Na vas se obračam po nasvete, čimveč tembolje.

Doma imamo 4,5 letnico, ki je v zadnjem času nemogoča. Vsaka stvar je ne, ne bom... OK, vem, da je to njeno obdobje, ampak težavo imamo z reševanjem takih težav. Ko npr. začne s tem svojim ne bom ne popušča in ne odneha. Običajno potem sledi, da se usede na tla, začne mahati z nogami ampak premakne pa se nikamor npr. obleci si pižamo. Če pa se že enkrat premakne sepremika s polžjo brzino, vmes se spet uleže na tla ipd. in tako ne pridemo nikamor.

Včasih prepir seže tako daleč, da ji rečem naj gre v sobo da se umiri, vendar tam ne ostane oz. se začne dreti kot bi jo s kože dajali. Problem pa je predvsem pri meni, ker s tem nimam potrpljenja in mi vsakič znova stopi na živec in ne popusti dokler prepir ne privede tako daleč, da bodi dve čez rit (bolj za sprotitev moje jeze, učitka ni) in z grozovitim jokom. Jeza v meni pa v takih primerih tako naraste, da je noro in potem še več ur to neuboganje na glas premlevam in nikakor ne morem pozabiti in topred njo, kar je nedopustno.

Vem, da je to njeno obdobje, vendar bolj kot to, mezanima, kako se tisti starši, ki ste bolj vzkipljive narave, spopadate v tem. Problem je namreč v meni, saj v večini primerov iz muhe delam slona in znorim za tako banalne stavri, za katere mi res ne bi bilo treba. Če se hočem iz situacije umaknit, pricaplja za mano in še bolj išče z nagajanjem mojo pozornost. Je pa zanimivo, da se ji ta "trma" pojavi kar npr. sredi neke zabavne igre, ali pa greš samo mimo dnevne sobe, ko se ona npr. igra in je niti ne motiš niti ne ogovoriš.

Torej iščem nove strategije za reševanje težave (predvsem moje). Prosim za vaše izkušnje, ste imeli kakšno tabelo z nalepkami, ste se hladili v kopalnici, imate peščeno uro.....prosim pomoč.

pri nas je sledeče, pa naj gre za 3, 7 ali 10 letnika.......če stvari pripeljejo predaleč, mora na ohlajanje v kopalnico, kjer se mora umirit. KO pretečejo njegove minute grem do njega in ga vprašam, če se zdaj že lahko normalno pogovarjava in če se, otroku povem še enkrat zakaj sem ga tja poslala in da takega obnašanja ne želim. po potrebi se mora opravičit. Če je otrok še vedno zelo jezen ali se dere, mora po preteku svojih minut ostati v kopalnici še naprej, dokler se ne obnaša prijazno in spoštljivo. Se pa dogodki odvijajo različno - včasih se takoj skulirajo, včasih se pa malo nasedi kdo v kopalnici. Včasih me ne znervirajo, včasih bi pa ja, lahko kar znorela.

Različno reagiram.
Včasih je potrebno samo malo drugače pristopiti k zadevi. Ali bolj nežno, ali bolj odločno, ali z več pogovora, ali z manj pogovora, ali z drugačnim vrstnim redom opravil.

Včasih pomaga, da naredim na videz popolnoma neumno zadevo, ki pa razelektri napetost in potem se da lažje sodelovati.
Npr. če cepeta z nogami in kriči, mu včasih še jaz 'pomagam' pri tem. Ko me vidi, kako maham z nogami in se spakujem 'Ne, ne bom!', šokiran utihne, se nasmeji, neha trmarit in potem rešimo zadevo.

Včasih je potrebno vztrajat na zahtevanem, pa četudi se otrok 'daje iz kože'.

Včasih pomaga, da zadevo uredi oče - druga oseba, drug odnos.

Včasih pa imajo tudi otroci prav in takrat jim to, ko ugotovim svojo zmoto, tudi povem in se opravičim.




Ja, znajo biti naporne situacije. In starši skušamo bolj ali manj uspešno ohranjati dopustne meje.
Vsak otrok in starš reagira drugače, včasih, žal, najdemo nam ustrezne pristope šele po preizkušanju mnogih drugih, neuspešnih.
Tudi ni nujno, da bo pristop, ki se obnese pri enem otroku, uporaben pri sorojencu.

pri nas to ni faza, je reden pojav sicer ne pogost, je pa prisoten. naša ima imo genetični "ne" vgrajen v možgane.. da dam primer; jo vprašaš če je lačna in bo jedla (je čas za malico). prvo je NE, nato naslednji stavek: "mama, jedla bi." ko jo vprašam ali obvestim o vrsti hrane, je skoraj vedno še en "ne" in cincanje. zdej, če zgubiš živce, mislim, da ni nič bolje, kvečjemu užaljena je in potem se vse skup konča v veliki drami - torej no go.

