V začetku leta sem spoznala krasnega fanta, poznala sva se le kratek čas. Stike sva ohranjala bolj preko e-mailov saj je bil iz tujine, pa vendar mi je nekako "zlezel pod kožo". Bil je vedno dobre volje, optimističen...
Kmalu  po najinem prvem srečanju sem dobila sporočilo, da ga ni več. Bilo mi je hudo, res hudo, saj mi pred tem ni bilo z nobeno osebo tako lepo, kot z njim v tem kratkem času, kar sva se poznala.
Najhuje mi je bilo, ker nisem mogla nikomur povedati, kako me boli dejstvo, da ga ni več, saj ljudje ne razumejo, da sem se lahko na nekoga, ki ga u bistvu nisem niti dobro poznala, tako močno navezala. In zato je verjetno toliko težje preboleti, ker vso zadevo stalno premlevam in je ne dam "iz sebe".
V meni se stalno izmenjujeta občutka žalosti in jeze.

Iskreno sožalje 

Še predobro razumem občutek, saj sem sama nedavno doživela enako izkušnjo in so se ostali čudili, zakaj žalost če se nisva poznali.
Drži se