Naša skoraj 4-letnica je precej nemogoča. Že kot dojenček je bila naporna, čez dan ni skoraj nič spala in jo je bilo dobesedno treba prisilit, previjanje je bilo misija nemogoče, ker se je skoz ritala ipd. Zato sva z možem že od začetka pristopila k vzgoji z doslednostjo, biti sva morala res vztrajna, da smo dosegli osnovne stvari kot so držanje za roko, ko se hodi ob cesti ipd. Pri stvareh povezaniih z varnostjo sva vztrajala, drugje sva ji pa tudi pustila lastno izbiro, npr. katero krilo bo oblekla, kaj bo jedla za zajtrk in podobno. Ne vem, meni se zdi, da sva bila na pravi poti. nekako smo še kar vozili, čeprav so bili izpadi trme pogosti. Zdaj bo kmalu stara 4 in je zadnje pol leta res nemogoča. OK, to, da ne zna lepo povedat, če bi kaj rada ali če ji kaj ni prav ampak da vse pove z jokavim glasom, se mi zdi, da je pri toliko starih otrocih pogosto, ampak to, da pa 4-letnemu otroku ne moreš dopovedat ama baš ništa, mi pa ni jasno oz. ne pusti si dopovedat, kar je njej v korist, takoj zakapira, tisto, kar bi pa morala, ji pa ne gre v glavo. Na primer želi posladek pa ji povem, da ga bo dobila, vendar da bo zdaj kosilo in da dobro ve, da sledi posladek po kosilu ampak ne, ona bo težila, vpila, brcala, me suvala, porivala, kljub temu, da ve, da imamo pravilo, da sledi posladek po kosilu. Ali pa želi, da ji narišem npr. drevo pa se potem začne zmrdovat, da ni dovolj veliko, da naj ga narišem bolj v desno itd., itd., enostavno več ne vem, kaj bi sploh rada oz. kakobi rada, da ji narišem, zato ji rečem, da naj mi sama pokaže, kako bi rada oz. da naj mi točno razloži, ampak ne, ona se kar dere, vpije, brca, toliko teži, da na koncu rečem, da njeno vedenje ni sprejemljivo, da mi ni všeč in da ji ne bom več risala. To je bilo ravno par dni nazaj. Pa je hodila za mano in mi težila pa me vlekla, jaz sem ji na koncu že poskušala preusmerit pozornost, da bi nehala, sem mislila, da bo to pomagalo, pa ni, na koncu me je čisto izmozgala in sem jo 2x po riti. Naj takoj povem, da ne rabim obsojanja za to, da sem jo po riti tako da če ima kdo tak namen, naj se vzdrži. Prav tako ne rabim filozofiranja, da otrok ne čuti ljubezni staršev, kot sem že brala v odgovorih na temu forumu, ker nikoli, ampak res nikoli ji nisem rekla, da je nimam rada ali kaj takega, pa čeprav sem že kar nekaj mamic slišala reči, mamica te nima rada, če se tako obnašaš. Jaz vedno rečem, da mi tako obnašanje ni všeč, da ni sprejemljivo, da sem žalostna, nikoli pa, da je nimam rada zaradi tega. Vsakd dan ji povem, da jo imam rada, pohvalim vsako stvar, ki jo naredi, ji povem, da sem ponosna nanjo itd. OK, da grem naprej. Če se grdo obnaša, npr. začne brcat, tepst, suvat, ji rečeva da ne bo pravljice ali risanke in potem sledi jok in obljube, da se ne bo več grdo obnašala ampak že v isti sekundi hoče risanko, pravljico izsilit s suvanjem, brcanjem. Recimo včeraj zvečer ni hotela dati možu lupčka za lahko noč, ker sva rekla, da ne bo pravljice, in se je 1 uro drla v sobi, da mu ni dala lupčka. Sem šla parkrat k njej, kaj je, in je povedala, da joka, ke mu noče dat lupčka. Sem ji rekla, če mu ga bo dala, pa je rekla ne, je šel še mož k njej, pa ne, ne bo dala, drla se je pa naprej dokler ni zaspala. Jaz enostavno res več ne vem, kako naprej. Celi dnevi so eno samo pregovarjanje, trmarjenje, jokanje, brcanje itd. Vesela bom kakšnega nasveta, kako pristopit k takemu obnašanju.

Razmišljam enako kot ti.

