jaz pa ne verjamem da 90% ljudi tako dela, res ne. in ne rojevajo se drugačni otroci, a misiš da smo se evolucijsko tako razvili, da je narava vrinila kak gen za željo po vseh možnih materialnih dobrinah, gen ki recimo kaki jamski otroci niso imeli...ali ga je narava predvidla že takrat, pa se pri jamskih otrocih in ljudeh pač ni razvil, ker ni imal možnosti? mal heca....
jaz mislim da se rojevajo čistpo isti otroci, samo v čisto drugačen svet. nor in zmešan svet.kjer se že od majhnega kupuje otrokovo naklonjenost z materialnimi dobrinami, kjer se že čist od štarta tekmuje kdo bo imel več in boljše, kjer veljaš za manjvredne in slabega starša, če otroku kupiš kak cenejši avtosedež in ponarejene crockse.a veš, to pomoje vpliva, otroci od malega to gledajo, to hlastanje za dobrinami, to kopičenje vsega živega in nepotešljivo željo po več, po novem, po boljšem. in tisto ljubljeni do nezavesti je velikokrat taka farsa, da dol padeš...otrok ni ljubljen do nezavesti, če se mu vse stlači v rit, če še pomislit ne utegne, kaj si želi, ko to že ima. kaj vse si ne izmišljujemo v neki lažni skrbi in ljubezni za otroke, madona še čelado za otroka ki shodi. in ti vzbujajo slabo vest, kako slab starš si, če si slučajno toliko priseben, da se ti to zdi bedarija. itd.
nor čas je. niso otroci drugačni. ker recimo v nerazvitem svetu se pa nič drugačni otroci ne rojevajo, po tvoji teoriji bi se potem tudi tam mogli, pa se rojevajo ravno taki, kot pred 30 leti. oz. so zahtevni toliko, kot so lahko, pa mislim da v zadnjih letih si ne morejo nekih blaznih zahtev privoščit. zadovoljni so z natikači iz gum in plastenko za igrat in žogo iz starih cunj. že 30 let.


_____________________________

..tko ovdje ne poludi, taj nije normalan!

Spet se mi je na bolš poslabšalo!!

Ja znam da me ljubite, u ljubavi je spas, izpred oči mi se gubite, volim i ja vas!

J,a lahko se ti zgodi, da te otrok ne bo imel rad, če si ga recimo imela preveč rada in mu vse k riti znosila. Zelo enostavno se to zgodi. Nisi naredila nič narobe, razen da je bilo vedno vse njemu na ljubo narejeno. Veliko takih primerov poznam, ki v odrasli dobi ne ločijo, kaj je na tem svetu res hudo in kaj ni. In posledično vsakič, ko ni vse po njihovo, kaznujejo kot psa vsakega, ki ni totalno po meri in mu ustregal v popolnoma vsem. Veliko njih. In vsi so relativno razvajeniin imajo v sebi hudo velik občutek zase, ali drugače rečeno, velik ego. NI treba, da kot starš sploh kaj drugega narobe narediš, ga siliš s špinačo ali kaj vem čem. Lahko ima otrok polno rit vsega, ko je majhen in ko je velik, pa bo iskal popolnost, ker mu nič ne bo ok in dovolj. Ni vse daj dam sistem. Nekatere reči so obratnosorazmerne, nekatere pa premo. Lahko daješ več od sebe in vse več od tebe zahtevajo. Poznaš ta pojav? Če ima nekdo vse, se lahko drži na starše kar tako, brez smisla. In ja, meni se zdi nevljudno in nesramno, da ne vzdržuje primernih stikov. To je del splošne kulture, ne pa kratenje svobode kogarkoli. V današnjih dneh smo malo zmešali pojme kaj je prav in kaj ni. Pa še to, spoštovanje do staršev ne more ugasnit, če ti recimo niso zagotovili toliko denarja, kot so bile tvoje potrebe v otroštvu, če imaš dovolj majhen ego. Če imaš velikega, se to pač zgodi. Sprejeti moraš dejstvo,d a to ni bila njihova potreba ali vrednota, ali da tega niso bili zmožni, kljub svoji želji. Če jim kljub temu zameriš in se ti zdijo manjvredni, to kaže na tvoj značaj, ne na vzgojo, niti se mi to ne zdi niti primerno niti kulturno, niti spoštljivo, še manj pa znak inteligence. in ja, če se ti rodi take sorte otrok, se to lahko zgodi tudi tebi, kljub vsem prizadevanjem - ker bo imel druge vrednote in ker bo prinesel na ta svet veliiiik ego. Ne boš mogla tega spremenit.

