Pozdravljene.

V petek sem opazila rjav izloček in se takoj napotila na pregeld k G. Ta je potrdila, da je vse ok, omenila je samo, da je plod za 6t malo premajhen. Ker sem bila vidno nervozna me je napotila na urgenco, kjer so postavili enako diagnozo. V soboto sem opazila krvav madež. napotila sem se v trbovlje, kjer so me seznanili da imam prazno jajce-da v jajčki ni ploda in da je gestacijska vrečka premajhna z 6t nosečnosti. Za nasledni dan so me naročili na abrazijo. ko sem prišla v soboto domov sem doživela ss. kljub temu sem se v nedeljo namenila nazaj in sem kljub ss imela abrazijo.
psihično sem se počutila v redu, do danes. Danes pa bi ves dan samo jokala.
rada bi nekaj nasvetov, kako se pobrati in ponovno gledati optimistično naprej.

jaz sem jih imela že tri in to vse v enem letu in ti povem, da pride dan ko najrajši bi jokala, jokala in jokala! Vendar moj moto: upanje nazadnje umre!
Zato glavo pokonci in začni pozitivno razmišljat!!! Ker boš vidla, da boš kmalu spet noseča in tokrat bo vse v redu!!!


< Sporočilo je popravil fragola -- 21.7.2008 13:57:18 >

_____________________________

Upanje zadnje umre!

Žal mi je, da si to doživela.

A poglej tole s te plati, kaj če ne bi splavila in bi se ti katastrofa zgodila na koncu nosečnosti? Če ni bilo kaj vredu je bolje, da se zgodi takoj. Verjemi, ker sem doživela že oboje. In je stokrat lažje prenesti izgubo na začetku kot na koncu.
Ko ti je za jokat se pa zjoči. Vse to pomaga, da boš kmalu fizično in psihično pripravljena na nov poskus, ki ti bo dal novo upanje.

Bolečino čas omili a vsekakor jo je potrebno izjokati. Izjoči svojo bolečino dokler ti ne zmanjka solz, kajti potem bo malo lažje. (Izkušnje nam dajo moč in pogum za naprej).
Sama sem se z mislijo o tem, da narava sama poskrbi za to, če nekaj ni OK, težko spopadala, a očitno bo nekaj na tem, narava ve kdaj nekaj ni vse tako kot bi moralo biti in sama naredi selekcijo, a to so le priprave na zdrav zarodek.

In kot pravi Silya, bolje, da se je to zgodilo zdaj na začetku kot na koncu, ko se že navežeš na otroka. (Žal mi je Silvya za tvojo pupiko Melito)

Želim ti, da čimprej preboliš izgubo in se tako pripraviš na nove uspehe, ki vsekakor sledijo.


_____________________________

Pot ni vedno rožnata, je pa cilj zato toliko lepši.

ojla, tudi jaz sem imela prazno gv tako so me v 8 t poslali na abrazijo......res je kar punce pravijo, bolje da se ti zgodi to na začetku nosečnosti, kot kasneje lažje prenešeš in še tolažbo imaš da pikica še ni čist zafunkcionirala, jaz sem tud jokala na začetku...dost mi je pomagalo da sem se pogovarjala s puncami na temi pogovori o spontanem splavu, kjer sem slišala še veliko bl groznih zgodb od moje....tako da sem na koncu bla prav vesela da če se mi je že moglo to zgoditi da se mi je tako zgodaj in da je bila diagnoza prazna GV......ko sem dala čez abrazijo in prvo menstruacijo, sem itak imela pregled pri g.....katera mi je potrdila da je vse o.k, da ni nobenih pregrad ali strdkov v meni, in tako sva se z mojim odločila da ponovno stopiva v akcijo, čist sproščeno in se sploh ne bova obremenjevala kaj se lahko zgodi (res je da je mene zmeraj klukal tam od zadaj en strah kaj če se ponovi) no in se na srečo, ni po prvi menstruaciji sem zanosila in sem zdaj v 34 t nosečnosti, pod srcom nosim baje punčko, katero imam že zdaj nadvse rada.....in jo tudi nestrpno pričakujem, čeprav še zmeraj z enim strahom....da se slučajno ne bi  dobro izteklo.....ampak moraš ostat optimistična in borka......pa boš prišla do cilja!!!! boš vidla.....
Drgače sem se pa jaz tolažila tudi s tem da vsaj vem da lahko oz. imam to srečo da zanosim, ker se mi zelo smilijo punce k se trudijo več let zanosti in ne morjo...in dajo čez sebe eno vrsto postpkov pa ne gre....pol pa še vse te težave ko želijo posvojiti otroka! res tem puncam vsaka čast!

tako da z optimizmom naprej in v nove boje.......želim ti veliko sreče

Žal mi je, da si tudi ti morala čez to.