Kar se tiče primerov:
- če želi posladek prej, poveš, da ga dobi po kosil - to je ok. Če pa začne suvat ali se neprimerno vest, potem ji poveš, da če se bo pa tako obnašala, pa posladka ne bo. Seveda bo potem "upor na ladji Bounty", ampak se splača vztrajat, da skapirajo, da s takim obnašanjem nič ne dosežejo oz. so OB ugodnosti, ki bi jih sicer dobili, če forsirajo.
- če ji rišeš, pa ji ni všeč, lahko lepo pove, predvsem pa naj že na začetku čim bolj natančno pove, kaj hoče. Če pa začne trmarit, odložiš svinčnik in poveš, da kadar bo težila, ne boš risala. pripravi se na izpad potem, ampak to je pač treba dat skozi. Ja, seveda potem teži, ker hoče, da je po njeno - da ji rišeš in to tako, kot se je ona odločila. kar ni narobe, če se tako zmenita in če lepo pove. Je pa narobe, če te terorizira. Čisto ok je, da si nehala risat.


najdi drugo kazen, nekaj, kar bo TAKOJ! Kazni pri malih otrocih ne pomagajo, če so "naslednji dan, zvečer, itd..." mora bit nekaj, kar je povezano s tem, kar počne. Predvsem pa ji pokaži, da tega ne pustiš! Kako? Primi jo! Tako trdno, da ti ne bo mogla nič, da bo čutila, da te ne more brcat, da si močnejša, vendar tega ne uporabljaš proti njej. Torej: namesto da jo tresneš po riti, ji rajši trdno primi roko, ko te hoče udarit in JE NE IZPUSTIT, dokler se ne zmenita. Jaz svojima povem, da se grdo ne bom menila in da ko bo za, naj pride, pa se zmenimo. Vedno se prideta zmenit, ker vesta, da se jima splača. Če pa bi me hotela katera udarit, bi bila zelo jezna, zadrla bi se, da to pa ne, da si tega ne dovolim in konec!

Naj se pač jezi. Lepo je, da gresta k njej jo vprašat, če si je premislila, ampak ni pa treba pustit, da se dere eno uro. Enostavno poveš, da imata zdaj dovolj, da bosta zaprla vrata, da se je ne bo tako zelo slišalo in da naj se neha dret. Da vesta, da ne bo dala lupčka, da je to njena odločitev, kakor pač želi, ampak vama pa vseeno ni treba poslušat dretja, torej naj se jezi bolj potiho. Če nič ne pomaga, pa ne hodit k njej, mora videt, da z dretjem ne bo dobila več pozornosti.

PS: po moje ni treba, da hvalimo čisto vse, kar otroci naredijo. Kadar se posebej potrudijo, kadar smo pač take volje, kadar je ravno tak moment, ja, ni pa to neka obveza, da vse, kar otrok naredi, je treba pohvalit, sicer si slab starš. Po moje dobijo potem malo napačno sliko o svetu - morajo vedet, da je kaj treba naredit brez neke nagrade (kar je tudi pohvala)... Samo v razmislek...

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Aja, kar se aleternativ tisti po riti tiče, ker verjetno to tudi iščeš: mogoče probaj s tem, da jo odneseš v drug prostor. Da ve, da nima šans, če se ti tako odločiš in da bo morala sodelovat, če se hoče dobro imet. odnesi jo nekam, povej, da si tega ne pustiš in da naj pride, ko se bo hotela zmenit.
Puncama vedno razložim, da ju imam rada ne glede na to, kako se obnašata, sem pa veliko bolj dobre volje in vesela, če lepo sodelujeta. In potem imam več energije, da se kaj grem z njima in se mamo bolj fino. Če jim nekaj časa pereš možgane s tem, potem kar nekak skapirajo, da se splača pogledat še na druge člane družine;).

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Jaz te čist razumem, da ti včasih tak pisker odnese, da pač daš eno po riti... Sama imam dve zeloooo živahni pupi in probali smo že z vsem. Najbolj palijo črne pike in srčki.
Se pa strinjam z Ronjo, da moraš biti dosledna. Sej kolikor sem razbrala, zelo delaš na tem in tako je tudi prav. Otrok hitro začuti oz. ve, kdaj popustimo in to nasl. še bolj s pridom izkoristi. Doslednost je najbolj pomembna. Pa kaj, če ima izpad. Pejdi stran oz. nesi jo v sobo in zapri vrata, reci da ne sme ven dokler se ne bo umirila in premislila, potem pa naj pride in se tudi opraviči. Po moje je tam med 3-4 letom tako težavno obdobje, ko začnejo zelo delat na tem, da bi jim uspelo prečkrat mejo, čez katero ne smejo. Zato bodi res dosledna.

