Moj sin bo čez mesec dni star 4 leta in nismo se še rešili trme, značilne za dvo in triletnike. Verjetno z možem delava kje napako. Ko začne trmariti, kar je pri njem zelo intenzivno, saj kriči, maha okoli sebe in hoče tudi po naju, zdaj je začel še pljuvati, ga skušam ignorirati, kadar se da. A je ponavadi še slabše, ker ne neha, spravlja se name. Tega pa ne mislim dovoliti. Zato moram najti nek drug vzgojni ukrep (tepeža pri nas pač ni), kot je npr. ta, da zvečer ne bo knjigice. Ker očitno ne zaleže. Vsak večer ve, zakaj si je zapravil knjigico, ampak očitno še vedno počne iste lumparije, ko trmari. Skratka, želim vprašati za nasvet, kaj ste otroku "odvzeli" ali mu prepovedali, da je palilo, da se trmarjenje ni več ponavljalo. Pri nas brez knjigice zvečer pač očitno ne zaleže. Tudi neke posebno ljube igračke nima, da bi mu to res nekaj pomenilo, če bi jo zaradi grdega obnašanja izgubil. Da ne bo pomote, ne iščem takoj sredstev kaznovanja. Velikokrat nama z možem uspe že s preusmeritvijo pozornosti ali s pogovorom, to najprej probava, a vedno pač ne gre. Se mi zdi pa škoda mojih živcev, ker zaradi tako banalnih stvari trmari. Bom lahko povedala kak primer, a najprej prosim za nasvet.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

jaz ne vem zakaj ga ne odstraniš iz sobe, ko vas maltretira. mi smo našo že pri dveh letih dali na ohlajanje v kopalnico, dokler se ni umirila. ker pri nas ni sprejemljivo, da se dereš tako, da drugi ne more govorit niti nič počet zarad tega.
lahko sicer uporabiš katerikoli drug prostor (ki mu ni igralnica), gre se samo za to da ne moti drugih, ko se repenči. jaz sem ji rekla, da ko se umiri in neha kričat, lahko komot pride ven. pa tudi če hoče prej ven, ne pustiš (jaz sem ji skoz vztrajno govorila, da naj se umiri in bo lahko šla ven). ko je vedenje sprejemljivo (npr. tudi ko utihne v koplanici sirena ), greš do njega in mu daš vedet, da je dobrodošel nazaj. če spet začne - nazaj.
sicer je komplicirano in vzame dosti časa da to izvajaš, samo ko dojame, da si resna in dosledna, tega več ne bo delal. ali vsaj fuuul manj kot sedaj. počne pa to zato, ker še nisi pogruntala kaj mu ni všeč in ga zaradi tega tudi učinkovito ne moreš disciplinirat. predvidevam da je mali "attention whore", ker dela take scene, tako da sistem da odstraniš publiko (aka sebe) verjetno bo deloval (beri, ne bo mu všeč).

to pa ne štekam - ker mu ne pustiš da ti na glavi stoji in te maltretira, ko se mu sprdne, si grozna mama? ok, če je pa tako.. spremeni si nick v "grozna mat"


raje ne pomislim, kaj bi ti delal, ko bi bil v najstniških letih, če bi prakticirala tole navado do takrat. po moje bi te zbutal v nulo in še ves denar pobral za čike..

Ja valda, če ga ignboriraš, ko se meče in dere, je bila potrebna nadgradja s pluvanjem. In mu je uspela očitno.

Se strinjam s prehodnicama, odstarnit ga je treba, sploh zdaj, ko je že toliko star. Pa ko očitno ignoranca ne zaleže, prej nasprotno, ga še podžiga.

Res si moraš v glavi dopovedat, da nima pravice maltretirat ljudi okoli sebe in pač tak je lahko edino sam, v sobi.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