Jaz sem se s tem srečala sicer šele v 3. nosečnosti, od prej imam dva otročka, pa je bilo vseeno zelo hudo. Jaz ti bom rekla to: jokaj, jokaj, jokaj. Dokler boš lahko jokala, bo dobro, bo šlo iz tebe ven. Ko enkrat ne moreš več jokati, pa je ta žalost še v tebi, je šele grozno. Zaradi jokanja ti naj ne bo nič grozno, samo jokaj. Druga stvar, ki naj te drži pokonci je to, da boš kmalu lahko spet zanosila. Kot ti je že ena napisala, razmišljaj o tem, da veš, da lahko zanosiš. Ko je ena moja prijateljica imela splav, midva pa sicer še nisva delala na otročku, je meni tudi najprej to prišlo na misel, da vsaj ve, da lahko zanosi. Tretja stvar je pa to, kot so ti tudi že napisale, da je bolje, da se na začetku konča kot na koncu. Ko sem jaz začela krvaveti, sem si rekla, če mora biti kaj narobe, naj gre zdaj vse ven, ne potem na koncu nosečnosti. Pa se je ob res hudi krvavitvi vseeno videl srček na UZ in sem dobila upanje, da se bo mogoče obdržalo, ampak to sem si pa vseeno ves čas govorila, če mora biti kaj narobe, naj bo takrat. Pa to, da sem imela dva otročka, mi takrat ni bilo nič v tolažbo. Jaz sem samo objokovala to tretjo pikico, ki ji ni bilo dano ugledati luč tega sveta. Šele po parih dnevih sem ugotovila, kakšno krivico delam moja dvema sončkoma, da sem se lahko začeka ukvarjati z njima. Od mojega ss-ja bo kmalu minilo eno leto (tak čas lani sem zanosila), pa zdaj še nič ne delava na še enem otročku. Še ni primeren čas, ti boš pa lahko takoj začela spet misliti na novo nosečnost in veseli se tega.

Srečno in pogumno naprej. Mislim nate.

_____________________________

Ema (13. 9. 2004)
Maks (27. 9. 2006)
Katja (11. 4. 2010)
Luka (13. 6. 2014)

Žal mi je, da se ti je to zgodilo .  Čas celi rane. Sama sem ss doživela v 17 T. In ti lahko rečem, da je to res, kar sem napisala, da čas celi rane. Ko boš hotela jokat, se jokaj. Ne oziraj se na druge. Oni ne morejo vedeti, kaj preživljaš. Vedi pa tudi to, da bo prišel dan, ko se boš počutila ful v redu in in dan, ko ne boš vedela kaj s sabo. In v teh dneh se obrni k nam in ti bomo pomagle...pravzaprav ti bomo stale nekako ob strani.
Veliko zdravja in       .

Se podpišem.
Tudi sama sem doživela splav na začetku nos. in rojstvo mrtvega otroka. Bolje je, da če je kaj narobe, da se čim prej sčisti. Vem, da boli, ampak glej pozitivno naprej. Po M ali dveh bosta lahko že naprej planirala.

Jaz sem se potolažila s tem, da sem si rekla, da če je že moralo biti kaj narobe je res najbolje, da je to čisto na začetku nosčenosti. Kajti moji sorodnici je otrok en teden pred PDP-jem umrl v trebuščku in hujšega kot to ni. Ne rečem pa, da nisem bila žalostna, razočarana, jezna in da sem potočila kakšno solzo. In tudi za mano ni prišlo takoj, ampak šele kasneje, ko zopet ni in ni šlo, da bi ponovno zanosila.

Prepusti se čustvom, bilo kakšnim, pogovarjaj se s partnerjem, pogovarjaj se s tistimi, ki so doživele isto izkušnjo in verjemi, s časoma bo lažje. Vse enkrat mine tako slabo kot dobro.

jaz sem imela ss marca...dolgo sem rabila, da sem se vsaj malo pobrala...včasih tako pozitivno gledam za naprej in si mislim, da je res bolje, da se je zgodilo prej kot pa, da bi rodila mrtvega otroka ali kaj podobnega...pride pa dan, ko jočem, jočem in jočem...in mi je potem lažje...sicer pa moram priznati, da me je strah za naslednjo nosečnost...vem, da to ni ok...

_____________________________

Najprej si bila pod mojim srcem, sedaj si v mojem srcu. Za vedno moja mala Pikica!!!!

15.4.2009 ob 13:22 je na Svet pokukala najina prečudovita hčerkica Maja!