sem pa podoba tebi - zna me kaj toook zjezit, da bi tud potem še kako uro znala verbalno komentirat. samo sem se kar morala v roke vzet in čutveno distancirat od tega. tud ti moraš bit pragmatik in se vprašat ali je res vredno peno na usta dobit, če si vzame čas za budalaštine. hočem rečt, meni pomaga, če skušam sebe videt kot tretja oseba (ko hočem ravno fajn popenit:D) - lažje vidim kako pretirano čustveno reagiram in se hitreje umirim.

sistem - pri nas se mora it umirit v sobo. in po tem se pogovorimo (ne samo glasni monologi mame ) - v oči se gledamo in podebatiramo zakaj in naštejemo za katere stvari se "mora" (ne debatira in ne poogaja): umivanje, spanje, hrana in preoblačenje pridejo pred ostalo. brez izjeme. prvo poskrbimo za telo in potem ostalo (igra, risanje itd.). lahko tudi napišeš na en tak manjši plakat, da si lažje zapomni.
naša recimo jo tok boli briga za to ali je umazana ko svinja ali je lačna, zaspana itd. pol je pa sitna ko driska (potem je tak izpad bolj možen) in jo moraš prav potisnit, da naredi kaj je treba zase - in to preden eskalira v tako sceno (sčasoma opaziš ko se začne v to smer nagibat)..

upam, da sem kaj uporabnega (zate in za tvojo pupo) napisala

ne prašaj..

Punce hvala,
kako pa jih pripravite, da gredo npr. v sobo in se umirijo. Ker naša ne dojame,da če gre v sobo in se umiri, bomo vse skupaj dokaj hiro in umirjeno končali, ko pa tega ne naredi pa jaz še bolj eksplodiram. Ali jih v sobo zaprete, ali lahko stojijo med vrati?

Ali jih potem ko so v sobi/kopalnici pusite, čeprav tam npr. tulijo, pljuvajo, tolčejo po vratih ipd.

js ti bom nalimala dva linka: http://theorangerhino.com/ in http://creativewithkids.com/category/parenting/parenting-and-anger/

če ti angleščina ne dela problemov ti priporočam, da jih prebereš... imajo odlične ideje in nasvete o točno tem kar sprašuješ, namreč kako sebe skulirat, da ne reagiraš (pre)burno na otroške poiskuse...
men ratuje delno, manj kot bi si želela, ker mi tavelka tut dvigne pokrov (s tem, ko budi tamalo, ko jo udari... tuki js kr čis besna postanem in veeeelikokrat reagiraf fuul napačno, jezno, nasilno - ne v smislu, da njo udarim, ampak grdo gledam, furjasto hodm, jo nasilo odnesem - in mi to ni všeč, ker taka moja reakcija ne omili situacije ampak jo poslabša, tega pa nočem)...

pa so srečno!

_____________________________

Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!

če pa vse propade si zavrti tale komad od abbe: http://www.youtube.com/watch?v=LNaNVuWes_U

mene spravi v jok in se potem lažje trudim naprej...

upsala, evo popravljeno...

< Sporočilo je popravil Izabelina -- 26.9.2013 11:29:37 >

_____________________________

Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!

Izabelina,
linkala si RR temo, ne Abbe

ok, ni treba zdej v jok spravljat vse ženske

hmm, sej to je mišljeno bolj kot pozitivna spodbuda...

_____________________________

Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!

kaj pa vem, men je to ena žalostna pesem..

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

meni ta pomaga
http://www.youtube.com/watch?v=ZBR2G-iI3-I

pa ne samo, ko je hči trmasta , ja smo pri nas tudi v tej fazi. Je ravno 5let stara, no bo jutri
mlajša ji s to trmo slepi v turbo hitrosti, tako da včasih mislim, da se mi bo zmešalo

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

moj nasvet ne bo lih za vse(no ja, nekadilke lahko greste skoz okno gledat), ga pa uporabljam ze eno leto-in pali:
ko mi stopi na zivc, se obrne in grem enega skadit na balkon. ko(kar itak vedno) pride za mano, recem, da sem zalostna in jezna in da me naj pusti pri miru, da se ne bova se bolj skregala. ko se vedno sili v mene(in se pogovarja, kot da nic ni bilo al pa se mi ovija okoli noge s tistim milim "maamicaaa"), se enkrat recem, da me naj prosim pusti pri miru-in ponavadi gre proc. ko skadim, grem do njega in povem, da mi ni blo vsec njegovo obnasanje(opisem obnasanje) in da mi je bolj vsec, ce se razumeva. in da upam, da naslednjic se ne bova kregala.
vecinoma dobim "oprosti, mamica, ne bova se vec kregala". bolj kot na mojo "jezo" trzne na mojo" zalost"
.
.
.
"til next time

_____________________________

Elias je pridrvel k nam 11.05.2010 ob 11.07
11.05.2010 - 2070 g 45 cm
07.10.2011 - 9960 g 80 cm

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Pri nas tudi štetje. S tem, da če pridem do 3, sledi črna pika. 3 črne pike pa ni risanke/pravljice ipd. Ampak redko pridem do 3.