pri nas je za vsekakršne izpade, nagajanja in neuboganja najbolj učinkovito učinkovala metoda varušk - te k so ble po tv in sicer za tok minut kot si star greš sedet na stopnio. no če nimaš stopnic pa lohk določiš pač en prostor, stol v kotu (imajo pri nas v vrtcu) in na ohlajanje.
in po postopku: ko začne težit, trmart, nagajat, neubogat, karkoli..mu poveš enkrat lepo da naj neha in poveš, da če ne bo nemudoma nehal gre na stopnico za 4 minute v tvojem primeru. če ne uboga, ga zagrabiš, ne prosiš!!! in ga posedeš na stopnico, mu razložiš, zakaj je na stopnici in mu poveš, da se stopnice 4 minute ne sme zašuščati, če bo šel dol iz stopnice se kazen podaljša za dodatnih 4 min. poveš mu še, da se medtem ko je na stopnici z njim ne pogovarjaš. od začetka je ta metoda ful mučna - uhajanje s stopnice, dretje, ...ampak ga vsakič neseš nazaj na stopnico! res je treba biz vztrajen, ker ko boš enkrat popustila je konc veselja. no po 4h minutah koj e kazni konec, ti prideš k njemu, počepneš in ga vprašaš če ve zakaj je sedel na stopnici, aj ti pove zakaj, če ne ve mu šeenkrat razložiš. sledi objem, poljubček in poveš, da smo prijatelji in da ga imaš rada.

to je pri nas najbolj palilo!

oprosti, ampak men je pa tole branje grozno...pa kaj si ti mašina ali človek...tisto naštevanje 4min tja, pa 4 min sem pa nevem kaj še, ....smo ja ljudje lepo te prosim...imamo čustva mi in otroci...ne moreš se odzivat na vse to kot stroj oz. kot čustveno mrtev človek... V dostih vrtcih sem že delala, pa tudi nisem videla stola kjer bi sedeli po tolko min. kolikor so stari, čeprav sem ravno tu gor večkrat brala o tem....Res je , da se otroka da včasih sedet k mizi, vendar iz čisto preprostega razloga, da se malo umiri, da malo razmisli, največkrat pa je to iz čiste varnosti, ker so  v svoji ihti radi nevarni sebi in drugim...pa nimamo nikjer napisane razpredelnice koliko časa se sedi za določen prekršek oz. niti pod razno se ne sedi toliko kot so stari...jaz se ponavadi tudi vsedem k otroku in to sedenje ponavadi mine v pogovoru,razlaganju vzrokov in posledic ali pa kar tako v tišini ....Verjamem da je trma in izsiljevanje naporna zadeva, vendar se s temi načini to ne " zdravi" pa čeprav tiste tv varuške še tako prakticirajo....Daj se malo postavi v otrokovo vlogo...kako bi se ti počutila, če te bi nekdo s silo tiščal v nek prostor ali pa na stopnice...Res, da včasih že ne veš kaj bi storil, samo to ni to...še ignoranca je boljša rešitev, čeprav tudi ne najbolj idealna...
Za moje pojme se starš v takšnih primerih spusti na nivo otroka, kar definitivno ni dobro...tu gre za boj med dvema trmama ...ali bo zmagala tista, ki se dere in meče ob tla, ali druga, ki hladno sili drugo osebo sedeti na stopnicah ali kjer koli že...
In še to ...za moje pojme je to nasilje...res...delno fizično in delno psihično...zakaj? Otrok ne bo dal miru zaradi tega, ker je razumel svojo napako, temveč, ker je bil fizično prešibak da bi vstal iz stopnic, po drugi strani pa preplašen zaradi osamitve, groženj in opozoril...
In ne definitivno ne bi bila moj prijatelj, če bi z menoj počela te stvari...poljubček bi si pa lahko tudi narisala...Odrasla bi z mislijo, da  bom, ko bom   dovolj velika in močna tebe sredi januarja postavila na balkon, če mi bi težila.

Kakšen ukrep pa torej ti svetuješ, če otrok od ihte kriči, se meče po tleh, tepe ljudi okrog sebe in podobno? Napisala si, da je metoda "ohlajanja" v drugem prostoru nasilje, ignoriranje tudi ni ok...me zanima če poznaš kakšno bolj "prijazno" učinkovito (tudi dolgoročno) metodo?

_____________________________

BE NICE!
I could be your boss someday.

V tem primeru sem se jaz skupaj z otrokom umaknila iz prostora, če se je dalo, ker je brez publike ponavadi stvar hitro nezanimiva.Če je otrok večji, včasih kaj zaleže tudi pogovor na samem, spodbujanje, da ti poskuša umirjeno povedat kaj sploh hoče, kaj ga moti, zakaj se tako vede....), če je manjši, dostikrat svoje naredi že drug prostor, umirjena beseda ali pač čakanje ,umirjanje....To ti zdaj naštevam tako iz glave...Je pa res , da je vsak otrok drugačen, vsako obdobje otroštva drugačno in zato pač vsak rabi individualno obravnavo...
Pozabila sem omenit še to....treba se je zavedati, da vse tudi ni trma in izsiljevanje...nekateri otroci so pač resnično težko prilagodljivi, kljub  velikemu osebnemu  trudu in trudu staršev ne morejo iz svoje kože...Nekaj je odvisno pač od karakterja, drugo so pa lahko za tem tudi resnične zdravstvene težave...

