Kaj mislite ali je pametno hčerko vzeti s seboj na letališče, ko odhaja ali bolje da gre v vrtec?
Je težje takrat, ker dojamejo tisto slovo, ampak imajo pa nek zaključek, ni da bi enkrat prišla domov in naenkrat očeta ni več... Jaz sem jih vlačila vse tri s seboj, ko sem ga peljala na železniško postajo, pa je šel samo za par dni (ni to vedno, če gre na teren za par dni, ne kompliciramo:D)... So nekateri malo jokali, ampak se mi zdi, da je bilo overall dobro zanje.
Ni vedno najboljša varianta tista, kjer se čustva najmanj vidijo - to ne pomeni, da jih ni, samo da jih otrok ni imel priložnosti dat ven...
Za razliko od ostalih, ti sama ne predlagam, da skrivaš svoja čustva in se delaš, kot da je pa tebi super duper, da gre. Mislim, da je dobro bit z otroki iskren. Če si žalostna, ker gre (kar verjetno - upam - boš, ji to povej). NI treba delat drame, ampak da ve, da si žalostna, je pa po moje ok. Tudi če te vidi jokat takrat, je ok. Bo vedela, da lahko tudi ona joka, kadar je žalostna. Tako ne bo sama v svoji žalosti, čutila bo, da cela družina čuti enako in to ji bo dalo več zagotovil:
- prvič: da ni nič narobe s tem, kar ona čuti
- drugič: da jo popolnoma razumeta v tem, kar čuti
- tretjič: da se bosta potrudila, da bo čim manj časa tako, ker tudi vama to ni "peace of cake"
- četrtič: ve, da kadarkoli bo kdo šel, se bo prej poslovil in zato ima tisto varnost, da ne bosta kar zginila kot kafri, to otroci rabijo
PO moje je to za otroke dobro, veliko boljše, kot pa če narediš tako kot je najlažje - jo pokneš v vrtec in popoldne vsa nasmejana prideš, "iii, kaj je lep dan" - ona "ueee, kje je pa oči," ti, "aja, on je pa odletel papa, ampak midve greva pa na tortico." Ja, mogoče bo v tem primeru manj jokala. Ampak to ne pomeni, da bo manj žalostna. Po moje je dobro, da jih naučimo, da smejo bit žalostni, če se dogajajo stvari, ki jih žalostijo. In potem jih naučimo, kaj s to žalostjo naredit.
To pa ne pomeni, da bosta samo tugovali cele dni.
Normalno, da te stiska pri srcu, čisto vsako, ki ima rada svojega lubija, bi. Midva imava vsako leto, ko gre iz morja, cmok v grlu, oba. Pa to ne pomeni, da se nimamo fajn na morju brez njega - če bi bilo tako, ne bi bili vsako leto dlje sami tam:D. Samo pač slovo ni glih luštno, je pa potrebno. Jih tudi vedno zbudiva zjutraj, da ni, da bi se zbudili enkrat brez očija. Je veliko lažje, ko se naslednji dan zbudi mali in vpraša ves začuden: kje je pa oči - ker je pozabil, da je včeraj šel in v polsnu se ne spomni in mu rečeš, da je šel z ladjo domov in se vsega spomni, ker je konkretno in lažje sprejme. ne vem, pri mojih to dela, psihologi tudi priporočajo pravo slovo - vem, da se lahko kao posloviš zvečer, ampak ni isto - tu pa otrok vidi, kako očka odnese letalo in se bolj zaveda tega, da ga zdaj ne bo več tu, lažje si stvari razloži, je manj zbegan. Če je slovo zvečer, je to doma, kot vedno in lahko kak bolj nesiguren otrok potem vsak večer, tudi ko ste skup, tuhta, ali se nista mogoče poslovila in ga zjutraj ne bo več - nisem probala, ampak tako pravijo.
