Enostavno povedano - meni se je sesul svet.... In ne znam si pomagati....in čakam, kdaj bo vsaj malenkost bolje....pa ni...
Danes je 10 dni, odkar sem imela abrazijo v 15. tednu nosečnosti. In nihče mi ne zna povedati, kaj se je zgodilo. Enostavno - splavila sem celi plod. En dan prej pa je na UZ bilo vse v redu, to me muči!
Jokam, se jezim, razmišljam, brišem gradove v oblakih, ki sva jih z možem gradila 4 mesece....ne morem jesti, ne morem spati. Če zaprem oči, vidim slikico z UZ, vidim gibe, ki sem jih videla en dan pred SS, vidim čudovit voziček, previjalno mizico,  o kateri sem sanjarila.....
Bolniška se izteka in mene je GROZA! Delam z ljudmi, ne morem si zamisliti, kako naj se vrnem in kako naj bom normalna?

PROSIM VAS, PROSIM! POVEJTE MI, KAJ NAJ NAREDIM, DA OBLAŽIM TO GROZNO BOLEČINO!? KDAJ BO BOLJE?

Potrebno je nekaj časa, da si boš opomogla in imeti upanje za naprej. Jas sem imela 6 SS, največ sem bila noseča 19 tednov in takrat se mi je tudi sesul cel svet, psihično sem bila čisto na koncu in nekako sem se bala vsake zanositve, vendar nisem obupala in vedno imela upanje. Pred SS sem že imela enega zdravega otroka in za SS ni bil nikoli ugotovljen vzrok. Po SS sem pa sem še rodila dva zdrava otroka, tko, da ne obupaj.

Ja pri meni je tudi bilo na UZ vse uredu, vendar sem krvavela.
Sem pa tudi pol pri nosečnosti, ko sem donosila tudi krvavela, vendar je bilo z otročkom vse uredu, samo veliko počivanja in nič dvigovanja.

Zdaj boš še nekaj časa sesuta, sčasoma bo huda bolečina popuščala, strah te bo celo naslednjo nosečnost, po moji izkušnji pa bo dobro, ko boš pestovala svojega  . Mene odkar imam hčerko, ne boli nič več zaradi ss.
Drži se!

Vrjamem,da ti je hudo.Tudi sama imam svojega angela.Želim ti,da bo vse dobro enkrat v prihodnosti,ko boš spet nosečka.Do takart pa žaluj,joči,kriči,bodi jezna...in se poveži s partnerjem.Kajti to je edina pot do uspeha!

Upam,da bo kmalu bolje. Verjamem,da jočeš.
Imaš pravico, da žaluješ.
Prižgi si svečko doma, kadar boš žalostna.

Vem kako ti je, saj sem tudi sam doživela isto. V 14 T mi je zjutraj odtekla voda in potem v bolnici sem splavila cel plod..nato je sledila abrazija. Meni se je tudi sesul cel svet, spraševala sem se zakaj...kako...nič mi ni bilo jasno. Imela sem pred tem NS, kjer je bila moja pikica nadpoprečno razvita in vse je bilo super...potem pa konec.  Odgovora ne bom našla zakaj in kako, pravijo nekaj je bilo narobe, da je prišlo do tega.Od tega je že skoraj 4 mesece in počasi greš naprej, seveda je prvi mesec najhuje. Svetujem ti edino lahko, da žaluj, se izjoči in ko boš pripravljena pojdi v nov boj. Čas zaceli rano in to sedaj potrebuješ...čez nekaj časa boš nabrala moči za naprej, saj pri meni je bilo tako. Tudi mene je strah nove nosečnosti in kako bo ampak vsaka nosečnost je drugačna in upam, da bo vse ok...nočem razmišljati, da ne bo. Upanje moramo imeti in to te drži pokonci.

Upam, da boš kamlu bolje in potem samo pozitivno razmišljaj.

LP

 (imam dva angelčka)
Sama sem na podobnem, trenutno mineva 5t po prekinitvi in ko sem bila doma je bilo ok, preden sem šla v službo groza. Če se trenutno ne počutiš, da bi šla v službo, razloži situacijo svoji splošni zdravnici in po mojem ne bo problema, da boš še malo doma, čeprav predolgo odlašati ni dobro, ker bo čedalje težje. Ali pa napiši mail/kliči svojega šefa, povej kako in kaj ter naj sodelavce vljudno naprosi,da te ne napadajo z raznimi vprašanji (sploh če ne vedo kaj se je zgodilo). Napisala si,da delaš strankami - ali je možno, da vsaj nekaj časa delaš druge stvari?

Ker sem se jaz prvi dan v službi sesula, sem se naročila k psihologu v lj porodnišnici - naročila me je takoj naslednji dan. Tja sem odšla skupaj s partnerjem in celo sama sem bila presenečena, da je to zelo pozitivno delovalo name in da sem se malo pomirila, sedaj berem tudi knjigo Prazna zibka, strto srce (izdalo društvo Solzice, www.solzice.com), ki mi pomaga, da se soočam s tem kar se je zgodilo in DA SI DOVOLIM ŽALOVATI, O TEM GOVORITI, PREDVSEM PA SOLZAM PUSTITI PROSTO POT.

Upam, da sem ti lahko vsaj malo pomagala, čeprav vem, da trenutno nobena beseda ni dovolj 'dobra',....

tudi jaz sem včeraj bila na abraziji, danes sem sama doma, mož je v službi, otroka v šoli, jaz pa z bolečino v srcu in praznino. Kdaj bo bolje, ne vem?! Vsak dan po malem, sem pa včeraj jokala ves dan. V čakalnici, na operacijski mizi in so me sestre spraševale, če se bojim posega, pa sem jim s cmokom v grlu povedala, da sem žalostna. Bile so razumevajoče. Ko sem se prebudila iz narkoze, so mi solze že tekle po licu, pa doma in zvečer,.... Danes je malenkost bolje, poskušaj čimveč govoriti o tem. Nekoč bolečina ne bo več tako močna, spomin pa bo ostal za vedno.