Sem dajala precej podobno skoz.
Edino, kar sem lahko je bilo to, da nisem pustila, da bi prišlo do brcanja, ker je prej moral iti sedet in se umirit.
Pri takih izpadih ne moreš nič. Jaz sem že razmišljala, zakaj, kako to? Imam dva otroka, in enostavno nisem razumela zakaj je eden tak.
Ugotovila sem le, da so to ful čustveni otroci, otroci, katerim skozi glavo šviga milijon reči oz. povezav, relacij, zakaj, kako...in je v hudi stiski, ker si je v glavi zarisal točno tako, vendar še ne zna, da jim mi v glavo ne vidimo, kaj on misli, sam pa ne zna točno še razložiti. Po moje so ti otroci ful inteligentni ampak še ujeti v svojih izražanjih.
Meni ni preostalo drugega, da ga dam sedet, da se umiri (čeprav sem videla, da trpi, in je v agoniji, ker ne razume relacij), vendar, koje bil uirjen sva se komaj lahko pogovarjala. Če ni bil umirjen pogovor sploh ni bil mogoč in po moje ne vodi nikamor, če bi mu skoz popuščala in znova risala kot ti praviš, če ni bilo dovolj desno.
Začela sva pa risat v koledar sončke in kapljice, za dan, ko se je jokal. Če je bilo pet sončkov po vrsti je dobil nagrado. Sam si jo je izbral- malo nagrado. Potem sva podaljševala dneve in je dobil po 20 dneh sončka večjo. Nam je skoraj uspelo. to pomeni, da se da že zmeniti z njim, s tem, da se več z njim ne pogovarjam, dokler mi izsiljuje z jokom oz. ne pove: mama, želim si .... In to pravilo tudi pozna. Ve, da se lahko pogaja, da me je možno pregovoriti, če poda tehten argument, z jokom, pa ne bo dosegel nič.

< Sporočilo je popravil Paštetka -- 15.10.2012 11:15:15 >

ronja - saj ni bilo mišljeno, da jo hvalim za vsako malenkost ampak npr. za take stvari, ki ji prvič uspejo (npr. ko si je prvič sama oblekla majčko) ali pa ko npr. sama reče, da bo kaj naredila, npr. pospravila in podobno.

Ohlajanje v sobi, ki ste ga omenjale - najprej smo probali s tem, ampak enostavno ne gre, ker je ni moč zadržati ali v kotu ali na stolu ali v sobi, nemogoče. Sem jo tudi 20x nesla v sobo , da me je križ bolel in sem že komaj hodila, ker punca je konkretna, ima 17kg, in rekla, da naj pride ven, ko se bo pomirila, da ostalim ni treba poslušati njenega dretja, pa ne bo ostala v sobi poleg tega pa, če bi jo na silo obdržala v sobi, da bi npr. držala vrata, potem vem, da se bo zaletavla v vrta kot bik ali da bo kaj ušpičila, če ne druga, bo pa butala z vrati omare ali kaj podobnega. Edino kar še koliko toliko pali je da ji rečem, da jo bom postavila na hodnik (smo v bloku) in sem jo tudi že in to jo je šokiralo in se je pol umirila, ampak hodnik je le nevaren, nikol ne veš, kaj pade na pamet tako majhnemu in povrhu vsega še razjarjenemu otroku, so le stopnice, ne glede na to, da je po stopnicah spretna. Sicer jo je šokiralo ampak ne zaleže oz. si ne zapomni in je ne izuči.

Dretje včeraj v postelji - saj sem ji rekla, da je ne bomo več poslušali, da mi tega ni treba in da ne želim. Saj je imela vrata od sobe zaprta in tudi od dnevne sobe sem imela vrata priprta, pa se jo je vseeno slišalo. Enostavno se ne bo nehala dret prej, kot bo sama pripravljena nehat. Bom pa probala tvoj predlog kadar hoče udarit ali brcnit. Kar pa se tiče teženja - tako je vztrajna in kar lazi za man in me vleče in teži, je kot podrepna muha.

Tole s sončki ali zvezdicami sem pa tudi rekla, da bi sprobala samo sem sketpična, če bo vžgalo. Po moje se bo zasekirala tisto sekundo, ko bo npr. dobila piko, nasl. sekundo bo pa vse sšet po starem.

