načeloma se strinjama, se o teh stvareh veliko pogovarjama in skor  vedno uskladima mnenje. tam, kjer se pa ne strinjama, si pa jaz pridržujem pravico da obvelja moja ker sem z otroci pač pretežno jaz in je vzgoja največ na mojih puklih
ampak to je redko, pa nič bistvenga...kaki detajli bolj...

Če so razlike zelo globoke in se res ne da nič zmenit, razložit, kaj prebrat, najti kakšnega kompromisa, potem se pač ločita.

ravno včeraj smo imeli eno tako sceno: tastari je letal ko tele za tamalim po nakupovalnem centru, jaz pa ob smeni zahtevala od tamalega, da me počaka in ne leta iz vidnega polja.
pa mi tastari pravi, da naj še jaz malo letim za njim, da on kao je

mater, sem mu rekla, da bom najprej prebutala njega, potem pa še malega, če ne bo uboga....

no, tak nekak je pri nas

_____________________________

...vox populi...

hehe, rija, to priporoča tudi Juul: da naj pri vsakem staršu velja njegova, ker je vsakega treba jemat resno.

Pri nas se večinoma kar strinjamo glede vzgoje - tako midva z možem, kot njegovi starši, s katerimi živimo v isti hiši a v ločenem stanovanju. Drugače se pa jaz ne sekiram kaj veliko, če ta mali kdo dovoli kako malenkost, ki ji jaz ne - saj ona potem itak točno ve, da pri nekomu nekaj sme, pri drugem pa ne in potem tistega, ki ji nekaj dovoli, izkorišča.  Primer: mala je točno vedela, da jo bo babica takoj vzela na roke, če bo že majčkeno positnarila, zato jo je v določenem obdobju tako izkoriščala, da je, kadar jo je čuvala, sploh ni smela niti za trenutek nikamor odložit, ker je bil v tem primeru takoj jok. Pri meni se je pa kljub temu brez problema sama igrala tudi po celo uro, lepo zaspala, ko sem jo dala spat, itd., kar pri babici ni bilo nobenih šans. Mali točno vedo kako in kaj pri kom.

Neka huda odstopanja v načinu vzgoje pa vsekakor niso preveč priporočljiva, ker je potem ubogi otrok samo zmeden in na koncu ne več, kaj je prav in kaj ne.

< Sporočilo je popravil zmajaz -- 10.3.2009 16:12:15 >