Imam deklico ki šteje slabe tri leta.Po večini lahko rečem zelo pridno,pride pa vsekakor dan,ko pa je tako nagajiva in neubogliva kot danes.Ne vem ali jo je polna luna spravila iz tira ali pa moja predraga taščiša,ki ima svoja pravila.

No danes protu večeru,ko sva po popoldanskem igranju na dvorišču odpravljale v stanovanje mojo deklico pokliče tašča in jasno ona ne da bi upoštevala mojo željo,želi k njej.
Seveda sem vztrajala pri svojem,nakar moja hči začne trmariti in na vsak način doseči svoje.Jasno ji nisem pustila in malo na silo spravila not,ker drugače bi me o same jeze razgnalo.
Sem storila prav,ali ne?
Saj ne da bi bila kruta in jo ne pustim k njej rade volje,ampak če pa je že toliko ura in se nekaj zmeniva pa naj bi to tudi držalo,a ne?

Jaz imam pravilo, da če nekaj 2x rečem, potem za tem stojim in tako bo. Če nekaj rečem 1x, si včasih premislim, če vidim, da otroku to dosti pomeni in meni v tistem trenutku ne. Če sem pa že odločno rekla in sva se že prej tako zmenili, potem je pa treba stat za svojimi odločitvami in vzgojo, ja, vsaj po moje... Ni pa fajn postavljat otroku mej, ampak jih rabijo, tako da se nimaš kaj sekirat.
Razloži ji, ZAKAJ si hotela, da je po tvoje in lahko se zmenita za kak kompromis v prihodnje, ampak pod pogojem, da se ga tudi ona drži in da te za silo uboga (ne na ukaz, ampak ne pa da te ignorira ali trmari non stop - pa to itak praviš, da ne, tako da ni problem).
Povej ji, da se ti rajši zmeniš z njo, če ti tudi ona lepo pove, če pa trmari, pa ne bo dosegla svojega. Vsaj jaz se tega držim. POtem ko se zmeniva in lepo pove in sva ok, pa ji dostikrat tudi ugodim - ampak v tem primeru ji verjetno ne bi, ker potem mala ne bi šla spat še vsaj 3 ure .

mogoče se ti še zinkazi oglasi, ona se s tem bolj ukvarja, jaz sem laik...

Vsekakor pa se mi zdi, da si naredila prav, da nisi popuščala.

kar rečem rečem in mora veljati....



_____________________________

polona 5.4.2007, 55 cm 3900 g
vili 19.10.2008, 57 cm, 3910 g

bila bi neustavljiva, če bi lahko začela....

Tašči bi povedala da prideva jutri prej k njej, tisti moment pa bi ga popokala in šla domov pa trmarjenje gor ali dol.

_____________________________

Nisem vedela
koliko ljubezni imam v srcu,
dokler me ni nekdo poklical MAMA

meni se pa zdi, da sta tle dva "problema": odnos ti-tašča in ti-hčerka; pa saj v tem precepu so čisto vse mame in ti nisi nobena izjema

1. predlagam, da pokukaš knjigo Čustveno izsiljevanje (ne poznam avtorja, pobrskaj na netu, boš hitro našla); ti se sploh ne bi spraševala na forumu, al si naredila prav ali ne, če bi imela "razčiščen" odnos s taščo...saj ni nujno, da se vedve kregata, sploh ne mislim tega, gre za to, da preprosto ločita, kaj je tvoja "domena" in kaj je njena "domena"; ti se zdej bolj kot za hčero žreš (nekje spodaj spodaj v zadnjem vogalčku tvojega srčka žreš, kaj bo rekla tašča? - to je čustveno izsiljevanje! in verjami, to pa res obvlada vsak - vzbudit v nekom drugem občutek krivde); če bi tvoja tašča spoštovala domene oz. bi jih vidve imeli "razčiščene", bi se najprej pozanimala o "dogovoru" in "načrtih", ki sta jih imeli s hčerko - ura sploh ni pomembna....

2. pri nas je tako: so stvari, o katerih se pogovarjamo in dogovarjamo in pogajamo in so stvari, kjer preprosto otroci nimajo "glasovalne" pravice; glede pogajanja - se uskladimo, vsak pove svoje in"sklenemo dogovor", ampak potem lahko sekire z neba padajo, se dogovora držimo....sicer pa, saj otroci dobro poznajo "me ne maraš", "si mi obljubila"...; tudi to je čustveno izsiljevanje

tašča se mora "sprijaznit", da je babi in da ni zato odrinjena, ampak njena vloga je pač podrejena! vlogi, ki jo imaš ti, ki si mama

Ja, itak, da si prav naredila.