Aja, še to: jaz rečem, da je ne razumem, če se dere in peni, ker tako nerazumljivo govori. Tudi vesta, da midva ne slišiva, če ne rečeta prosim:). In tudi midva njiju prosiva, če kaj želiva. Ampak res dosledno se delaj, da te sploh ne gane, če se peni. Da ti ni všeč, če se dere, ampak da tako pa sploh ne bo dobila. Na lepo se da zmenit, na grdo pa ne. Pa res tako delat. In ji dat vedet, da ne bo s tem nič dosegla, ne ji dat vedet, da vama gre to do živega, to je njihovo orožje potem;). Saj vem, da se bere, ko da smo v vojni z otorki, ampak če ne sodelujejo vsi, potem hitro pride do krizne situacije;), pa vsak starš se po moje kdaj tako počuti;).

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Aha, ok, seveda če ji kaj prvič rata, je treba pohvalit:).

Jaz ju ne zapiram v sobo, lahko prideta ven, vendar enostavno ne reagiram na teženje. Vsakič, ko prideta nazaj, vprašam, če bi se lepo zmenili in navadno je to že prvič. Na začetku verjetno ni bilo prvič;) NI je treba zapirat. To, da jo odneseš stran je zato, da ji koncentracijo malo zmedeš, da za trenutek vidi še kaj drugega kot svojo trmo, pa da vidi, da si ipak močnejša in jo lahko odneseš kamorkoli. Da ima občutek, da imaš stvari v svojih rokah.


Potem naj se pa dere. Parkrat bo videla, da s tem nič ne doseže, pa bo boljše:).


Mi sicer tega nismo imeli, ker ni bilo treba, so pa vzg. v vrtcu pri tamali rekle, da se je zelo dobro obneslo, pa nekaj staršev tudi (so potem še doma probali). Ne vem, mi nismo tega delali, ker ni bilo treba, je pa za probat.

Kar se tiče postavljanja na hodnik bloka, to je tudi soseda delala in je rekla, da je delalo pri njeni tamali. Meni to ni preveč všeč in zato nisem poizkusila, sploh ju nisem nikamor zapirala, že to, če sem sama hotela v drugo sobo je bilo pri R. že ojejoj:D, pa ona je itak ful vodljiva, tako da zaenkrat teh reči še nisem rabila, upam, da ne bom. Tamal je mal bolj trmasta, ampak zaenkrat se še da zmenit. Se strinjam s tabo, mene bi tudi skrbelo, kaj bo naredila na hodniku, pa predvsem me vedno strašno skrbi, da bi mi kdo tele moje otročičke ukradel. Vem, da je to precej nerealen strah, ampak malih otrok ne upam puščat tako. Pa tudi se mi zdi, da bi ju bilo strah, tega pa nočem.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

matejuška. Nič hudega. jaz bi jo še 21-tič odnesla. Poleg tega bi pa dala še zraven kazen. tokrat te zadnjič odnesem in če neboš sedela boš 1 teden brez.... ne vem , nekaj ji odvzami.
odesla si jo 20x. potem je pa punčara zmagala. Ona prekleto dobro ve, da te bo premgala, samo dreti in butati se mora v vrata.
Ti ji pa daj prekleto dobro vedeti, da si ti mama in dokler živi pod tvojo bajto, bodo veljala tvoja pravila.

Mene je tudi bilo strah, da si kaj naraedi, samo enkrat ji moraš preprečiti, da gre čez mejo oz. ji pokazati kje je črta. Ti s svojimi dejanji tvojo mejo pomikaš vedno višje, in mala to ve. Kaj šele bo kasneje.
NA hodnik je ne bi dala zaradi varnosti.
Začetek učenja ohlajanja je težak, trnav. Glej, če jo neseš 10 x sedet v sobo, ji pa povej, da bo šla naslednjič pblečena pod tuš, pa potem sedet. Tudi to sem že naredila, da vidita, da pa misliš resno.

Jaz še rečem: glej sam se odloči ali greš sedet ali pa ne dobiš... oz. ali to storiš, narediš ali pa... daj ji alternativo, naj izbere in se sama odloči. Ampak potem vztrajaj in ne popusti, pa četudi ti je potem že žal, ker je prišlo tako daleč.

in za konec: VERJEMI, TUDI OTROCI IMAJO MEJO.

Aha, ok, seveda če ji kaj prvič rata, je treba pohvalit:).