Hvala za odgovore. mateyka, v začetku sem ga vselej dala v sobo, ko je začel kričati, tepsti ipd., a ni bilo pravega učinka, ker je brcal v vrata, skoraj snel kljuko, ne vem, ne zdi se mi, da je bil učinkovit ukrep, glede na to, da so se enaka trmarjenja še kar ponavljala (dober vzgojni ukrep naj bi preprečil ali vsaj zmanšal incidente). Skratka, na silo sem ga morala zvleči v sobo in držati kljuko, ker je hotel ven. Potem sem probala ignoranco ali pogovor (seveda mu, ko vidim, da začenja cepetat in se trmat, takoj rečem, naj neha, da ne bo učinka ipd, lepo mu povem), pa ne zaleže, se pa vame zaletava, pljuva, mi govori, da sem packa ipd. Potem sem mu hotela odvzeti kako ljubo stvar, to je predvsem knjigica. Videti je, da noben ukrep preveč ne pali. Ker je praktično vsak drugi dan brez knjigice, se pravi, da se vsaj 1x dnevno grdo obnaša. Res je, vsak otrok je zase karakter in pri vseh ne zaleže isti ukrep. Je pač treba najti ustreznega, upam, da mi bo to uspelo čim prej, da ne bo prepozno.

no pelin ne vem, tako so funkcionirale vse oddaje o tistih angleških vzgojiteljicah, če si slučajno kdaj gledala. je neke vrste prisila se strinjam. lahko se strinjam tudi s tem, da je celotna vzgoja ki temelji na nekih ukrepih nasilna...enkrat sem nekje prebrala in sem se tudi sama kar malo zamislila, kako bi reagirali, če bi nek mož napisal kak vzgojni ukrep naj izvede, da bo žena bolj ubogljiva in ne vem ne bo zapravljala po trgovinah ampak bo raje doma čistila. če to nekdo reče je bizarno, če pa se pogovarjamo o otrocih se nam zdi pa normalno, se strinjam, da smo skregani sami s sabo.

ampak po drugi strani pa je nedopustljivo, da nas otrok pretepa, pljuva in kriči, se v trgovini meče ob tla in podobno. in še vedno nismo dovolj pametni kako v takih situacijah postopati. pri nas tak način kot ga ti opisuješ običajno ni zalegel, se je ihta nadaljevala tudi recimo v ločenem prostoru, prigovarjanja sploh sliši ne če vrešči na ves glas,.... kot si sama napisala vsak otrok je drugačen,. jaz mlajšo hčerko lahko na čist drugačen način pomirim kot starejšo in ravno pri starejši, ki ima karakter kot tank in bi povozila vse okoli sebe samo če bi si ji pustili, ima ego do neba in nazaj, pač na drugačen način ne znam niti ne zmorem ukrotiti. pač je bilo neko težko obdobje, ko je pomagalo samo to. trenutno stopnice ne uporabljamo, ker sta tamali ok.

v vrtcu pa imajo stol za ohlajanje in premišljevanje ja. sej stopnica je isto. če imajo pa časovno omejeno pa ne vem, mislim da ne, je pa vseh teh ukrepov smisel to, da se otrok odstrani iz centra dogajanja, se umiri in premisli, na koncu ap se z njim o zadevi pogovoriš. in to je v bistvu čisto isto kot si ti napisala, samo, da si ti zraven otroka. te varuške, pa so ravno to poudarjale, kao, da k je otrok neubogljiv, da se mu ne sme dajat pozornosti, ker otrok hlepi po pozornosti staršev pa naj bo al negativna al pozitivna. in če nima pozitivne bo začel nagajat da dobi vsaj negativno. zato moramo starši preventivno dajat otroku pozornost, ko so pridni. recimo, ko se sam igra v sobi in je mir ne ga takrat pustit na miru, ampak je fino vsake kvatre prit in ga pohvalit kako priden je ko se zna tako sam igrat. jaz pri svojih viim, da sta najhujši kadar imava recimo z možem kako delo kamor ju ne moreva vključiti in ju prosiva, če sta lahko mali sami v igri, takrat je takoj fajt. če pa smo skupaj je pa ok.

jja še to..ne glede kak je ukrep naj bi sledil takoj ne šele čez par ur kot je recimo odvzem večernega branja in naj bi bil povezan s povzročiteljem. recimo, če otrok ne pospravi kolesa ki nemarno leži na sredi ceste je kazen odvzem kolesa in ne grožnja, da ne bo popoldne dobil sladoleda.

pri nastrenutno uporabljamo štetje..enkrat lepo rečem, drugič malo bolj na glas rečem tretja je pa odvzem recimo igrače za katero se cufata, oz česarkoli kar je povzročitelj spora recimo. zdej ne vemo zakaj tvoj otrok trmari..kaj je običajno razlog

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Sam vem, da ne bi zdržal in bi mu nekja trdega nastavil, tako do ko bi mahal, bi se tam udaril. Ignoriranje je ena najslabših reakcij, ker je kot bi tiščala glavo v pesek. Otroku je potrebno napačno reakcijo korigirati, ne pa jo ignorirati. Ni nujno sakcionitrati, nujno je opozoriti, kaj je prav in kaj ne ter zakaj ne.

Mogoče imaš srečo (v pravem pomenu besede) pa si prišla tako daleč, kot marsikateri starš še dolgo ne. Namreč postavljena si pred vprašanje: kaj ukreniti, kako vzgajati, ko kazen nima več moči.

Si predstavljaš da prideš domov in tvoj sinek meče knjigice v smeti. Pa ga vprašaš zakaj to dela in ti odgovori: "treniram". Ko ga za kazen daš sedeti na stol ali stopnice in enkrat prideš domov in mali sedi na stopnicah. Pa ga vprašaš zakaj in ti odgovori: "ker treniram". Vsem kaznim odvzame "moč". Ne samo tistim, ki jih izvajaš ampak VSEM, ker od sedaj naprej veš da se je pripravljen utrjevati, da bi lažje prenesel kazen.

Zakaj? od kje mu moč. Ni moč. Njegova bolečina je močnejša od strahu pred kaznijo. Kazen njegove bolečine ne more preglasiti. Res, njegovo izražanje bolečine ni primerno, ampak drugače ne zna, ne zmore. Potrebno se je z njim pogovoriti, ga naučiti upravljanja s čustvi - ne s potlačevanjem čustev.

Torej predvsem morata oba najti povezavo z otrokom. Po moje je otrok že zdavnaj začutil, da povezanosti z mamico, očetom ni (čustvene, globoke povezanosti, tiste o kateri nima smisla govoriti, ker se more edino občutiti). Zadovoljevanje otrokovih potreb še ni povezanost. Vzgajanje in skrb ni povezanost. Čustvena povezanost je odnos v katerem mati začuti otroka, njegovo stisko in mu ob njegovih neprimernih reakcijah skupaj z njim kaže pot kako se umiriti predvsem pa da ga razume.

Jeza, bes in trma. Kričanje in tepež. Vse to so samo odraz NEMOČI. Tako velike bolečine, prizadetosti, da se z besedami ne da povedati - da se le delati tako "slabe/grde" stvari da tisti drugi tudi občutijo takšno bolečino, prizadetost (pa čeprav le zaradi njegove reakcije).

A si lahko predstavljaš kako osamljenega, nemočnega se počuti tvoj sinko? Niti povedati tega ne zna. Zna samo "pokazati". In je čisto nepomembno za kakšno malenkost ali nepomembnost gre. Očitno ta malenkost povzroči tak MOČAN občutek.

Mati ki je v stiku s svojim telesom, vedno čuti svojega otroka. Mati je že po naravi telesno tesno povezana s svojim otrokom. Vedi to: najbolj problematičen otrok v družini je vedno pokazatelj odnosov v družini - on je tako občutljiv na vse težave v odnosih v družini in med staršema, da to jasno pokaže (kot lakmusov papir).

