Ko berem vse te debate o partnerjih/maminih sinčkih, se mi poraja vprašanje, kako vzgajati fanta, da ne bo mamin sinček? Kdaj pričeti, že sedaj?  Na kaj je potrebno paziti?

Torej, kako fantke vzgojit, da ne bodo mamini sinčki?

Dobro vprašanje  Sicer tovrstnih izkušenj nimam, ampak po moje se mora mama brigat in pomagat pri tistih stvareh, ki so za njenega otroka res pomembne...ne pa se vtikat in delit nasvete tam, kjer se je ne tiče...

Si predstavljam da tako, da jih že od začetka navajamo na samostojnost in odgovornost.

Ne početi stvari, ki jih zmorejo, namesto njih. Pa dovoliti jim, da mislijo s svojo glavo. Tu mame rade "vedno vse najboljše vemo" kaj je dobro za naše mladiče, tudi če so še majhni.

Pa to itak velja neglede na spol otroka

sama pa dostikrat razmišljam o tem, pa imam kar dva dobra razloga (moja dva sina )

prvi je star 11 let, vzgajala sem ga pa po svojih najboljših močeh. je samostojen - od tretjega razreda dalje hodi sam na avtobus za v šolo (to ni šolski avtobus). tudi njegove umazane cote ne pridem v sobo iskat, že nekaj let mu ne pospravljam sobe, le posteljnino mu jaz preoblečem pa 2 krat na leto naredim čistko v njegovi omari (premajhne cote ven, zmske/poletne not). že od nekdaj ga navajam tudi na ''ženska opravila'', ve skuhati tudi skromno kosilo, zna nabrati solato, jo očistiti, oprati...to ga navajam že od malih nog. če ima v šoli probleme s sošolci ali z učitelji - pa če je on zamočil - ga ne zagovarjam, ampak v takem primeru jih posluša najbolj od mene.
tudi mlajšega sina vzgajam podobno, star je 3 leta pa mi že pomaga pri pospravljanju posode iz pomivalca. ve, da je treba dati papirčke v koš, sam si vzame kahlico ko ga lulat tišči pa tudi sam vlije to v školjko (ja seveda včasih mimo - a jaz pač pustim to, da se navadi)

mislim, da naše sinke, pa čeprav jih imamo najraje na svetu ne smemo pretirano priklepati nase, ne smemo biti preveč zaščitniške - ker potem odrastejo v neke nesamostojne osebe. In ja, včasih morajo narediti tudi nekaj narobe (čeprav me vemo, da bo tako - in to moramo tudi pustiti), da se potem iz tega lahko nekaj tudi naučijo.
ker v življenju dostikrat pademo, a pomembno je samo to, če takrat vemo zopet vstati in iti naprej!

_____________________________

Assumption is mother of all fuc*k*ups.

Podpišem to, kar je napisala mojamura. Imam tudi dva fanta doma.
Dodala bi samo še to, da po moje zelo pomaga, če očka ni mamin sine in otroka vidita dober primerek samostojnega moškega, ki je pravočasno prerezal popkovino. Seveda upam, da bova uspela vzgojiti samostojna in neodvisna fanta, ki bosta čutila odgovornost za svoja dejanja.

ja jaz mislim da se tud pol kej pozna ko so npr že bl odrasli....pa tud mame so takrat starejše...npr:20let star fant mama pa 45let....in kaj ponavadi mame delajo...........mu perejo,likajo,kuhajo, za njim štunfe pospravljajo....skratka večina mam dela vse.....in fantje se na to navadijo...zakaj pa ne sej to je luštn.....takrat se že bl postavijo zase pa rečejo "  men se pa to ne da....dej pust me pr mer.....itd"  in to ponavadi traja do 30 njihovga leta če so še doma ....

če bi pa 20letnik že takrat si znal sam zlikat, svoje perilo zložit pospravit, svojo sobo pospravit in si kej tud sam skuhat če mami nima časa ali ne more...itd.....mogoče bi bil pri 30 letih drugačen.....

Se podpišem...

Mene najbolj skrbi za mlajšega. OK, vse zgraj prebrano velja tudi pri nas. Star je 3,5 let, gre sam lulat na stranišče, potegne vodo, zapre školjko, pripravi mizo za obede sam, mi pomaga obešat in zlagat prilo,.... skratka kaj se teh del tiče spravi se čisto vsaki stvari!

