Punce rabim vašo pomoč.

Prebrskala sem že internet in prišla do sledečih podatkov glede kapi pri otrocih:
- 300 otrok na leto zadane kap v Nemčiji
- okoli 10 % ima trajne posledice v smislu duševne zaostalosti
- ostali otroci imajo težave samo z motoriko, kar se da pa pri večini z vajami popraviti.

Na žalost smo izvedeli, da je fantka iz našega bližnjega sorodstva zadela kap  ,verjetno še v maternici (čisto točno še ne vedo, ker čakajo na preiskave). O posledicah in vzrokih vedo zdravniki zelo malo. Tudi po tem kar sem razbrala na internetu so taki primeri zelo nepredvidljivi in je zelo težko napovedati, kako se bodo možgani razvijali naprej. Fantek zaenkrat zaostaja motorično v razvoju, kar naj bi se pa dalo popraviti z ustreznimi vajami, kar pa starše skrbi je pa duševna zaostalost. Prosim vas za kakršnokoli izkušnjo ali nasvet ali pa samo vzpodbudno besedo.
Zadnjič sem ga opazovala in se mi je drugače zdelo zelo pozitivno, da je z rokico tlačil igračo v usta, pa tudi hrane ne zavrača in tudi jabolko lepo poje (star je pa 7 mesecev). Drugače pa še ne sedi in se ne obrača, glavico pa že drži sam.

Hvala in lp

O.

Na žalost ne vem ničesar o tem.Le to,da s veliko mero potrpežljivosti s strani staršev,lahko otrok veliko napreduje,vendar bo vedno odvisen le od njuju.Le stojte jim tiho in trdno ob strani,sedaj rabita vso pomoč okolice,da jima podrži moralo.

Zato,,ker je temu ta forum namenjen!!!!!
Skrivat težave ni ne zločin ne sramota,sram naj bo tistih,ki zatiskajo oči pred problemi,namesto,da bi pomagali.

Anonimna,tudi mene zelo prizadane ko berem take zgodbe,ker ne morem oziroma nočem doumet,da se dogajajo tako krute stvari,ampak če že ne morem pomagat je osebi v stiski pomembna tudi topla beseda.

Olivija,zelo mi je žal,da to slišim. Tudi sama imam doma 7-mesečnika,pa še tud ne sedi sam,obrača se sicer že. Glede na napisane številke obstaja veliko upanje,da bo vaš fantič vse nadoknadil in bo kasneje enak svojim vrstnikom. Naj starša vztrajata z vajami,da bo fantič lepo napredoval.
Veliko sreče in moči družinici,ti pa jim le stoj ob strani,pa še en velik

< Sporočilo je popravil madela -- 4.5.2007 11:16:20 >

Joj, ubogi otroček. O tem ne vem nič, pravzaprav prvič slišim kaj takega, pa vidim, da se tudi to dogaja. Jaz upam, da se bo sčasoma vse uredilo in bo otroček lahko normalno zažiel kot drugi otroci. Bodite močni in pogumni še naprej.

Anonimna, Neva ti je pa že dala odgovor, kateremu se pridružujem.

Od moje sodelavke sestrico je pri devetih mesecih zadela kap.Njo sicer ni kap v maternici.Je pa umsko precej precej zaostala.

Želim,da bi se pri tvoji sorodnici dobro izteklo.

Olivija,sama imam doma otroka z PP in skoraj identično izkušnjo in glede na tvoje vprašanje imam kar nekaj odgovorov in če želiš se mi lahko ti ali pa tvoja sorodnica javita na ZS in bomo tam poklepetali in ti zaupam svojo zgodbo in naš napredek in cse kar smo prestajali.

Vso srečo.

LP Marina

Starši lahko zelo pomagamo svojemu otroku, tudi sama imam punčko s PP in vem, da se da kar veliko narediti z raznimi vajami.
Starši pa rabijo predvsem podporo in občutek da niso sami, saj to zelo veliko pomeni.

Anonimna nihče ni rekel, da moraš bit tukaj.  Starši nismo sami krivi, da imamo otroka s posebnimi potrebami in predvsem to, otrok je otrok in vsak starš ga bo imel rad, neglede na to ali je bolan ali ne. Ta forum pa je zato, da si med seboj pomagamo in ti ni potrebno čitat!