Jaz ju ne zapiram v sobo, lahko prideta ven, vendar enostavno ne reagiram na teženje. Vsakič, ko prideta nazaj, vprašam, če bi se lepo zmenili in navadno je to že prvič. Na začetku verjetno ni bilo prvič;) NI je treba zapirat. To, da jo odneseš stran je zato, da ji koncentracijo malo zmedeš, da za trenutek vidi še kaj drugega kot svojo trmo, pa da vidi, da si ipak močnejša in jo lahko odneseš kamorkoli. Da ima občutek, da imaš stvari v svojih rokah.


Potem naj se pa dere. Parkrat bo videla, da s tem nič ne doseže, pa bo boljše:).


Mi sicer tega nismo imeli, ker ni bilo treba, so pa vzg. v vrtcu pri tamali rekle, da se je zelo dobro obneslo, pa nekaj staršev tudi (so potem še doma probali). Ne vem, mi nismo tega delali, ker ni bilo treba, je pa za probat.

Kar se tiče postavljanja na hodnik bloka, to je tudi soseda delala in je rekla, da je delalo pri njeni tamali. Meni to ni preveč všeč in zato nisem poizkusila, sploh ju nisem nikamor zapirala, že to, če sem sama hotela v drugo sobo je bilo pri R. že ojejoj:D, pa ona je itak ful vodljiva, tako da zaenkrat teh reči še nisem rabila, upam, da ne bom. Tamal je mal bolj trmasta, ampak zaenkrat se še da zmenit. Se strinjam s tabo, mene bi tudi skrbelo, kaj bo naredila na hodniku, pa predvsem me vedno strašno skrbi, da bi mi kdo tele moje otročičke ukradel. Vem, da je to precej nerealen strah, ampak malih otrok ne upam puščat tako. Pa tudi se mi zdi, da bi ju bilo strah, tega pa nočem.

Po pravici povedano: krize mamo vsi, otroci in odrasli in včasih je težko, ampak če sta dosledna, pa rezultat ne more izostat:). Vsakič ji mirno povej, da z jokom ne bo nič dosegla, če to ne zaleže, se pač zaderi, da naj utihne, toliko, da te bo sploh slišala in potem v 1-2 stavkih povej, kaj pričakuješ: da če ima kake želje, pripombe, jih lepo izrazi, torej: "Daj mir! Če bi rada...., potem to lepo povej, sicer te nič ne razumem."

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Naš je kopija vaše pupe. Ko berem se spominjam kaj vse smo doživljali. Kričal je za vsako malenkost, z ničemer ni bil zadovoljen in če ni bilo po njegovo je znal kričati eno uro skupaj, da bi dosegel svoje. In tak vztrajen in trmast je bil že odkar je bil dojenček...kot vaša.

Še naprej bodita dosledna in stroga. Pri našem, ki je zdaj star skoraj 5 se je v zadnje pol leta marsikaj umirilo.
Naprimer ko je želel nekaj doseči z jokavim glasom smo naredili tako, da smo mu povedali, da ne slišimo takšnega glasa in naj lepo pove. Od začetka je to peljalo še v večjo ipiko, potem se je sčasoma umirilo in je, kadar je kaj želel začel govoriti lepo. Sprva mu je bil šok,če smo kljub temu, da je lepo povedal za nekatere stvari rekli ne, spet ipika, potem se je tudi to umirilo. Sedaj se to ponovi le redko.

Midva sva ubrala potem pot izbire. Na izbiro sva mu dala 2 stvari, da je imel občutek, da se je on odločil, vendar sva bila midva tista, ki sva izbrala. Tako pri hrani, oblačilih, igračah, ker drugače je trajalo v nedogled in z ničemer ni bil zadovoljen, nič ni bilo prav, točno tako kot si opsala primer narisati drevo in končalo se je z dolgim ipičnim kričanjem.

Včeraj smo se šli kopat na kopališče in sem spakirala vse kar potrebujemo. Ko smo že sedli v avto sem se spomnila, da sem nekaj pozabila in sem hitro tekla ponj in videla še en čolniček in ga vzela....sem mislila, da bo vesel. Ko sem prišla v avto je začel trmariti, da noče tega, da hoče drugega. Sem rekla da sem tega vzela in konec in potem spet da hoče očala, sem rekla da jih nimamo zraven in potem sem rekla, da je dovolj, če želi da se gremo kopat je že to samo od sebe nagrada, če misli tečnarit se kar obrnemo in gremo domov, pa se je takoj umiril in ni več nič zahteval. Če bi bila enaka situacija pred pol leta bi kričal do kopališča, da HOČE tisti čoln. Želim ti povedati, da se vztrajnost izplača in da bo, če bosta dosledna postalo lažje se z njo pogovorit.

Najdita način kako vama prisluhne. In bodita še naprej dosledna.

