Pozdravljene.
Srce se mi trga, ampak o tem kdaj drugič. Zdej me zanima predvsem, kako naj otrokoma (3 in 4,5 let) razložim-razloživa, da ne bomo več živeli vsi skupaj, da se ločujeva? Še jaz nisem trdna in se bojim, da bom bruhnila v jok (vem, ne smem pred njima)? kako jima na najbolj preprost in neboleč način to sporočiti? kaj naj rečem - dobesedno.
Za vsak nasvet iskrena hvala.

To je še za tebe zelo težko kaj šele za otroke.
Moje mnenje je tako da otroku moraš povedati ditektno.

Recimo: Z očkom sedaj ne bomo živeli več skupaj, bosta ga pa redno obiskovala. Ali pa kaj podobnega.

Ti pa lahko povem da mlajši otroci to lažje sprejmejo.
Pri nas doma st se starša ločila ko sem jast imela 15let, Brata pa 6let.
Jast to nisem in nisem mogla preživet z mami sva se cele daneve pogovarjale, jokale in nakoncu je to prinesko da imam s svojim atijem slabe stike. Brata sta to nekako bol na lahko prebrodla, pa tudi od začetka sta šla večkrat z njim kam samo čez dan. Ponoči nismo nikoli vstajali pri njem. Stike imata še sedaj čisto Ok.
Me pa to večkrat boli in jokam zaradi tega ker si želim da bi imela lepši odnos s svojim atijem. Sem že marsikaj probala a enostavno ne gre.

Najslabše je, če se jim nič ne pove. Nekateri so namreč mnenja, da so še premajhni itd, ampak otrok zazna, občuti spremembo in mu jo je treba pojasniti. Poudariti, da ga imata starša še vedno rada. Da bo odslej pač nekoliko drugače, a še vedno se bomo imeli lepo in zelo radi. In ne glede na jezo med partnerjema naj bi otroci to ne občutili.

Kako? Iskreno, čim bolj iskreno, tem boljše. Vse, kar ne bo iskreno, bosta začutila in si razlagala po svoje - poznaš otroško domišljijo in si lahko misliš, da si lahko narišeta stvari veliko bolj čudne, kot so. Če bosta iskrena, se tudi ne bosta zaplezala v razne laži in na vsa vprašanja bo lažje odgovoriti.

Ja, seveda smeš jokat pred njima - saj tudi če ne jokaš, bosta čutila, da ti je hudo - tako samo reagiraš v skladu s svojimi čustvi, kar je za moje pojme dobro, da otroci vidijo in se naučijo. Da vejo, da ni treba vedno igrat heroja, da vejo, da je mami (in oči) samo človek, da ima svoja čustva in da je tudi njima hudo ob ločitvi, ne samo otrokoma. Se bosta po moje počutila manj sama v svoji žalosti, pa tudi tebi bo lažje, če se ti ne bo treba delat skale. Boste skupaj odžalovali in šli skupaj naprej.

Dobesedno bi jaz rekla nekako tako: "Lubici moji, z očijem sva se odločila, da ne bomo več živeli skupaj - vendar pa se boste vi še vedno veliko videvali - vsak teden bosta 1 (ali več, kakor se boste zmenili) dan z očijem, pa vsak drugi vikend bosta cel vikend pri njem. Še vedno boste šli skup na sladoled, v zoo... (karkoli so pač imeli oni kot "očijev čas"). Oba z očijem vaju imava zelo zelo rada in to se ne bo nikoli spremenilo. Tudi nama je zelo hudo, ampak drugače ne znava in se nama zdi to najboljša rešitev. Tako se midva ne bova kregala, vidva bosta pa še vedno imela svojo mamico in očija."
Če se le da, se zmenita vsaj toliko, da to skupaj lepo povesta otrokom. Brez kakršnih koli detajlov (kdo je koga varal, na primer), da se pač ne razumeta in se kregata (kar je gotovo res, če gresta narazen) in sta se zato tako odločila.


Premajhni? Madona, si ne predstavljam, da ne bi Ronij rzložila, zakaj se gre - pa je stara 2 leti! Še če gre oči na teren za par dni ali službeno pot, ji moram razložit, kam je šel! Pa saj otrok opazi, da očeta ni več doma, madona! Če se pa oni selijo, pa sploh! Da jim ne bi nič rekla - ma, to je res čudno!

Nimam sicer otrok, ampak zakaj pa ne bi smeli vsi skupaj jokati? To je zelo žalostno da gresta ati in mami narazen. Otroci po mojem morajo vedeti, da sta oba zato zelo žalostna. Predvsem pa morajo vedeti da ju imata oba še vedno rada in da nista onadva vzrok za to. Pa kar lepo razložiti jima, otroci razumejo več, kot si mislimo odrasli



_____________________________

Pa imamo svoj sonček

Če je le mogoče, načrtuj pogovore v času, ko bo prisoten tudi tvoj partner.
Spomni otroke, da vaša ločitev ne spremeni dejstva, da ih imate radi.
Poudari, da oni niso krivi za vašo ločitev, ne odgovorni za to, da bi "popravil" odnos med vami.
Povej otrocima za spremembe (šolanje, preselitev ...), ki bodo sledile, omeni tudi čas teh sprememb, vendar ga ne obremenjuj z vsemi podrobnostmi.

Meni se pa vseeno ne zdi, da je pametno pred otroci jokati in pokazati, kako zelo je tebi, kot mami,hudo. Sicer jaz v svojem življenju nisem imela opravka z ločitvijo staršev ali kogarkoli v svoji bližini, pa vendar če si zamislim sebe v mlajših letih, da mi starša razlagata o stvari, ki bo že tako ali tako korenito spremenila moje življenje, si nekako zamislim, da bi me bilo sigurno bolj strah sprememb, če bi videla, da se je mama zraven, ko mi to razlaga,zlomila in joka kot dež.
Za otroke smo že skorajda vsemogočni, vse znamo, vse vemo in smo njihov varen pristan in je mogoče taka doza realnosti za njih vseeno preveč.

S tem jih ne podcenjujem, ampak pravim, da se mi zdi novica o ločitvi staršev velika prelomnica v njihovem življenju in da bi morala biti otrokom povedana na miren način, z zagotavljanjem ljubezni obeh staršev še naprej in pa brez kakšnih čustvenih izpadov katerega od staršev, ki bi jih samo še dodatno prestrašili.