Ojla, babuške, sicer naša punca nima AP vzgoje, priznam, da sem šele v nedeljo zvedela, da to sploh obstaja.
Je pa res, da se v teh točkah kar najdem, z manjšimi ali večjimi odstopanji.
Zanima pa me sledeče, kako odreagirate, ko vam otrok, ko ste ga npr. že 10x opozorili, da se to ne sme, naredi ravno to. Katerega vzgojnega prijema se poslužite? Sama sem  proti fizičnemu nasilju, tudi metode ala hlajenje z mrzlo vodo ne odobravam, se mi zdi še hujše maltretiranje kot ena čez rit. V glavnem to dvoje, pri meni odpade. Sem mnenja, da nasilje rodi nasilje.
Čeprav je moja miška še majhna, sem razmišljala o tem, kako bi odreagirala, ko bomo enkrat v tej fazi, pa nekako ne pridem do zaključka.
Res me zanima kakšen nasvet, kako rešujete take zagate?

_____________________________

:)

Vem, da ni odgovor na vprašanje, ampak kakšna metoda pa je to? Me je kar zmrazilo (od mrzle vode). 

koliko vidim, je tvoja pupa še 7m dojenček. zanjo je še vse igra, zato je najbolje, da ji preprečiš do prepovedanih stvari. lahko ji v enem dnevu 100x poveš, pa ne bo učinka. dobro je da ji poveš, ampak zaenkrat še ne moreš pričakovati rezultata.
moja sestrična je pri 8mesecih udarila svojo hčerko, ker je 'zanalašč' vrgla kozarec. dojenček pa res ne more vedeti, da se bo kozarec razbil, a ne?

Jaz mu za zdaj 100x ponovim NE. In upam, da bo zaleglo.
ALi pa ga "odstranim" z mesta zločina.

Enkrat sem ga udarila po nogici, še zdaj mi je hudo. Od takrat naprej se tudi jaz strinajm, da udarec ni vzgojna metoda. Predvsem pa kako naj mu potem dokažem, da on ne sme udariti, če pa jaz počnem isto?

Na to da bi ga polila z vodo pa nisem še nikoli niti pomislila. Verjetno še ni bilo tako hudo.

Koliko je tvoj otrok star?

_____________________________

Gremo veselo.

Ne, saj sprašujem na splošno, kako odreagirate, ne dotično za mojo pupo. Ona je še dojenček, tako da imamo še časa. Sem pa razmišljala, kako bo, ko bomo enkrat na tem.
Zdaj je začela puzati in sem ji skoz za ritjo, zaradi robov. Človek šele potem vidi, koliko ima enih nevarnih zadev v satnovanju.
Luskan, jaz osebno poznam eno mamico, ki otroka nikoli ne udari, pač pa če je siten ga oblije z mrzlo vodo. Sem ji tudi povedala, da je to zame nesprejemljivo maltretiranje.

_____________________________

:)

Mislim ,da v tem grmu tiči zajec.Sicer je tvoja še zelo majhna, torej ne bo velikeg učinka pa če ji stokrat rečeš.V tej nežni dobi najbolje pomaga odločen NE (da bo začela razumeti kaj NE pomeni) in preusmeritev pozornosti.Kar naporno, ampak se obrestuje.
Kaj hitro vsak starš pade v "past",da začne večkrat ponavljati.To se mi ne zdi smiselno.Otroku poveš kako in kaj, če ne uboga,pa sledijo posledice.Seveda je potrebna tudi fleksibilnost,torej-če te otrok kdaj ne uboga,te pač ne.Saj ni vojak.Pri bolj pomembnih stvareh je potrebno biti dosleden, povedati enkrat in to je to.Ko ponavljaš 10-krat ali več,te otrok itak ne jemlje več resno,saj ve,da sledi še nekaj ponovitev..tako,da se mu niti ne mudi.To govorim za nekoliko večje otroke,ki že vejo kako in kaj.

_____________________________

Vprašaj se, ali te bo to kar počneš danes,kaj bolj približalo tistemu,kar bi želel biti jutri!

Samo nekaj... In odhajam...

Ravno prejšnjič sem razmišlajla, zakaj nekateri starši pretepajo otroke. Stariš je namreč fizično dosti močnejši od otroka, ima pa tudi legitimno moč nad otrokom, saj je tisti, ki skrbi zanj. V odnosu je "šef". Seveda je vse skupaj pogojeno tudi s karakternimi potezami posameznika.