Ampak, mali je tako cartljiv, da me je včasih groza. Ne smem se vsest, pa že "visi" na meni, me lupčka, boža, popravlja lase,... mi šepeta kako me ima rad  , skratka .... ker od starejšega tega nisem vajena,... saj ne bo iz teh navad postal mamin sinek ne?

pri 3.5 letih se mi zdi normalno da se čim več objemate, lubčkate, igrate  skratka vse......sej to so nežna leta.....mislim da o tem sedaj razmišljaš pri njegovih 3.5 letih a bo mamin sinek al ne se mi zdi mal prezgodi.....to so otroci k ljubezen  vsrkavajo vase k gobice....

Seveda ne . Pa tudi npr. skupno spanje jih ne bo naredilo nesamostojne odrasle.

Prevzemanje odločitev namesto njih pa sigurno  

moj mišek je tudi tak  sicer ne tako ekstremno, je zelo suveren, ampak se zelo rad carta in mi govori, da me ima rad.....ampak to je pač posledica našega obnašanja....tudi sama mu tisočkrat povem, da ga imam rada do zvezdic in nazaj  in ga carta in poljubčkam....ampak to v bistvu vsi rabimo....

če bo mamin sinek ali ne, se bo pokazalo pozneje, tudi zaradi karakterja.....ampak mislim, da glede na svoje obnašanje, bi ne smel biti prevelik sinek....

ampak nekaj pa je, s čemer se bo morala sprijazniti tudi potencialna snaha: on bo vedno moj otrok, vendno prvi v mojem srcu, vedno mu bom pomagala toliko, koliko bom lahko in koliko bo želel...upam, da ne bom gušila  in resnično se bo morala s tem sprijazniti.....saj, snahe pridejo pa grejo.....čist prevečkrat

_____________________________

...vox populi...

tu bi samo pokomentirala, da je pa to kriva tista vzgoja oz. ločevanje vzgoje za fantke in punčke. punčke se že po defaultu vzgaja v to, da bodo znale prati likati sesati pomivati pospravljati itd. če mi starši ne bi delali tukaj razlik, bi verjetno bilo tudi več 30-letnikov, ki bi bili sposobni samostojno živeti sami (brez uslug, ki jih nudi hotel mama)


_____________________________

Assumption is mother of all fuc*k*ups.

To je res eno tako življenjsko vprašanje, na katerega je težko dati odgovor, še težje ga pa udejaniti.
Je ena napisala, da mu ne vsega narediti: likanje, pranje,... Se strinjam, čeprav poznam nasproten dokaz. Moj mož si je sam likal, pa je kljub temu mamin sinek.
Mislim, da moramo svoje otroke naučiti tudi spoštovanja vseh, ne samo bližnjih, pa samostojnosti, ...

Če pa katera najde učinkovit recepr, se toplo priporočam. Mogoče tudi jaz dobim sina...

Po moji definiciji mamin sinček ni moški, ki si ne zna oprati in zlikati, temveč tisti, ki ne zna sprejeti samostojnih odločitev, ampak čaka mamin žegen in ga je vedno strah, da bo s samostojnostjo prizadel mamico.

Pomembno se mi, da imata starša med sabo dober, ljubeč in izpolnjujoč odnos. Tako mame ne zamika, da bi svoje čustvene frustracije zdravila na otrocih in jih priklepala nase s stalnim vzbujanjem slabe vesti.

< Sporočilo je popravil Jančika RR -- 11.12.2008 14:40:12 >

glede na to da tko gledaš na potencialno snaho " pridejo pa grejo" to pomeni da si samohranilka......ker je pač tvoja tašča edina in na prvem mestu tvojemu nesojenemu ............ za crknit kako ene razmišljajo.....

hm, otroku, pa ne samo sinu moramo pomagati razpreti peruti in ohraniti gnezdo toplo, da se bo rad vračal  k nam na obisk. Pa zavedati se, da otroci niso naša last, čeprav ljubljeni do onemoglosti so samosvoji in prišel bo dan, ko moramo odločitve prepustiti njim. Čeprav vemo, da so napačne, si morajo izkušnje nabirati na svoji koži.
Žal poznam veliko primerov, ko mamice živijo le za otroke (zaljubljene so v otroke in ne v partnerja)  in otrokom  nalagajo odgovornost za lastno srečo i. Ko tako malo dete zraste pa imamo čustvenega invalida nezmožnega lastnih odločitev.

Se strinjam. Sicer ni ravno nujno potreben ljubeč odnos s partnerjem, pomaga pa.  Lahko ima mama le dovolj trezno glavo, tale stvari ve in se zna nazaj držat.
V glavnem, ptičke je treba spustit, da odletijo z gnezda, pa je vse O.K.

_____________________________

Velika rit je velika stvar.

podpišem.

pa ni samo likanje, pospravljanje, laufanje za otroci s kapami in šali tisto, kar naredi mamine sinčke. najhujše je privezovenje nase, čustveno izsiljevanje, pogojevanje raznoraznih stvari s čustvi in ljubeznijo....že s tem se začne, ko otrok kar naprej posluša, kako nima nič rad mamice, ker ne uboga, kako je mamica žalostna ker je to pa to, kako bo mamica kar umrla od žalosti če ne bo to pa to kak boš pa normalen, po 20 letih in še več takega tumbanja? pa ni sam pri fantih problem, sej tud punce so čist pohabljene s takimi bedarijami, samo se zaradi vlog to pač drugače kaže.

bljak

nisi razumela bistva: ne bom gušila, vsaj upam da ne, že zdaj je zelo suveren, ampak meni bo vedno moj otrok....kapiš....moja družina....ne glede na to, s kom bo živel...pa zdaj ne mislim, da ga bom nadzirala, ga komadirala....ampak meni bo vedno prvi....in upam, da bo moja snaha ostala , pa ne zaradi  mene, pač pa zaradi ljubezni do mojega otroka....



_____________________________

...vox populi...

Otroke, tako fantke kot punčke je prav, da vzgojimo v zrele osebe, ki niso mamini sinčki. Mamini sinčki so tisti ljudje, ki jih povsod usmerjajo in se za njih odločajo drugi Za to je potrebno, da so samostojni, posebej pa je potrebno, da postanejo ljudje z dobro samopodobo. To pomeni, da jih vzgajamo z veliko ljubezni, jih vzpodbujamo, poudarjamo dobre stvari v otrocih. To pomeni, da nam kdaj tudi rečejo NE mi pa jih moramo znati usmerjati in upoštevati otroke. Otroci ne naredijo vedno tisto, kar od njih pričakujemo, niti niso oni tisti, ki o vsem odločajo že pri dveh letih. Veliko o teh temah pišem na svojem forumu. Če vas zanima več, me za povezavo lahko kontaktirate na z.s.

_____________________________


Otroško srce je zaklad

Pravzaprav je sila preprosto, ker je največji delež težav v mamicah. Jaz vidim le dve osnovni točki:
1. Nehaj špilat cankarjansko mamo.
2. Kakor si bo postlal, tako bo spal.

Evo primer, mene seveda
Moja bodoča snaha (ja, mi jo že imamo ) je ena ponorela deklica, ki ima mlajšo sestrico, ki pa je mirna, tiha, ustrežljiva in, se mi zdi da, celo pametnejša.  No, jaz, kot mama, ki želi svojemu otroku "le najboljše", bi seveda "morala" lobirat za sestrico. No, ker pa nisem "taka mama" , si rečem le, da bo on živel s tisto, ki jo bo izbral, ne jaz. In seveda ne pri meni.

Ja, saj vem, že velikokrat so me označili za brezsrčno ledeno svečo. Jaz pa v jok, pa na drevo.

3. decembra je bila na TV Slovenija oddaja Turbulenca,  Samopodoba. lahko si jo ogledate med arhivskimi oddajami. samopodoba oblikuje človeka v takšno ali drugačno osebo.

_____________________________


Otroško srce je zaklad

ja po pravici povedano tvoji stavki so tako zveneli.....zato sem ti tudi tako napisala............
to kar si pa sedaj ......se pa strinjam s tabo ....

To je res in ti imaš vso pravico to čutiti. Ampak ti se boš pa tudi morala sprijazniti in mu dovoliti, da bo v sinovem srčku tvoja bodoča snaha na prvem mestu . In da boš pomagala toliko kolikor bodo želeli. Če te kar naprej nekdo gnjavi, da bi ti nekaj pomagal, ti pa tistega ne rabiš, zna biti nadležno.

Zato je prav, da mamice cartate svoje sinove zdaj, ko so še mali in ko potrebujejo vašo toplino. Ko odrastejo, jim je treba dovoliti, da zaživijo svoje življenje.