Pa srečno.

ej, NIČ ni narobe kdaj po riti. če gre predaleč in NIČ ne zaleže, da pade ven iz ego filma/tripa, je včasih tud to treba. naša je mela, ne boš verjela skor identične fore kak mesec nazaj. je dobila momente, ko bi se ji utrgal (drugače ni taka - zato je bil to šok za naju) in ni zaleglo drugega kot da znorim. s tem da je naša še hujša, sama sebe tepe, ker ve da tega ne maramo
sem morala tok popenit, da je vidla, da ni heca z mano - ampak res, prav overpower je moral bit, da je nehala met izpade. pol fuuul užaljena in jezna, seveda. vsakič sva po tem imeli dooolg pogovor (ok, ena ura, samo zanjo večnost ). in se se lepo trudila, da sem ji jasno razložila, da sem in da bom popenila vsakič ko bo to delala, ker pri naši hiši tega ne bo počela. da ni sprejemljivo:
- da se nekaj obljubi/reče in potem premisli (ja, tudi s tem so bli veliki problemi - sem kar vključila vse kar je problem v listo)
- da ko je jezna, da ne uničuje igrač ali stvari (je zrezala svojo najboljšo obleko iz jeze)
- da ko je jezna, ne meče stvari / loputa z vrati
- da lepo pove in ne cvili, jamra ali renči, ko govori

torej - pri nas spoštujemo stvari in jih tretiramo z spoštovanjem. in če tega ne bo, bova v vojni. ok, to zdej parafriziram, samo ne bo projektov, igric, risank, čokolade.. - v glavnem, lajf ne bo prijeten. ampak pri nas tega obnašanja ne bo. da naj pove zakaj je jezna, da se naj drži dogovorov, da če ji kaj ne paše mora POVEDAT in to LEPO. da če ne more govorit, ker ji je prehudo (to sem opazila, ko je na višku jeze), naj malo počaka, se proba ustavit. da bomo počakali. da naj pazi in bo pozorna; če si prevečkrat premisli in zmišljuje, da bomo prenehali z dejavnostjo in ima pavzo za eno uro oz. dokler se ne bo skulirala (če ena ura ni dovolj). da jo bom prej opozorila.

šele ko je bila malo bolj ok in je reagirala na besedo, smo lahko fural ronjine mehke prijeme. sicer ni bil to reden pojav, to je bilo vsega skup, 3-4x, samo prej nas je pa dobr kravžlala in ko začne metat in uničevat, nisem mogla kar pasivno odnašat v drug prostor ali sedet da se umiri. ni palilo. kar je dosegla je letelo al je pa sebe tepla. s tem da zraven še svašta reče (vem da v jezi, samo tega tud ne maram da pride v navado, ker jo bojo kdaj resno vzeli in bo potem še hujši jok )

vse skup zgleda ful grozno (mislim, si skoraj na meji tirana, če nimaš jasnega cilja pred sabo in razdelane tehnike, sliši se pa kot da otroku ude režeš) in tud prijetno ni prav nič za vse udeležene, samo imho je treba malo umirit te izpade, ker če jih ne bo zdaj, bo kasneje veliko težje. vedno mi hodi po glavi un rek; od 0-3 vzgajaš, od 3-6 popravljaš (kar si zafural ali kje je potrebno), pol pa maš kar maš.

Podpis. Če se nekaj zapičit, potem mora to veljat. Če vmes ugotoviš, da kazen ni najboljša, je vseeno večinoma boljše pri njej vztrajat kot pa obupat. Malo večji problem je, ko imaš več otrok in ena kazen prizadane več otrok in je težko najt nekaj, kar bo nekomu zoprno,pa ne prizadelo tistih, ki niso nič krivi...

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

JAz ju pustim, da se dereta kolikor hočeta v svoji sobi. Naj se izdereta, dasta jezo ven (saj jo včasih moramo tudi mi), meni se zdi to zdravo. Bolj to kot pa zadrževanje jeze v sebe. In šele ko se umirita v sobi, začne teči kazen. Tudi to vesta.
Jezo mora dati ven iz sebe, ima pravico biti jezen..

Zaprem pa vsa okna seveda...nikoli ne veš kaj bo kateri sosed rekel

< Sporočilo je popravil Paštetka -- 15.10.2012 12:11:17 >

ja, paštetka spet "ude reže" otrokom - zapira okna

Matejuška, jaz sem tudi že dala na rit, sem se pa potem opravičila in šla tudi sama na odmor. Žal je pri nas pravilo prepovedi pretepanja oz. je za to določena kazen in opravičilo. In ti povem, da se čisto drugače počutiš, ko tudi ti malo odsediš in se umiriš, pa še otrok ve, da so pravila za vse enaka.