Ja, ulla, točno to sem mislila. Res nisem napisala dovolj natančno, ampak v resnici gre za to, da se otroci rojevajo v drugačen svet, zbombandirani od vsega, od informacij in od materiala in od miliona reči.... bogi so. In na ene to deluje tako, na druge drugače. Odvisno od karakterja. Ne od vzgoje, od karakterja. Ali bo nekomu všeč moda, drugemu pa bo dol viselo zanjo, tega ti ne moreš vzgojit. Lahko predstaviš svoje videnje vsega, lahko tako živiš, ampak čez trupla pa ne moreš.
Zdaj že vem, da živiš v sredini, ki je očitno do otrok zelo čudna, zelo drugačna od moje, če milo rečem, kakor razumem tvoja pretekla pripovedovanja o vedenju tvojih sosedov do otrok. Sama živim v drugačne okolju, kjer so do otrok večinoma overprotective na stoto potenco, jih zavijajo v vato, ljubkujejo, naredijo vse namesto njih, jim ne upajo postavljat meja, kupijo vse, peljejo povsod, cele dneve živijo zanje, jih zabavajo, da ne bodo zdolgočaseni, se igrajo z njimi, pogovarjajo... - to je en del populacije, ki jo poznam, potem je drugi del - ki je zelo trezen, vse skupaj drži v nekih zelo razumnih okvirjih, kjer ne manjka kakšna komponenta - potem ap res poznam še tretji del, ki jih pretirano materialno razvaja, pa malo manj s časom in razumevanjaem, ampak ta del je majhen - poznam tudi reven del prebivalstva, zadnja leta hodi do izraza in je žalostno gledat vse skup. Skoraj nikogar ne poznam, ki bi otroke v resnici zanemarjal.

joj gina a misliš? men se pa zdi da pa ima vzgoja kar nekaj s tem. in velik ego niti nima nujno kaj s tem, če se ga seveda naučiš krotit. jaz imam blazoten ego pa imam vseeno vrednote, trdno postavljene, ki jih nisem pripravljena pogazit, pa če crknem.in ne gojim zamere recimo do staršev, čeprov pa bi jo tud lohk, celo življenje bi lohk javkala, kako je blo, pa kaj vse je krivo, pa kako mi niso to in ono, pa če bi mi, bi ziher blo drugače.pač tko je blo in konc. delala sta, kot sta znala, marsikaj totalno zgrešeno, marsikaj pa kljub temu vredu. pa čeprav določena n juna dejanja totalno obsojam, ne obsojam njiju, kot človeka. ker dejanje ni človek.že nista vedela in znala drugač, definitivno ne, zadeva je globoka in seže daleč nazaj, ni sam to, da se ti rodi otrok in ga ljubiš brezmejno in je to zadost. jaz sem pri sebi razpucala, imamo odnose kot jih pač imamo, mogoče res niso bleščeči in filmski, samo so pa iskreni. in moj ego ni nič negativno vplival tukaj.

saj značaj ni nakj fiksnega, kar prinesemo s sabo. so neki temelji postavljeni, ziher so, samo se pa potem oblikuje, najbolj  v prvih letih življenja in definitvno vzgoja vpliva na to. in če je nekdo značajsko totalno gnil, men noben ne bo rekel da so starši vse optimalno naredili, samo tako pač je. nekje so mogli hudo v temo brcnit.


_____________________________

..tko ovdje ne poludi, taj nije normalan!

Spet se mi je na bolš poslabšalo!!

Ja znam da me ljubite, u ljubavi je spas, izpred oči mi se gubite, volim i ja vas!

ja, to itak to je en tak trend...je ravno včeraj mi rekla ravnateljica vrtca, da je ena mamica svojo triinpolletno hči prestavila v jasli, med enoletnike, ker ne želi da hodi okoli, na sprehode itd. ker se ji lahko kaj zgodi a si predstavljaš??? in je menda prišla z zakoni in pravnimi akti, u nulo podkovana. cela štala.
svašta je, jaz res veliko opazim, ma ne vem, a drugi res ne, al kaj. in otrok, ki ima rit vijolično in lulčka, vse vneto, škrlatno, do krvi, pa nos ves krastav in po pregibih, vzgojiteljice si pa ne upajo kaj rečt mamici, ker je on kako vip al kva? in verjerno ima do nezavesti rada otroka, saj nosi samo benetonove bodije, pa nevemkakšne vse dizajnerske cunje in čeveljčke. verjetno ga rit kaj manj zato peče.

jaz bi šla v planine pa tam živela, res


_____________________________

..tko ovdje ne poludi, taj nije normalan!

Spet se mi je na bolš poslabšalo!!

Ja znam da me ljubite, u ljubavi je spas, izpred oči mi se gubite, volim i ja vas!

Te reči jaz vidim zelo drugače kot ti. Moram pa priznat, da sem pred 10. leti razmišljala identično. Dokler nisem videla res veliko primerkov, ki so te teze spodrivali. Po mojem mnenju s karatkrejem prideš na svet. Seveda ga razvijaš, pa hkrati razvijaš intelekt. Tudi čustveno inteligenco, pa še kakšno zraven. IN a veš, ti meni že ne vibriraš vsaj tako na daleč ne tolk ego (stojiš za svojimi vrednotami, ki jih nimaš le čustveno, ampak tudi intelektualno razčiščene in tega jaz ne vidim v povezavi z egom, ampak prej z razmišljanjem in karkterjem speljat reči po svoje - ne pa za sebe, kar ego ljudje delajo, ker zanje drugi ljudje ne obstajajo v smislu, d abi jih bilo treba upoštevat, čutit ali videt - gazenje nima osnove v zdravih rečeh), poleg tega mi vibriraš zelo inteligentno in ni nič čudno, da si pogruntala, da je za vse vas boljše, če ne zameriš. To je tudi stvar inteligence. IN značaja. In kompleksov (te se pa gotovo da ublažit, odpravit). Če bi večno visela na vseh rečeh, bi tudi na tej.

Kar se vpliva staršev tiče, še vedno menim, da človek ne bo "totalno gnil", če bo imel primerno vzgojo, lahko bo pa vseeno z zelo čudnimi normami (beri ne bo ubijal, ne bo kradel, ne bo vsakega pretepel, ne bo zapadel v kriminalna dejanja.. in podobno, vseeno pa bo pogazil vsakega, ki bo mislil drugače, se posmehoval, včasih lagal ali preziral, se vedel čudaško na določenih področjih - čeprav bo večino časa relativno sprejmljiv za okolico in najbližje - moraš priznat, da je razlika med tem, ali gre za otroka, ki je bil primerno vzgajan oz. ne, zeloooo velika).

sva midve iz iste žlahte? Mislim, sem jaz vaša tamlada?

Mislila sem kot odrasel mi verjetno ne bo rekel, da me sovraži, če mi bo ratalo naredit lep odnos.

Glede praznikov ipd, bi rada, da ne prihajata, če si tega ne želita, nočem, da sem jima obveza, samo zato, ker sem ju rodila in vzgjila. Če jima ne bo fajn z mano toliko, da bi se me kdaj pa kdaj želeli videt, potem je že nekaj narobe z našim odnosom. Nočem da hodita samo meni na ljubo. Vseeno mi je, ali prideta ravno za praznike ali ne - ko bosta odrasli, si jih bom želela preživet z lubijem, onidve bosta pa v drugem planu. Zdaj so vsi v istem planu, ker pač še živimo skup in sta še mali .

