vašo 1.,2.,...nosečnost vaši starši,tašča in tast?

Pri meni so bili moji ful veseli,sploh 1.,drugič so rekli,ja kako pa boš,pa oba majhna(13,5 mes.razlike).Tašča in tast pa ,no,tako tako.

Jaz sem si predstavljala to čisto drugače,crkljanje z vseh strani,zanimanje zame in pikico,...ne vem no....

moj pravi,da preveč filme gledam (in tulim za vsako figo,tudi to je res)

Jaz sem bila v takem filmu ja, pa mi ni čist nič pasalo vsak dan vsej žlahti poročat kolikokrat je brcnil. Moji starši so bili sicer presenečeni, ampak ful veseli. Na srečo niso bili taki, da bi hotli vse skoz vedet, edin mami ni mogla iz trgovine, ne da bi kaj kupla. Itak sem pa šele po 4m povedala, tako da sem polovico firbcanja itak preprečila.

Se kar strinjam s tvojim. Morda je pri enih tako, crkljanje mislim in vsa pozornost. Sicer pa je to itak vajina stvar in ne tvojih ali njegovih staršev.
Jaz sem še tri dni preden sem šla rodit ful lutala s tamalo, me dolg ni blo domov, pa me moj še poklical ni, če sem mogoče že rodila kje . Pač tak je. In men je tko všeč. Če bi bil pa tok pozorn, npr. da bi me celo nosečnost neki nosil in ujčkal pa ne spustil izpred oči, se mi pa tud zmeša.

SAMO enkrat sem bila noseča in je bilo veliko veselje.

Sem pa velikokrat slišala, da se za drugo nosečnost nič kaj ne zmenijo. drugič so že navajeni

Ja,saj mene tudi niso vsak dan spraševali,so se pa zanimali(moji starši).Bolj me je bolelo ker njegovi niso,kot da ni nič.

Možeka imam pa itak zlatega.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Veselja približno isto, zaskrbljenosti pa verjetno precej manj, glede na to, da so bili prvič dvojčki zdaj bo pa 'samo' eden. Tudi sama upam, da ne bo tako rizično v kasnejših mesecih, ker je veliko skrbi. Po rokah me pa niso nosili, niti mi to ne paše, ne prej, ne po porodu, mi paše samostojnost, to bi blo zame že bolj ko ne vtikovanje. 

Pri nas so bli pa vsi veseli, moji in njegovi. V prvo itak, ampak tudi zdaj v drugo je blo veselja v bajti Pa me nič preveč ne sprašujejo, je vsega lih za prav! 

_____________________________


Jakob, 23.04.2007, 3570g/55cm
Julija, 30.08.2009, 3570g/52cm

kaj pa če  NIČ ne vprašajo

meni je bilo fejst očitno. prva nosečnost vsi noro veseli , nič nisem smela delat. samo pazi pazi. ja pri drugi pa je tako tašča sprejela kot da sem ji povedla da sem si kupla čokolado. obupno. ne morem verjet. razlika sicer 20m. v glavnem ne bom razlagala, ker lahko napišem knjigo. drugače se razumemo, ker sem bolj miroljubna. imam pa občutek da bo tudi men enkrat film poču.

1. nosečnost:
- moja mama: popolnoma navdušena
- moja (takratna) tašča: "Vidva sta nora"

2. nosečnost:
- moja mama: popolnoma navdušena
- moja (sedajšnja) tašča: "Jeste li sigurni?"

drugo, tretjo, četrto Vedno manj je vprašanj, crkljanja, spodbud, pomoči ... Seveda pa se je moj mož zlat

_____________________________

Mama štirih deklic in 5ra

1  vsi ful navdušeni tud tašča in tast moji starši sploh, moj mož pa nadvse.

pol zej v drugo 16m razlike tud vsi ful navdušeni sploh moj oče sam kaj ko svojega vnuka ne bo nikoli videl ker je med mojo nosečnostjo umrl.

pa tud tašča  mi je ful pomagala oz. mi še vedno. do 6 t po porodu mi je skoz kuhala, sedaj sta pa po starejšo hčerkico vsak dan prišla jo iskat, da je bila pri njih.

pa moj mož je tud zlat vse mi pomaga, tamalega cukrčka vštimat če jz tastarej al pa obratno.

Tašča in tasta sta bila obakrat vesela, sploh tašča.
Mama pa oče sta pa druga zgodba: oče je prvič prav čudno reagiral, nič kaj vesel ni zgledal (čeprav je prej že parkrat nekaj spraševal po vnukih) in njegove prve in edine besede so bile: "kaj pa tvoj dokotrat?"   (čez par dni mi je pa povedal, da je sanjal da bo fantek - mimogrede, rodila se je punčka ) Drugič je bil vesel, je očitno ugotovil, da mi doktorat ne bo nikamor ušel, bo pač malo počakal, j* ga.
Mami je bila pa prvič ful vesela, drugič pa čisto nič! Niti nasmehnila se ni in ni rekla nič, čisto nič, razen, da bo ful naporno . no, saj ne rečem, da ni imela prav , ampak malo navdušenja vseeno ne bi škodilo, hehe. Ampak to so njuni strahovi in izkušnje (očetov dr. se je vlekel, ker je pač mel nas, mami pa je morala nas precej sama folgat, ko smo bili čisto mali, ker je fotr delal dr. ), ki nimajo veze s tem, koliko bojo imeli tega otroka na koncu radi.

1. nosečnost - moji starši so skakali do neba, sploh oče, tast je bil ful vesel, se mu je kar smejalo, tašča je pa druga zgodba. Njenih besed ne bom ponovila, ker me še zdaj zvije včasih....
2. nosečnost - kot da nič ni  Samo vprašajo, če še nič ni (ker sem že čist na koncu)

Aja, še to: pri prvi nosečnosti moja mami iz vraževerja ni hotela nič kupit, niti it z mano gledat kakih zadev za otroka. Da naj se samo zdrava rodi . Ko da bolana pa ne bi rabila plenic . NIsem nič razumela, ampak ajde, ene stvari pač niso razumske. Zdaj vem, da to ni bilo zato, ker bi ne imela rada tamale ali mene, ampak zato, ker jo je bilo tako zelo strah in ta pač sili ljudi v neke nerazumske odločitve. Meni je bilo takrat zelo hudo, ker se m je zdelo, kot da se sploh ne veseli, kot da noče vedet, da to bitje obstaja... Ni mi šlo za kakršnakoli darila, ampak samo za simboliko. Ronja je za novo leto, ko sem bila noseča komaj dobre 3 mesece, od tašče in tasta dobila ene male nogavičke, cena zanemarljiva, 1E, pa se mi je ful lepo zdelo.

Pri drugi nosečnosti pa je to vraževerje obsedlo taščo. Pri prvi sta nama dala s tastom denar za voziček in še nekaj stvari zraven, že dokaj zgodaj, nekje 5-6 m. sem bila noseča, da sva lahko res zanjo nabavila iz tistega. Moja mami takrat nič, potem pa si je čisto na koncu premislila in me peljala v Tosamo po vse mogoče. Pri drugi nosečnosti me je mami spet peljala tja, kar mi je že dovolj zgodaj napovedala, tast in tašča pa nič. Z lubijem sva se pogovarjala, ko sem bila še noseča, da je čudno, da zdaj nista nič rekla, ne nič, nobenih štumfkov za novo leto, čeprav sem takoj zatem rodila , pa da je verjetno to zato, ker je druga in ni več takega navdušenja, pa še vse imava od prve. POtem, ko se je mala rodila, pa sta prišla z isto vsoto, rekoč, da si prej nista upala, da ne bi bilo kaj narobe. Kot da bi darila splavila otroka . Ne vem, kaj ej s tem vraževerjem, ampak očitno je to hudo zasidrano v naših starših.

V njihovo obrambo pa moram priznat, da sem imela obakrat zelo težavno nosečnost in da je bilo res obakrat kaj narobe in rizično. Tak da recimo, da jih je imelo za kaj bit strah.

V drugi nosečnosti si lahko presrečna, če ti kdo sploh čestita ,kaj šele,da te vpraša za tvoje počutje.Pa ti žal govorim o najožjih sorodnikih obeh partnerjev in ravno to te najbolj prizadane.Ampak ob neizmerni podpori in ljubezni partnerja ugotoviš, da ti je vseeno za njih,saj ste vi družinica...
Ne se s tem obremenjevati,ker če bi se jaz, bi me strlo ,si rajši mislim svoje in sem tiho,ker če bi se zagovorila, bi bil sam ...

Lp

Reakcija moje mame, ko sem ji pokazala prvo slikico iz UZ, da je nosečnost:
-jok, ker je bila tak vesela, objela me je in rekla fajn, da je vesela za naju. Še mojega je objela.

Reakcija mojega atija:
-kaj mi to neko vesolje kažeš Pa pravim kako vesolje, če je tvoj vnuk/vnukinja. Reče FAJN, družina se veča.

Reakcija tašče:
-ja fajn....malo tišine....pa reče mojemu...in kaj je s tvojo šolo, ka boš pa zdj naredu?? in to je bilo to.

In letos septembra še moja sestra pričakuje svojega drugega otroka..to bo pestro