.....Če se tko pogovarjam z mamicami nedonošenčkov, smo vse enotnega mnenja, da mormo naše miškote ful pocartat, ker so tok dali skoz, pa da so pravi borci.... Zanima me kako sedaj podoživljate vse te stvari, ki smo jih dali skoz? Jaz mam še vedno starah, da bi moral mali nazaj v bolnico, pa da bi bilo kaj narobe z dihanjem...
Nejca smo velikokrat slikali, ko je bil na intenzivni, tko, za spomin, pa mi je kar mal težko glegat slike, ker se prav živo spominjam vseh tisih igel in zdravnikov in cevk.
Sej vam, da mal morim, sam tud o takih stvareh se mi zdi, da se je treba mal razgovort.

Vesela bom, če mi bo katera povedla, kako danes to doživlja!!

Lepo se imejte in uživajte, kljub slabemu vremenu!!

Mateja

Verjamem,da je to ena velika kalvarija,kaj ste ve doživljale,jaz sem samo kratek čas.Pri hčeri ni bilo ne vem kaj,da bi bilo kritično,razen tiste zlatence in konjskega stopala.Pa v glavnem se je porihtalo.
Pri našem :angel:,ko smo trepetali za njegovo življenje,če pomislim za nazaj,mislim da sem v tistih dneh izgubila del duše.
Tega se res ne da opistai,ko sem se strahoma zbujala zjutraj in molila,da bi preživel.Zato vsaj malček si mislim,kaj vse ste preživljale in imejte svoje otroke rade,stisnite jih k sebi,ker to je toliko vredno.Vem jaz,ker nisem smela mojga sinčka stisniti k sebi,ko se je rodil in to me bo bolelo vso življenje.
Držite se:miska::miska::miska:
en lp:morje:D.

Naša mala princeska, je rojena v 24.tednu.Kaj sva z možem in sinovoma preživeli, se ne da opisat.A ,ko gledam sedaj našo 2.letno SARO, poskušam pozabit kaj vse smo morali dati skozi.Še vedno se mi trese glas in v prsih čutim bolečino,ko komu pokažem slikice in
povem kako majhna je bila SARA.:((Naši nedonošenčki so vsi ČUDEŽ:duda::kuza:

Sem gledala slikice in sem kar jokat začela. Resnično si ne predstavljam, kako zelo hudo mora to biti. In res čestitam vsem mamicam, ki ste to skozi dale, za ves pogum in moč, ki ste jo morale imeti.
Crkljajte svoje otročke. Veliko sončka v življenju vam želim in vašim pikcem!:):):)

Tudi jaz sem pogledala albume in me je tako pri srcu stiskalo.

Ne predstavljam si kaj ste preživljale drage punce:rozica::rozica::rozica::rozica:

Naš je za las zgrešil status nedonošenčka, je pa bil tri dni na intenzivni. Skoraj me je kap, ko sem ga prvič vidla s tistimi cevkami pod lučko. Slikali ga nismo ker je bilo že tako dost hudo.:duda:

Tudi midva sva imela kup tezav. Najprej okuzba,potem hude razvojne tezave. Bilo je hudo in zelo zelo tezko.Se do danes nisem prisla k sebi,edino veselje mi je malo dete,ki smo ga kolikor toliko zrihtali9nebesa

Jaz rajši sploh ne razmišljam o dolgih 99 dneh, ki jih je Lea preživela na intenzivni preden smo jo končno dobili domov. Najhuje je bilo prvih 45 dni, ko je nebogljena ležala v inkubatorju, dihala s pomočjo respiratorja,... jaz pa je nisem mogla stisnit k sebi :(( Evo, mi že tečejo solze, ko se samo spomnim ...

Potem je bilo pa iz tedna v teden lažje. Začeli sva se vsak dan cartat (kengurujčkat), sama je dihala in vsak napredek nam je dal novo moč ...

Res si ti naši mali borci zaslužijo čisto vse. Mi imamo Leo cele dneve na rokah in še vedno včasih ne morem verjet, da je res čisto naša, da je zdrava in da jo lahko cartam. Vsi mi govorijo, da bo oz. da je že razvajena ... AMPAK LEA SI TO ZASLUŽI! Tri mesece se je sama v bolnici borila, da nam je lahko zdaj dala nekaj najlepšega - sebe, svoj nasmeh. Seveda bo razvajena in z največjim veseljem, srečo in ljubeznijo jo razvajam, cartam in stiskam k sebi.

Slik imamo pa tudi mi ogromno. V bolnici sem jo slikala čisto vsak dan ampak še danes teh slik nisem dala razvit za v album. Nekako se mi zdi, da je bila tam res samo moja in da bom te slike imela samo zase (pa za atija seveda), za ostale pa imamo slike, ko je bila že brez aparatov in cevk. Pa od zdaj, ko smo doma. Itak je še vedno nekaj "posebnega", ta naš mali drobižek ... najbolj zlato in ljubljeno dete.
Hvala :angel: , da jo imamo!

Jerneja