Ronja, jaz se strinjam s tvojim mišljenjem. Tudi meni so moji starši želeli podati vrednote, a žal ne na način, ki bi bil meni razumljiv. Smo pa vseeno razvili lep odnos, predvsem zato, ker sta oba starša sprejela, da iščem svojo pot. A bistvene stvari, kot so odnos do sočloveka, spoštovanje in trud za razumevanje sta mi vseeno vcepila, to so bila vodila ob katerih sem odraščala, in zaradi tega sem jima hvaležna. Sem pa pred kratkim spoznala fanta, kateri mi je odprl še več obzorij o iskanju lastne identitete, vrednot in sreče. In tudi on je bil vzgojen s strani staršev, kateri so znali dajati vzgled in pomagati, da najde svoje mesto na tem svetu. Pa ne samo njemu, še veliko drugim ljudem, ki so jih poznali. Vsak človek je odgovoren zase, da se izboljšuje in uči. Življenje včasih sicer spiše grde romane, a človeška volja po boljšem svetu je trdna. Otroci znamo biti trmasti, staršem požreti ničkoliko živcev, vseeno pa čutimo, kdo nas ima rad. Starševska ljubezen je pa edina, ki neizogibno vodi do ločitve. A se povrne, ko starši vidijo, da otrok postane samostojen in srečen. Pogostost obiskov pa nikoli ne more biti merilo za ljubezen otroka do staršev.

Mal spremljam tole vašo debato in se mi je postavilo par vprašanj, predvsem zate Gina. Sej mogoče si o tem že pisala, mogoče celo tukej na tej temi pa vendar ne uspem čist razbrat...
Zanima me, kaj točno imaš v mislih, ko za nekoga rečeš, da je ego? A imaš v mislih zgolj tisti egoizem (pa ne mislim tazdravi) ali je ta pojem pri tebi širši? Ne zmorem glih iz tvojih postov točno razbrat, katera dejanja so posledica vzgoje in katera so posledica karakterja. Mi lahko prosim našteješ par primerov, da si naredim malo predstave? Ali so nekatera dejanja vedno posledica karakterja ali so lahko tudi posledica vzgoje (in obratno)? In kako to ugotoviš oz. veš? Potem me zanima, kako si prišla do tega zaključka (kar se ega tiče). Si mogoče prebirala kako literaturo (in katero)? Ali je to plod tvojih opazovanj in lastnih spoznanj? Ali mi lahko poveš, katere oz. kakšne karakterje prinese človek s sabo? Potem me zanima kakšna je zate razlika med tem, da ima človek nekaj v genih in med tem, da ima pač takšen in takšen karakter? Ali je karakter možno spreminjati (bodisi z vzgojo, bodisi da ga poskušaš sam)? Ali je možno, da je otrok v otroštvu popolnoma drugačen kot v odrasli dobi pa je za to še vedno 'kriv' samo njegov karakter oz. ego?

Ok, tolk zaenkrat, hvala ti za odgovore.

Joj picola, koliko si mi zastavila vprašanj. Meni je to bolj simpl, kot se morda sliši. Če ti bom pa to znala simpl razložit, kako to vidim, pa nimam pojma.

Meni se zdi, da je ogromno otrok popolnoma drugačnih, kot tedaj, ko odrastejo. To pa zato, ker je otrok bitje, ki se šele razvija, postaja tisto, kar je v svojem bistvu. Enostavno je še toliko med nebom in zemljo, se mora prizemljit, navadit na ta svet, da z leti lahko razvije tisto plat sebe, ki jo na tem svetu rabi. Vendar ne nekaj novega, ampak nekaj tistega, kar je v njem že itak, samo malo bolj spi mogoče, ni toliko odkrito, ko je še majhen.

Ego, ja res je težko to opisat. Ego osebo bi jaz opredelila kot to, da vidi v lajfu v glavnem samo sebe, da so ostali namenjeni temu, da ji ali služijo ali jih uporabi ali pa se ji morajo pokorit - če ne, jih povozi (kritizira, onesposobi,..), hkrati vidim egocentrične osebe kot nekoga, ki ima hude komplekse, ker se ne zmore dovolj vživljat v druge ljudi (razen v redke, recimo svoje otroke). Lepše se ta hip ne spomnim razložit tega pojava, kot ga vidim s svojimi očmi in pod čemer uporabljam pojem ego.