POtem pa naredita plan, lahko ga že zdaj, skupaj:
- da se boste vsak dan slišali po skypu
- kadar ji bo hudo in ga bo fejst pogrešala, mu bo narisala risbico; otroci pogosto lahko svoja čustva na ta način predelajo
- pisali mu bosta pismo, kjer boš napisala to, kar ti bo narekovala
Nam se dobro obnese, da kadar ga ni, delamo kake reči, za katere sicer ni časa/energije. Recimo lani smo naredili knjigice - vsak otrok svojo, kjer je bil vsak list slika, vsaka za en dan, vsaka s svojo tehniko. POtem so bili strašno ponosni in vedno so zelo uživali, ko smo to delali in seveda so hoteli letos tudi. Če dete ni najbolj likovno navdušeno, delajta kaj drugega - naučita se pesmico za očija, spečita mafinčke in jih okrasita, pa pošljita slikico očiju, delajta poskuse in poročajta očiju, karkoli, pač nekaj, kar rada dela. In poizkusi to delat pogosto, na začetku je fajn vsak dan ali pa vsaj parkrat na teden. Moji so se letos že veselili, kaj vse bomo delali, ko očija ne bo... Seveda so bili žalostni, da ga ni, ampak so bili veseli, da so lahko na morju, čeprav on ne more bit zraven.
Še ena ideja, če gre za znan krajši čas (ali pa vsaj veš, kdaj se vrne na obisk oz. kdaj gresta vidve na obisk) - svojim na morju naštimam
toliko kamenčkov, kolikorkrat gremo spat, preden pride oči nazaj. In potem vsak večer gremo vršt kamenček v morje in mu pošljemo lupčka. Zgleda hecno, dela pa super! Lahko mu vsak večer pošljeta lupčka skozi okno tiste smeri neba, kjer se nahaja, recimo. Tako bo na nek način en mičken vseeno z vama. Če si lahko vmes še kaj napišeta po mobiju, pa sploh super - "oči je dobil poljubčke in se zahvaljuje in ih pošilja celo goro, pazi, zdaj prihaja šus!" Otrokom je potem to zabavno in pogrešanje ni več neka muka. mojim je bilo to tako všeč, da so potem hoteli na pomol metat kamnčke z mano, še ko se je že vrnil:D. Lahko naštimaš toliko ene reči, kolikor je noči do takrat, ko ga gresta obiskat.
Naštej ji pluse, večkrat - to boš tudi sebi morala;). Da tu sta pa blizu babic, pa prijateljčkov, pa lahko hodita v knjižnico/na lutke... (karkoli pač hodita). In seveda ji povej, kaj vse bosta zdaj, ko sta sami punci, lahko delali. Ker je ipak durgače, ko sta sami kot ko ste vsi skupaj. Jaz sem opazila, da se jim veliko bolj posvečam, če sem sama z njimi - ker takrat sem cela samo zanje. Če sva oba, pa si želiva še midva kaj pogovarjat, navadno se lotimo stvari, ki se jih sama mogoče ne bi in tako dostikrat zmanjka časa za kako malo luštno reč, ki pride na vrsto, kadar smo sami.
Pa povej ji, da najbolj boli na začetku in da ni ves čas tako hudo. Da si ti tudi pogrešala svojega očeta/mami/lubija, ko si šla kam za dalj časa, ampak da kasneje je lažje. In bo videla, da je res in ji bo ok. Samo dovoli ji, da čuti in čuti z njo. Ni fajn, ko si žalosten in ni fajn, ko so otroci žalostni, je pa veliko boljše, če smo žalostni skup kot pa če začnejo skrivat svojo žalost in jo navadno potem v neprimernih oblikah izražajo...
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
. Ampak zdaj so že tako veliki, da zasedejo celo posteljo in potem jaz nič ne spim, tako da... upam, da bom danes spala sama (navadno ljudje upajo obratno, ampak glede na to, da ga do sobote ni...)