In kdaj staršem popustijo živci? Takrat, ko otrok ne izpolnjuje njihovih pričakovanj (enako kot država in državljani - država nam poslušnost predpisuje z zakoni - in mi pravimo, da so zakoni za to, da se kršijo in iščemo meje, ki so nam zakonsko postavljene; če mejo prekršimo smo kaznovani). Vendar pa se bomo vsi, ki sodelujemo na tem forumu strinjali, da tepenje oz. fizično zlorabljanje otrok ne vodi nikamor, enako psihično (govorim o starejših otrocih). Vendar mi nismo vsi starši. Poleg nas so tudi drugi. Večina, če ne vsi tukaj, se nas strinja, da fizično nasilje ne vodi nikamor, da s tepežem ne moremo reševati vsakodnevanih situacij in vsakodnevnih kriz v družini, nekateri pa jih rešujejo na prav takšen brutalen način.

Spomnimo se primera tiste dveletne deklice, ki sta jo starša s svojimi "vzgojnimi metodami" ubila. Zakaj? ker pač otrok ni bil ubogljiv in sta ugotovila, da lahko s tepežem "dosežeta" svoje. Svoje metode pa sta še stopnjevala. Vem, to so ekstremi, njima se je pač "malo" ponesrečilo in sta jo uspela ubiti.

Na lastne oči sem namreč videla, ko je oče prišel v šolo nekaj dni pred koncem šole (pred tem ga niti enkart ni bilo) in ugotovil, da sin ima 10 cvekov. Staremu so popustili živci, šel je v razred, tamalega dobesedno "iztrgal" iz šolske klopi in ga začel butati (tam, kjer je priletelo) pred vsemi.

Vem, to so ekstremi...

Torej, ko nam popustijo živci... Kaj naredimo? Najprej dvakrat globoko zajamemo zrak in precenimo situacijo (najhuje je, če reagiramo v tistem trenutku, ko nam poči film). Najprej pomislimo, če smo otroka seznanili s "pravili igre" - kaj se sme in kaj se ne sme. Otroku je potrebno pokazati, razložiti, kje so meje. Dati mu moramo vedeti, da povsod obstajajo meje, ki se jih vsi držimo. Banalen primer: Če pri nas v hiši velja pravilo, da vsi pospravljamo čevlje sami, to pomeni, da jih pospravljamo vsi (tudi partner in vi) in ne samo otrok. Sami pa moramo biti sposobni preceniti, kdaj in kako otroka učinkovito kaznovati. Če ga bomo nenehno (za vsako stvar) udarili, se bo ščasoma navadil. Saj poznate tisto o Romu in konju: Ko je Rom konja končno naučil stradati, mu je ta poginil.

< Sporočilo je popravil raho -- 7.2.2007 12:23:01 >

točno tako.
če otrok ve, da tega ne sme početi, išče pozornost ali pa je utrujen. če išče  pozornost, ker ji je dolgočasno, jo stisnem k sebi in lupčkam, potem pa najdeva nekaj zanimivega. nato se pogovoriva o prejšnji situaciji.
če je pa utrujena, pa itak gre spat. najslabše je, da utrujenemu otroku skušaš nekaj dopovedat.

moram reč, da se z našo (26mes) pupo, da že vse lepo dogovorit. zadnjih 14dni me res preseneča . sama pride k meni in mi pove kaj bi rada. zahtevna postane le kadar je utrujena. ni potrebno nobenga drenja ali metanja po tleh, ker vedno poskušam ugotovit, kaj je vzrok slabemu obnašanju.

raho, tisto so res extremni primeri, ampak je grozno, da se dogajajo. pred nekaj leti je fant na eni mb gimnaziji, dobil grajo. ko je povedal očetu po telefonu, je ta znorel in rekel, da ga bo ubil. ko je oče prišel domov, je našel doma sina obešenega.

tudi pred novim letom, se je blizu nas obesil osnovnošolec zaradi ocen.

pred 10 leti se je ustrelil bratranec od moje birmanke, tudi zaradi ocen.




< Sporočilo je popravil mika -- 7.2.2007 13:00:06 >

Če se z otrokom ukvarjaš vsak dan dovolj, ni panike da ga nebi tako dobro poznala, da bi točno vedela kaj v določenemu trenutku naredit, da bo prav.

Saj se ve, kakšno je življenje, tega ga je treba naučit. Razumet, da je dveletnika en sam firbec in da sveto verjame prav vse kar mu rečeš, zato je dovolj, če mu enostavno razložiš, zakaj se česa ne sme. Dve leti in pol že ima svoje interese in skuša raztegovat meje dovoljenega. Tudi tu se da taktično in prijazno postavljene meje ohranit.

Za naprej pa še ne vem.