Meni se zdi posledica vzgoje, da recimo otrok ne pretepe drugega, čeprav bi si ga glede na karakter želel, ni pa nujno, da je posledica vzgoje to, da otrok ne bo želel deliti bombonov z nikomer (čeprav njegovi starši delijo vso hrano vedno z vsemi in jim je to recimo najvišja vrednota) - to je posledica karakterja - čeprav bo otrok, ki ga bodo hudo zelo zelo v tej smeri vzgajali še vedno na trenutke sposoben pogoltnit vsa svoja čutenja in na silo nekomu vendarle dat bombon, ampak ne vsakič, ker tega enostavno ne bo v njemu, se mu bo celo zdelo napačno. 
Če mene vprašaš so nekatera dejanja vedno lahko posledica vzgoje in druga karakterja. Ne boš nekega introvertiranega otroka prepričal, da se bo vsak dan izpostavljal in ven metal, pa četudi ga vsakodnevno siliš nastopat v gledališču - to ni njegova vloga v življenju, ni tako namenjeno, niti ni smiselno, prav gotovo pa lahko z vzgojo dosežeš, da bo tudi najbolj plašen otrok sposoben iti v trgovino, če bo trgovino rabil, pa se tam izpostavil in rekel, da bi rad kruh.
Če otroka vzgajaš k temu, da je vedno vse po njegovo, bo logična posledica vzgoje, da bo vedno hotel, da je vse po njegovo. Torej vzgoja v to smer vedno na to vpliva - od karakterja je pa odvisno, v kako veliki meri.
To je tako, kot če živiš z nasilnim alkoholikom - vedno bo ta reč vplivala nate - kako pa je odvisno od karakterja, ne od vzgoje, ki je za dva otroka čisto enaka. Eden bo alkoholik, drugi pa alkota poskusiti ne bo mogel od groze.

Ali če ti dam drug primer - če otroku nič ne pomeni, da ga voziš okoli, ker je zapečkar po karakterju, mu lahko nudiš maldive, pa ti bo očital, zakaj mu nisi lego kock rajši za ta denar kupila, da se bo doma cele dneve igral in obratno z obratnim otrokom. In takemu otroku nikdar ne bo všeč druga od teh dveh stvari kot prvemu otroku, pa če ga ne vem kako vzgajaš - vzgoja tu nima vpliva, njegova vrednota je ali pohajkovanje ali dom in mir. Četudi ga bo za določen čas zgrabilo pohajkovanje, se bo čez čas vrnil k miru in obratno. Ne moreš ga obrnit, to je v njem (geni).

Vse kar pišem so moja lastna razmišljanja. Res sem v lajfu prebrala gore knjig in druge literature, te reči me zanimajo, izkušnje imam, pa opazujem reči tudi. Ni to potegnjeno iz nobene knjige, iz veliko njih in mene skupaj je.

Geni in karakter zame ni eno in isto. Karakter je samo del genskega materiala. Genom je zapis različnih oblik funkcioniranja človeka na vseh možnih ravneh, zavednih in nezavednih. Karakter pa poznaš, ne vem kaj naj ti razlagam o njih, saj to poznaš menda (kolerik, flegmatik, sangvinik, melanholik), čeprav so to zelo grobe oznake, nians na te teme je pa ogromno. Nikdar pa ne boš nekega flegmatika naredila pedantnega počasneža, ker tega ni v njemu v taki meri izraženega, da bi zato opustil njemu ljube reči, ki temu niso podobne - torej karakterja spremenit ne moreš. Lahko ga samo omiliš - toliko da spozna, izkusi in se nauči v osnovi še druge možne različice, ki so tudi fajn in jih zmore upoštevat in občasno izvajat, kadar je to zanj fajn in ok ali potrebno. Recimo lahko otroka naučiš, kaj sploh pomeni natančnost in počasnost, opozoriš, kaj je treba,d a se to doseže, vadiš z njim, vse to se da in je ok, nikdar pa ne bo sam od sebe to ljubil in to postal in še manj to živel vsakodnevno iz samega ljubega veselja- če je sangvinik.
NO, tako to vidim.