Aja, še to: ali so bili v zadnjem času kake spremembe? Pri meni punci nikoli ne popenita kar tako. Vedno je nekaj zadaj. In če tisto rešimo, potem ne rabim nobenih "trših" prijemov, lahko furamo vse z "mehkimi" metodami, ki so za vse bolj prijetne:)

Ne mislim, da ne dobi dovolj ljubezni, ampak bolj če ji je kaj zamajalo varnost. To so lahko male reči, ala da jo v vrtcu kdo zeza, ali pa kaj večjega: recimo selitev, prihod novega člana,... Vse to se lahko izrazi par mesecev kasneje, ne nujno takoj. Zato kadar je otrok kar naprej nekaj jezen in nikakor noče sodelovat, takrat navadno hoče povedat nekaj tretjega. Zato tudi ne zna povedat, zakaj je jezna - ker ne ve. Dostikrat res ne ve, kaj je tisto, kar jo muči. Se pa tega počasi naučijo in dostikrat te presenetijo, kako natančno znajo povedat, kaj je narobe. Včasih tudi otroci kanalizirajo jezo staršev - recimo če se ne razumeta med seboj, če ima kateri probleme v slubži... Čeprav se nam zdi, da še furamo, mali točno čutijo, če nisi 100% tam... In hočejo spremenit. In so jezni, ker ni tako, kot si želijo, sproščeno in luštno.

Torej: za akutne probleme glej nasvete prejšnjih postov, za kronične, pa premisli, kaj je narobe. Če se je naenkrat začela čisto drugače obnašat in to še kar traja, kljub doslednosti... potem je nekaj zadaj.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Se strinjam. Pri nas se lahko jočeta, lahko sta jezni, samo ne smeta se dret tako, da bi malega zbudili. Ker kot imata onidve pravico bit jezni, ima pa on pravico spat, če je utrujen.

Paštetka, faca, si se poslala na odmor:D. No, mi sicer nimamo takih pravil, se pa tudi opravičimo, če naredimo kaj narobe. Pri nas je sicer to, da bi imela jaz odmor, bila bolj kazen zanju, zame pa dobesedno odmor, hehe. Se mi zdi, da zame ne bi bilo vzgojno, bi še kaj ušpičila:D.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

res je. evo, jaz sem se tudi že kdaj opravičila moji tamali

Ronja, saj moraš biti vzgled otrokom. pravila so za vse enaka. Ne moreš tupiti otroku nekaj, pa potem sam kontra delati.
Imamo tudi prepoved sladkarij za zajtrk, pred kosilom in zvečer. To tudi za atija velja, žal. revež. Še dobro, da maladva gresta ob osmih spat.
Pa atija smo tudi že dali na odmor. Ne rabim povedati kako je užival v spalnici v miru.

< Sporočilo je popravil Paštetka -- 15.10.2012 13:19:32 >

To je faza v odraščanju. Pri 4 letih so jokice.

Verjamem, da je naporno ampak otroka izolirat v sobo ali pustit zraven sebe - ni razlike. V obeh primerih moraš biti vstrajnejši od njega. Gre samo za vzdržljivost (tudi živcev) .

Razlika pa nastane na daljši rok, namreč otroka naučiš, da ga ne bodo marali, če se ne bo obnašal, tako kot hočemo. Vseeno je če ti govoriš, kako jo imaš rada. Dejstvo je da stanje, da je ona zaprta v sobi (hodniku , ti pa v drugem prostoru, ne pomeni da jo imaš rada ampak da jo imaš rada če se obnaša tako kot ti hočeš. Gre za sporočilnost okoliščine v kateri se znajde (jo postaviš). Vem, da jo imaš rada tudi takrat ko je izolirana (zaprta v sobi), ampak to je brez pomena, ker takrat ona čuti da je nimaš rada. In je užaljena. In zato noče dati lupčka, ker probava, ali jo imaš tako rada (ali oče), da greš preko njene užaljenosti.

Ja, joka če drevo ni narisano, kot si je sama zamislila. Ampak to ne pomeni, da moraš potem narisati drevo drugje. Pomeni to, da se mora ona naučiti, da drugi ne morejo brati njenih misli. Da to, če ne bereš njenih misli ne pomeni, da je nimaš (nima) rada (rad).

