Na faksu. Bili smo klapa, prijatelji in vsi ostali so vedeli, da sva si všeč, samo midva ne (sva bila najprej oba v zvezah). POtem čim sva bila (približno) fraj, pa sva tudi midva to ugotovila in potem ni bilo poti nazaj. mislila sva, da bova skup 1, max. 2 tedna, da bo to neka romanca. Zdaj sva skup 12 let in se poznava 13 let, imava pa več otrok kot sva računala tednov, hehe. Oba sva vmes odrasla in koevolucija je naredila svoje: dvomim, da bi lahko našla nekoga, s katerim bi tako klapala, znam bit težka... Zato res upam, da se bova lahko skup postarala, z njim se mi zdi to čisto fajn:). Pa vse se da zmenit, to je ful fajn - in če mu kaj ne paše, reče, ne pa da se kuja, to je sploh super.
Vsi naju zezajo že od začetka, virtualno in v resničnem življenju čisto enako, ker sva pač rada skup (milo rečeno neobičajno dosti) - ampak jaz ne morem pomagat, če pa se mi on zdi fajn - v bistvu niti nočem pomagat;). Saj imava oba svoje slabe lastnosti, samo so fajn kompatibilne, da drugega pač ne motijo toliko, vsak ma kdaj slab dan ali obdobje, ampak overall si ne bi mogla želet bojlšega. Mam srečo, upam, da jo/ga obdržim;).
To je bila definitivno moja najboljša odločitev v življenju (da sem z njim), tudi zaradi stvari, o katerih se mi takrat sanjalo ni - recimo da je super oči - vedela sem, da bo fajn oči, ampak ne pa da bo tako super oči, tega si sploh nisem predstavljala, da je lahko tako fajn;). Seks pač lahko prej stestiraš, tega pa ne . Tako da mislim, da sem svojim otrokom dala najboljše prav s tem - tako gene kot da sem jim izbrala najbolj fajn očija, hehe.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/