Glede trme pa na splošno: trma je lastnost, ki jo bo otrok potreboval v življenju. Trmasto bo treniral in bo prišel do rezultata. Trmasto se bo učil in bo izdelal izpit. Trmasto bo vstrajal in ne bo vzel droge. Pil alkohola. Česarkoli. Trmasto bo delal in dosegel uspeh. Le da boš takrat te rekla vstrajnost. Zato mu ne ubij trme. Raje se sooči z njegovimi čutenji.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Ko smo že pri Varuškah. Če ste opazili je bil tam vedno problem s starši, ne z otroki.

Predlagam da podoživiš sebe v njegovi starosti. Kaj si ti takrat doživljala, ko si bila stara 4 leta. Kateri so bili tvoji strahovi, katere so bile tvoje stiske, KAKŠNI so bili tvoji občutki. Dobro analizirak sebe v tej starosti. vzemi si čas.

Nato se postavi v njegovo kožo. Kako hudo mu mora biti? zakaj tako čuti? .....  in sevda pogovor. Ampak ne ko je faza EKSPLOZIJE. Takrat nihče ne posluša, tudi ti ne - ker v fazi eksplozije so čustva že ranjena, bolečina je že neizmerna.

Pogovor ko sta umirjena o tem kaj čuti, kako mu je ko mu je hudo, a se mu zdi da je pljuvanje pravilna reakcija, .... in še in še. V bistvu se več ukvarjaj z njim ne v smislu hranjenja in umivanja zob ampak DRUŽENJA v igri, risanju, lepljenju, peki kruha, priprave rezancev, sesanja,... in pogovarjanja o njegovih čutenjih. In POSLUŠAJ. manj govori in več poslušaj. Daj dovolj časa, da najde primerne besede za odgovor,...

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

ja pri varuškah so bili vedno vzrok starši in tudi pri nas so. to sem tudi napisala, da kadar smo skupaj je ok, kadar sta sami je fajt. posvečanje pozornosti.
čeprov js se sebe pri 4h letih ne spominjam..ne spominjam se nobenih stisk ali česa podobnega, tako, da težko primerjam recimo.

tukaj sicer nismo nič govorili zakaj pride do trme kar mislim, da bi bilo ključnega pomena. ne moreš vse posploševat.
tudi ne razumem kaj globjega recimo bi bilo pri tem, če se mulc recimov trgovini vrže po tleh ker hoče neko igračo, ti mu je pa nočeš kupit?

ja, moj sin razume, zakaj je zvečer ob knjigico, vselej ve, da zato, ker je pljuval, brcal ipd. Čeprav v primerih, ko je to možno, ukrep vselej sledi dejanju. Npr. če noče dati na glavo čelade kljub temu, da mu lepo povem, zakaj jo potrebuje (itak ve, saj mu to vsakič povem, če je noče), pač vzamem kolo in se ne bo vozil brez. Malenkosti, zaradi katerih trmari, so npr.: ker se zjutraj zbudi siten in se noče obleči, ker poleg čaja zjutraj ni piškot, ampak prepečenec, ki ga je včeraj lepo pojedel, ker jabolko ni zeleno kupljeno, ampak rdeče domače. Zame malenkosti, zanj problem. In strinjam se s tehnofilom, da otrok odraža stanje v družini. Če je problematičen, je to tudi (ali predvsem) zaradi odnosov v družini. In pri nas otrok dejansko čuti, da imata mamica in ati težave, ki se že dolgo vlečejo med njima, seveda pa posredno vplivajo tudi nanj (kljub temu, da se pred njim o tem ne pogovarjava ali kregava). Otrok čuti, da sem nervozna (poleg težav v službi imava težave tudi z možem), zato je verjetno le tako, da trmari, sposoben izražati svoja čustva. Se pa ne strinjam s tehnofilom v tem, da sin nima globoke povezanosti z mano. Ker najina otroka sta mi pa res vse, tako meni kot možu. Prej bi rekla, da imamo stanje, kakršno imamo, ker sva preveč popuščala in nisva bila dosledna. Ali nisva znala postaviti meje. Vsekakor pa ne zaradi pomanjkanja ljubezni, povezanosti ipd. Ne mine dan ali večer, ko mu ne bi rekla, da ga imava rada, da ga ne bi stisnila. Vsak večer pred spanjem se najprej eden, nato še drug uleže zraven, mu prebere knjigico ali dve (kadar si je ne zapravi), ga stisne in se pocrklja, pa ni važno, če je tisti dan "nagajal". Ker ga imam rada ne glede na njegovo trmo. Samo toliko.