_____________________________

Kdor govori za menoj, govori z mojo ritjo!!

I saw an angel become the devil
Still they look pretty good hand in hand
Well baby, I don't need any of them
Heaven nor hell
Volbeat!!

Tudi pr nas znata bit kr vztrajna pr svojih trmarjenjih... Vedno morata na stopnico sedet, brez igrač, brez naše pasje dame, brez vsega... to je pač kazen.. In ja... na začetku sva jih dajala tja vsaj ene 10krat, da sta obsedela... Tam sedi dokler se ne umiri... in to sta zdej že stuhtala... dlje se bosta drla, jezila, tolkla z nogami po tleh ipd., dlje bosta na stopnički...
Nekak tko... pa ne misli, da je vedno učinkovito... včasih pride kdo od njiju, "po stopnički", nazaj v sobo in se zgodba nadaljuje ... V glavnem, doslednost pri določenih pravilih oz. dajanju navodil... pa če se ti včasih, ko ga izrečeš, zdi še tko bedasto in si misliš.... Ja zakaj sem le tole rekla zdaj?!? ...pa moraš vztrajat... (ti pa povem, da sem pri tem najmanj primerna, da dajem nasvete... imam z doslednostjo velke težave )... pa uspešno!

Poskusi s tablo nagrajevanja. Tvoja je že toliko stara, da bo mogoče to palilo, ker pri nas (še ni tri leta stara) to očitno še ne daje kakih pravih sadov.

Pojdi v trgovino po magnetno tablico. Nariši nanjo pač razpored za cel teden. In potem pač rubrike. Obnašanje, delavnost, hrana...
In kupi še magnetke. In vsak dan preden gresta spančkat ji napopaj magnetek, če je pridno jeda, če je bila delavna in če se je lepo obnašala. Če na koncu zbere pač (kolikor se bosta zmenili) magnetkov, ji konec tedna pač daš nagradico, lahko jo kam posebej pelješ... Ne vem, v tem smislu. Torej, da jo stimuliraš in v trenutku, ko bo se začela od trme metat po tleh ji pače rečeš, da danes pa ne bo čebelice zvečer, če bo trmasta. Ne vem, pač mogoče v tem smislu. Sem bral, da te stvari recimo pomagajo. Ampak kot pravim- pri nas je očitno kake pol leta premajhna za tak sistem. Bom pa probal potem na spomlad. Ker za trmo pa očitno ni premajhna :)

Sistem nagrajevanja res deluje. Mi smo prakticirali že malce pred 3. letom... Samo ne tako podrobno kot je napisal Lukka. Mislim, da ni potrebno tolko razdelati-osredotočit se je treba na eno stvar ne kr ful skupaj, posebej, ko so otročki mlajši. Mi smo samo en barvni list prilepili na omaro, napisali gor ime otročka in potem sva ob koncu dneva ali ob stvareh, na katere smo bili pač takrat posebej pozorni (vedenje med jedjo, dretje ali kaj drugega kar je blo pač takrat aktualno)... no, takrat, ob željenem vedenju, sva dala na list eno super, fino, fajn nalepko... Ki mu/ji je bla res oh in sploh takrat (kakšne svetleče, kake posebne slikce ipd.). In takrat je bila to čisto zadostna nagrada, ni potem nič sledilo... sta bla čist vesela, če sta dobila nalepko oz. potem na koncu cel list nalepk... Ker nalepke so pa nalepke! Zdaj, ko sta starejša pa, ko se pokaže potreba, tudi še kdaj uporabimo tak sistem "nagrajevanja"-samo zdaj npr. za 10 narisanih pluskov/sončkov/srčkov ipd. dobita nagrado (npr. risanke 2krat tedensko zjutraj za pol urce ali TV zvečer ali kakšna risanka zvečer... nekaj kar pač ni vsakodnevna navada)... Ne rečem, da vedno deluje, ker včasih se jima pač ne da potrudit se za nagrado... Ampak večkrat ja, kot ne... Tako, da... je treba kr preizkusti različne načine, da ugotoviš kateri "pali" pri tvojem otroku

Se popolnoma strinjam s tvojim načinom razmišljanja. :-)

Pri nas najbolj deluje, da ga umaknem v samoto (beri: nesem med tem ko noro brca) in potem se ga da umiriti in pogovoriti. Če pa to delam pred ostalimi ljudmi, ga pa samo še bolj razjezim.

Definitivno pa pomaga, da ostanem povsem mirna in ljubeča. Ampak včasih pač tudi ponorim.