Punce hvala, se kr mal bolj počutim . Midva sva jima ponudila varstvo, da se bosta vsaj malo spočila. Njihova ta velika punca in naša ta starejša sta velike prijateljice in malega bi že pocrkljali par ur.

Marina 1, tebi se bom pa oglasila na ZS, moram samo ugotovit, kaj točno te bom vprašala, bom pa še mamico fankta poklicala in ji povedala za vašo izkušnjo.

Hvala!

Olivija

Anonimne pa ne bom komentirala...

Olivija pozdravljena!
Sem mama zdaj triletnega fantka. Bil je rojen v 33.-tem tednu z urgentnim carskim rezom zaradi previsokega krvnega pritiska v nosečnosti! Njegov osebni zdravnik na pediatriji intenzivne nege mi je povedal, da je po izvidih posteljice ki so jo pregledal moj fantek doživel veliko kapi, tako da se čudi, da je sploh preživel. V njegovem nadaljnem razvoju je bilo nekaj zaostanka za vrstniki vendar smo z redno fizioterapijo in pregledi nekako le dohiteli vrstnike. Sedaj pri treh letih je zdrav fantič in po razvoju ne zaostaja vec! Tako da ne vržt puške v koruzo. Vse te terapije izčrpavajo in bremenijo tudi družinski proračun vendar z veliko volje in truda vam bo uspelo!

Malemu fantku in njegovi mamici pa vse naj naj!!

Anejk lepo si napisala......sem vesela da se je pri vas tako koncalo


Velik vam želim zdravja



lp
nin@

Anejk, hvala za zelo vzpodbudno sporočilo ! Ga bom posredovala tudi mamici malega fantka. Trenutno je tako, da se vidi, da zaostaja v razvoju, ampak ima pa zelo simpatičen nasmeh in zdi se mi, da se zadnje čase zelo veliko smeji, kar pa jemljem kot zelo pozitivno.

meni so na teh fizioterapijah, ki smo jih obiskovali vedno dejali, da so pac mozgani pri nedonošenem otroku majhni in dokaj nerazviti pri kapeh pa so tudi še poškodovani. Tako, da se pač otrok mora učiti določenih gibov, sedenja, plazenja itd. Sčasoma pa možgani začnejo zaznavati te gibe. Pri sami rasti otrokove glavice tudi možgani postajajo večji in so zmožni sčasoma tudi sami delat. Tudi pri odraslem človeku, ki ga doleti možganska kap se zgodi, da se mora človek učiti vse na novo. Pa so mnogi dokaj uspešni. Tudi pri vašem fantku se bo scasoma začelo nekaj dogajat tako da le vztrajajte in tudi veliko delajte tudi doma. Same fizioterapije niso dovolj, treba je iste vaje delat tudi doma in to večkrat na dan. Je zelo naporno a ko se začnejo kazati rezultati ti ni žal niti minute, ki si jo namenil v ta čas.

Želim vam veliko uspeha pri vajah in upam in tudi držim pesti, da vam bo uspelo!!

lp

Moj otročiček se je rodil z ogromno cisto na mestu malih možganov, bil 4x operiran in bi moral biti po vseh teorijah umsko in motorično zaostal. Hodili smo na fizioterapijo, ampak pri 5. letih je zdrav, motorično enako razvit kot njegovi vrstniki, včasih celo naprednješi. Tako da, res ni za vreči puške v koruzo. Z veliko angažiranostjo in ljubeznijo staršev se v resnici dogajajo čudeži. Družini želim veliko moči in sreče . Moj moto od sinove bolezni je, da se vsaka težava reši.
Anonimna, mene je razmišljanje podobno tvojemu v naših najhujših krizah zelo bolelo. Življenje ni lahko, na svetu smo različni ljudje; veliki, mali, debeli, suhi, grdi, mali, zdravi, prizadeti..., ampak vsi smo ljudje in imamo pravico biti sprejeti. Če bi v tej Sloveniji več govorili o najrazličnejših prizadetostih, bi se tudi starši bolanih otrok ne počutili tako izolirani. Sicer pa mislim, da je bil to le tvoj čustven odziv, saj vem, da velikokrat pišeš zelo vzpodbudno.