Imam sina ki hodi 2razred devetletke.Včeraj mi učitelica pove, da ne sodeluje in sledi pouku.
Ko sva prišla domov sem se znjim pogovarjala o tem ali je prav ali ni. Mi gre v predal vzame nož in si ga da pod vrat ter mi grozi da se bo ubil. Bila sem tako šokirana, da nisem vedela kako odreagirat. Pa sem mu rekla naj se če se hoče. Takrat pa on vrže nož v predal in začne jokat. Resnično nisem vedela ali naj ga stisnem ali naj se jezim. Sam mi tudi ni vedel povedati zakaj je to naredil.
Resnično nevem ali bi ga peljala k psihologu.
Prosim vas za kakšen nasvet.

manca03

MANCA 03 pomoč tudi meni. Enake težave prav tako v 2 razredu devetletke. Da moj naredi nalogo rabim.....
pol mi pa grozi z nožem, pa da se bo ubil, pa kar tepe me?????:zmeden::zmeden:
V šoli pa tudi nič ne dela?? Prinese domov zvezek z napisanim naslovom pa trije računi napisani in ne zračunani!!!!! Pa zraven ima klicaje narejene pol smo hotli da bi jih naredil

sama sem prostovoljno dala otroka k šolski psihologinji katera z njim dela po 2x na teden in med poukom. Upam da bo bolje, je pa tudi sama opazila da se z njim dogajajo čudne reči???

Tudi mi ga imamo v 2. razredu devetletke, pa k sreči .... trkam .... zelo rad hodi, in sledi pouku. Tudi pri domačih nalogah nimamo (zaenkrat :zmeden: ) problemov. Sicer pa mislim, da vajin otrok potrebuje pomoč - predvsem vajino. Ali ga mogoče v šoli kdo izsiljuje, tepe, izvaja nad njim takšno ali drugačno nasilje ali pa je mogoče problem samo v tem, da ne more slediti pouku, ker je zanj preveč snovi, ali pa je le-ta zanj pretežka? Pogovor, res, samo dober pogovor z otrokom in s tabo, šele nato strokovna pomoč ;) To je čist moje mnenje, pa veliko lepih trenutkov in seveda dober pogovor (ko bi starši vedeli, kako nas naši otroci potrebujejo za vsakdanje klepetanje)

Lep vikend Vama želim :rozica::rozica::rozica:

Tole je pa precej hudo.

Najprej- vzemite si maksimalno veliko časa za otroka.
Nož na grlu je zadnji klic na pomoč - če ste že preslišali vse prejšnje, ukrepajte zdaj!
Odgovor "ubij se, če se hočeš" je popolnoma neprimeren in starša nevreden. (Enako neprimerno bi bilo, ko bi se nanj jezili). Kaj bi naredili, čutili, če bi otrok v obupu in afektu res potegnil po grlu??

Otrok je v hudi stiski, še hujši, ker očitno o njej nihče njegovih bližnjih ne ve.

Torej, pogovor, pogovor, napeljevanje, spodbujanje, pozitivno motiviranje, pohvala, pomoč pri učenju skozi igro, otrok naj čuti vašo bližino, ljubezen, toplino, čuti naj, da ga sprejemate takega, kot je, da ga imate brezpogojno radi in mu želite pomagati,

če vaš odnos prej ni bil tako zaupen, boste potrebovali več časa, vendar nikar ne dvignite roke v zrak in ga ne pošljite takoj k psihologu.

Otrok ima vendar starše, ti bi ga morali najbolje poznati, enako bi se morali posebej potruditi in mu pomagati.

Počasi boste morda izvedeli, v čem je srž problema, ki je prerastel v depresivno motnjo. Upam, da ne bo prepozno,

Opazujte svojega otroka, imejte ga radi in živite z njim, ne le ob njem, pa vam bo marsikaj jasno.

:zmeden:Manca ja to pa ni v redu,sama ne boš pomagala bo treba kar k strokovnjaku in to takoj da ne bo prepozno.Pozdrave...:sloncek::sloncek:

Tom Sawyer včasih človek mora na hitro se odločit in uporabit neprimirne besede. Meni ni bilo lahko otroku reč " ubise". Vedla sem nekako v sebi da je to prav.
V soboto smo se pogovorili z njim o šoli in o nožu.
Bil je užaljen ker je učiteljica meni povedala da pač ne sledi pouku.Drugače se pa fant zelo rad uči in hodi v šolo.Koncentracija je pri njemu še zelo kratka.
Z njegovo učiteljico smo se pa zmenili, da počakamo en teden potem pa se odločimo ali ja ali ne za psihologinjo.
Moje mnenje je da pogovor z psihologinjo ne more škodit kvečjemu koristi.
Lep dan. Manca03:rozica:

Pogovor s psihologom najbrž res ne bi povzročil dodatne škode, vprašanje pa je, če ne bi (otroku in vam) bolj koristil pogovor v zasebnosti domačega okolja.

Ste uspeli izvedeti, čemu je fant posegel po nožu in od kod izvira njegovo vedenje? Ste mu pripravljeni pomagati in mu posvetiti več časa?

Psihologi seveda znajo pomagati, ne morejo pa biti starši našim otrokom namesto nas.

Še vedno mislim, da "potiskanje stvari pod preprogo" alias čakanje na boljše čase ne bo pomagalo.
Otroku morate pomagati vi, zdaj in takoj!

Mislim, da se precej psihologov ukvarja s stvarmi, katere bi lahko rešili starši in otroci sami doma....

jaz pa mislim da bi vseeno morala do psihologa. Pa saj niso zmaji in ne zanznamujejo otroka takoj z težavnim.

Naš hodi k pedagoginji(ne psihologinji) in se je v enem tedu (pri njej pa je bil 3x) full popravil. Je kar malo boljše volje.ne vem kaj tam počneta,

Manca03 želim ti da bi se tudi tvoj fantek umiril in bi hitro rešili zadeve. Vsekakor je v stiski ampak za to je lahko veliko težav. Mogoče bi res bilo najbolje da se obrneš na psiholga, pa magar omeni to njegovemu zdravniku in se naroči v ZD pri psihologinji, če nebi rada da bi šel otrok k šolski(mogoče je tako še bolje zanj).

veš Verjami pa tudi da mu ni lahko. star je 7 let in je pravi velik šolar. Predtavljaj si kaj smo mi počeli v šoli pri 7 leih??????
So sigurno preveč obremenjeni. Pol naj hodi pa še k verouku pa še na kakšen krožek je pa tako utrujen da je kaj. naš pade ob 7 v posteljo in zaspi takoj ko se uleže.


Lp mala maja

danes sem govorila z njegovo učiteljico in se stvari popravljajo. Fant se trudi sledit in poslušat pa tudi sodeluje. Tako,da stvari zaenkrat grejo na bolje.
Pri psihologu se bomo pa vseeno naročili kljub temu, da je učiteljica predlagala naj počakamo.
Zelo je utrujajoče za 7letnike šoli kar preveč zahtevajo od njih pa še krožki, verouk,... Naš tudi zvečir zaspi še preden sliši pravljico do konca.

Lp Manca03