Pri nas pali, da ji lepo povem, da se česa ne sme, seveda z obrazložitvijo. Če noče ubogat ji pa odvzamem kak privilegij, vedno pa njej prepustim izbiro, torej lahko tudi naredi prepovedano, vendar pa mora sprejet tudi posledico. Vse ji pa vnaprej razložim npr:

"Kocke pospravi nazaj v predal, da jih boš drugič našla tam, in se spet lahko igrala." 
"NE, NE BOM!"
"Če jih ne boš, jih ne boš več našla v predalu, ko se boš hotela z njimi igrat."
Načeloma to razume, in ji je bolje, da jih še kdaj najde. Ampak včasih pa me preskuša in reče:
"NE, NE BOM"
Jaz pa: "Odloči se, jih pospraviš in še kdaj igraš, ali pa jih pospravim jaz tja, kjer jih ne boš našla!"
Pospravi, če pa ne ...."NE BOM!"
Jaz pa: "Prav, odločila si se." In kocke vzamem!

Naslednji dan: "KJEEEEE SOOOO MOJEEE KOCKEEE?"
"Si jih pospravila v predal?"
"NEEEEE, WEEEEE"
"A zato jih pa ni, seveda. Kaj pa zdaj?"
"BOOOOM POOOSPLAVLAAA, WEEEE."
In ji dam še eno možnost.

Na podoben način jaz discipliniram svojo prvo hči, ta  druga je 4m stara.

Podobne situacije:
Se noče oblečt - prav, zunaj je mrzlo, greš v pižami in bosa ven? TO PA ŽE NOČE.

Noče sama na kahlo? Prav, če boš polulana, boš dobila pleničko na rito. Tega ne mara zato leti in se sama zrihta.

Gremo z vrtca domov.NEEEE. Prav, bom vzgojiteljici rekla, da boš še malo tu. NEEEE in takoj uboga.

Gre za to, da jo dobro poznam in vem, kaj ima rada in česa ne, zato ji lahko dajem take posledice, če ne uboga, ki so ji neprijetne pa vendar ne krute in nasilne. Vse pa nenazadnje ostaja njena odločitev. Če se kdaj odloči, da bo prekršila pravilo, mora svojo posledico sama nosit. Res pa je, da gre veliko časa, potrpljenja, tudi domišljije in dobro je treba premislit, predenj zahtevaš. Vse mora biti primerno starosti in otroku.

Je pa fajn, ker se tako uči sprejmat odločitve in posledice.

NASILNA VARIANTA:

"Posprav kocke"
"NE, NE BOM!"
"Posprav kock, sm rekla!"
"NE BOM, NE!"
"BUM!"

Jaz raje razlagam....

Jaz si pri postavljanju meja vedno pomagam s knjigicami, ki imajo poučno vsebino.
ravno ta mesec sem v ciciklubu spet kupila dve takšni "vzgojni" - To je moje in Kdo bo pospravil igrače. Naš otrok namreč zelo rad posluša zgodbice in potem pač delamo na tak način. Pri vseh seveda to ne gre.

Vsak stariš mora sam ugotoviti, kaj je najbolj primerno za njegovega otroka.

Mi smo nekaj časa imeli težave pri umivanju zob. Pa sem v knjigarni naletela na eno super knjigico o mlečnih zobkih in sva si jo skupaj ogledala ter jo prebrala. Sedaj ga vsakič, ko začne "komplicirati" pri umivanju zob "spomnim" na fantkove zobke, ki so jih napadli črvički, ker si jih ni pustil umivati in kako več fantek ni imel lepih belih zobkov in se ni hotel nasmehniti, ker je imel same pohrustane zobke.

Pri nas smo stanovanje naredili tako, da pravzaprav nekih stvari, ki se jih ne sme dotikat ni na njeni višini. Kljub temu pa se najdemo v situaciji, ko nama z možem prekipi ..Jaz sem odkrila, da na najboljši način odreagiram, kadar grem iz sobe, globoko vdihnem ter malo razmislim, nato pa se vrnem in se skušamo pogovorit o tem kaj je bilo. Se je tudi že naredilo, da sem ji kakšno stvar po miljonkratnem prigovarjanju preprosto vzela ter ji razložila, da jo bo dobila nazaj čez kakšen dan, dva...
Sem pa proti fizičnemu nasilju, kajti nasilje rodi nasilje.


_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

skuštrana, saj nobena od NOAP mamic ne govori o fizičnem nasilju. predpostavljam, da govorijo o neprilagajanju v vsaki stvari in za vsako ceno, vsaj z moje perspektive je tako.

drugače pa pri nas na dosegu rokic niso čistila in nevarne snovi/stvari, ostalo je vse na voljo. itak nimamo nekih fensi stvari, pa za stvari me ne boli srce. srce bi me bolelo edino, če bi si tamala kaj naredila.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein