimam več pojma. Ampak to ne traja v nedogled . veš, kaj hočem rečt?
Ni treba vseh svojih problemov/strahov reševat samo z njim, ker je to za enega normalnega odraslega moškega, ki tega ni navajen, enostavno preveč - ne pozabi, da ima še svoje strahove/probleme in še te včasih komaj obvlada. Vendar to ne pomeni, da se ne pogovarjaš več z njim ali da kar obupaš, sploh ne! Samo malo bolj na izi moraš začet in predvsem brez obtoževanja v smislu: "Ti me sploh ne poslušaš!", na kar bo on odgovoril: "Seveda te, saj ti lahko vse ponovim..." - saj se nekak tako pri vama odvija pogovor, ne? No, to lahko ti prekineš.

Premisli, kaj so problemi, ki se tičejo vaju in kaj so tisti, ki se v prvi vrsti tičejo tebe. Če je on trenutno še na slabšem kot ti (posledice otroštva), potem za začetek rešuješ nekatere svoje probleme tam, kjer veš, da boš naletela na dober odziv in ti bodo ljudje pomagali (navsezadnje si to zdaj naredila), to, kar pa se tiče vaju, pa poizkušaš eno po eno počasi in z veliko potrpljenja predebatirat. ne mu spustit rafala, kaj vse je narobe - vsak bi se ustrašil, še punce (zato pa v gl. nismo skup )!

Izberi si eno stvar, ki te res moti in mu povej, zakaj te to prizadane. Povej mu, da ne pričakuješ, da ti bo odgovoril takoj!!! To je zelo zelo važno in pri nama še zdaj pali! Ker ti si o problemu razmišljala že n-krat, imaš že vse možne odgovore in protiargumente pripravljene, njega pa si dobila popolnoma "off-guard", nepripravljenega... Zato mu moraš dat čas, da tudi on o tem razmisli in ti potem, ko je pripravljen pove.

Moj mož ima podobne težave s svojo ženo . Ga tako razkuri ko najdeš rešitev mi povej pa mu bom jaz naprej poročala on ne bere RR

Najprej vsem hvala za nasvete, ker jaz čisto vsak nasvet rada slišim in si zapomnem tisto, kar se mi zdi vredu.

Verjamem, da je malo čudno, da bi po 6.letih rada reševala ta problem in ne prej, vendar moram priznat, da me prej niti ni toliko motilo, sem pač tako živela in si govorila, da bo že samo od sebe boljše. Pa seveda samo od sebe bolj težko kaj pride.
Ne ustrajam z njim zaradi neke odvisnosti od njega, ampak zgolj iz ljubezni, ker je on oseba s katero se dejansko vidim v svojem življenju, ima toliko lepih lastnosti in ravno zaradi teh ga ljubim in se mi zdi vredno potruditi se. Ker sem pa prepričana, da če se človek potrudi po svojih najboljših močeh, lahko marsikaj spremeni. In niti si ga ne želim spreminjati, ker vem, da moram najti samo pravi način kako s z njim pogovarjati, ker verjamem, da globoko v sebi on to zna, samo tako kot je ronja napisala, od doma ni bil navajen pogovorov in zato ne ve, da je pogovor dober za zvezo.

baguSka..hvala za nasvet o branju te knjige...jo bom z veseljem prebrala, ker zelo rada berem psihološke knjige. Tako, da si jo grem že danes sposodit v knjižnico

ronja...tebi pa za tak nasvet, poln optimizma. Res hvala. V vseh tvojih stavkih sem se našla in tvoj odgovor si bom prav sprintala, da ga bom lahko prebrala vsakič, ko se mi bo zazdelo, da ni izhoda iz tega problema...super si, res