Drugače mislim, da ti gre prav v redu. Namreč tudi sam nisem zdržal dosti jokanja za prazen nič. Ampak za otroka to ni prazen nič, za njega je to toliko, da ga resno naredi žalostnega. Torej ne zanemari njenih čustev (žalosti) in istočasno se naj uči, da stvari pač ne morejo biti takšne kot si jih zamisli.

JA, večkrat na dan

Jaz bi samo še dodala, da sta moja dva (hkrati ali izmenično) prav taka s svojimi nijansami. Uporabila sem že večino omnjenih varjant in jih malo menjavam.
Nekaj časa sem jima jemala igrače kdar sta imela kakšen fizičen duel, potem ko se nista imela več s čem igrat oz ju ni več ganilo smo uporabili sedenje, pa potem spet malo igrače, pa včasih zaleže humor, včasih dvignjen glas.. No, včasih pa prav nič  

V bistvu me kar malo pomiri da imate tudi ostale take težave (čeprav nobeni tega ne privoščim) ampak vsaj vem da nismo nora familija  

Aja BTW se tudi pri nas občasno okna zapirajo, mami ima glasilke in pol...

In še en aja: Ronja, pomoje tvoji dve sploh ne vesta kaj je trši prijem? Pomoje sta R. in L. tako, namesto dopusta ...



_____________________________

Špelca in Mihec 9.2.2009

Tehnofil, s tem, da če daš otroka sedet in ga izoliraš, da ga učiš, da ga ne bodo marali, če se ne bo obnašal, tako kot hočemo, se nikakor ne morem strinjati s tabo.
V življenju se bo kot otrok in tudi kot odrasel srečal z mnogimi pravili, zakoni... In če jih ne bo upošteval oz. jih bo kršil, bo pač šel sedet. Vendar takrat kam drugam in ne v sobo na posteljo.
Pravila so zato, da jih upoštevamo vsi.
Nihče ne pravi, da mora vse upoštevati, kar mu povem, zapovem. Eno izmed naših pravil je,kot sem že napisala, da se ne izsiljuje z jokom, ali jih zavestno krši, ampak se pogovarja, pregovarja. In če me prepriča, ima dober argument, si lahko premislim. Torej, tudi v življenju se bo kljub določenim pravilom, ki jih bodo imeli od delodajalcev naprej, do zakonov, imel možnost, da jih spremeni, če bo mislil, da ima prav, samo dober argument bo moral imeti oz. se znati pogajati, iti. Če bo pa izsiljeval, kršil pravila pa bo šel sedet.

In ja, ko moja dva poskušata vsake toliko izsiliti z jokom kaj in probata, če sem se premislila, vedno rečem, da ju ne slišim, da ne jokamo, ampak se pogovarjamo. In če ne nehata, ju opozorim, da če ne nehata gresta sedet. Odločitev je njuna.

Nihče ne zahteva, da se v vsem obnaša, tako kot jaz želim. Ima možnost in naj me prepriča, zakaj se v določen delu jaz motim in ima on prav.

.

< Sporočilo je popravil Paštetka -- 15.10.2012 14:12:00 >

Ja kaj pa je "sedenje" drugega, kot da ga "ne maramo". Prav lepo si napisala. Ampak to ni problem. Jasno je, da ga vedno vsi ne bodo marali. Problem je ker to sporočilo dobiva od mame (pa čeprav kot posledico na svoje dejanje).

Poglej, sedenje ni kazen ampak je v bistvu zato, da se otrok umiri. Torej pravim samo, da zakaj dobi sedenje v takšni obliki, da ga dojame kot kazen in ne v takšni obliki, kot način umirjanja? Saj vem da navzven izgleda enako. Otrok joka na stolu (v sobi ali v kuhinji pri starših). Amapk razlika je v tem, da se v sobi mora umiriti sam, v kuhinji pa mu lahko pri tem pomagaš. V obeh primerih na je na koncu rezultat navzven enak. Umirjen otrok. Ampak v postopku umirjanja pa se je nauči dve različni stvari. Enkrat ločenost, drugič povezanost. Enkrat biti sam, drugič biti v stiski povezan. Enkrat zavrženost, drugič sprejetost (tudi takšnega, tečnega, jokavega).

Dejstvo je da daš otroka v sobo zato, ker "ti" več ne zdržiš, ne ker je to za otroka najbolje.





Vsaka podobnost z ljudmi in okoliščinami je zgolj slučajna.

< Sporočilo je popravil tehnofil -- 15.10.2012 14:28:11 >