IN kako boš to dosegla? Imaš ti to moč? Samo toliko, starševaska ljubezen in razumevanje in prizadevanje nista vedno dovolj. Kako boš imela to moč, naredit odnose ok?

to je v bistvu res. sam ne čist ni čist tko, da nič ne moreš. jaz ne verjamem v to, da vsak dela v dobri veri da dela prav. jaz mislim da v sebi točno veš, da ne delaš prav, na sploh, ne samo v odnosu do otroka. kaj pa vem no, al pa sem samo optimist pa lahko navzven še tako zgleda, kako dober starš si in zgledno skrbiš za otroke, pa vse jim nudiš in omogočiš, pa jih zraven fajn čustveno manipuliraš in vsakemu še razlagaš, kako za otroka bi pa vse naredil in nekako okolica kar vsrka to, kako dober starš si. samo otrok ti pa hrbet obrne potem, ko ima to možnost. pa ne zarad karakterja, ampak zarad tistega, kar je bilo v odnosu narobe. in ne verjamem, da starš pojma nima, kaj je bilo to narobe. točno ve.

zato tudi ne verjamem v to, da imaš vse otroke enako rad, to je zame čisti bulšit. ne moreš met vse enako rad, niti se mi ne zdi prav da se trudiš v tej smeri. seveda ne mislim v smislu, da imaš enega bolj rad kot drugega, ampak ziher pa jih imaš drugače rad. in prav je tako. ker lahko imaš čisto različne otroke, ti si recimo mati, ki se blazno razdaja in izkazuje ljubezen na vsakem koraku in imaš otroka, ki to rabi, pod nujno, vsak dan dozo crkljanja in vsega, imaš pa še enega, bolj samosvojega, mal drugačnega, ki mu gre vse to blazno na živce, ki ga vsa ta ljubezen duši itd. in ni prav, da imaš oba enako rada, iz tega se ne more pameten in zdrav odnos razvit, če ne znaš dat otroku kar rabi. mami fajn in super da me maš rada in te skrbi zame, sam a me morš met glih dons, ko so vsi ostali na žurki

s tem se jaz še tudi ubadam


_____________________________

..tko ovdje ne poludi, taj nije normalan!

Spet se mi je na bolš poslabšalo!!

Ja znam da me ljubite, u ljubavi je spas, izpred oči mi se gubite, volim i ja vas!

Seveda ni res, da čisto nič ne moreš, marsikaj lahko, pri mnogih otrocih lahko ogromno, pri nekaterih drugih pa skoraj nič. Meni se zdi ulla, tako ko te berem, da resnično vidiš v praksi čisto preveč družbe, ki je po tvojem opisovanju zame osebno malo ali fejst gnila. V resnici sem jaz točno tako družbo doživljala v časih, ko sem bila majhna in še to ne tako zelo pogosto. Kar šokira me, kako strašansko je to v tebi, se mora resnično vsak dan opazit v tvojem okolju, da to tako izrazito vidiš. In posledično vidiš neko drugo skrajnost toliko bolj izrazito. Sama sem drugo skrajnost - biti izjemno ljubljen otrok - doživljala na svoji koži. Sem doživljala to tudi v bližnji okolici z meni zelo blizu ljudmi. In garantiram, da tudi ta skrajnost ne prinese posledično vedno dobrih odnosov. Pa četudi starš da resnično vse od sebe in je prepričan, da dela dobro. Pa tudi ni vedno tako, da starš ve, da dela narobe, pa da nudi napačne reči. Ja, bilo je tako nekdaj, veliko tega poznam in vem o čem pišeš. Tudi ta reč je možna, samo v mojem okolju ni pogosta. Tam kjer jaz živim in delujem, gredo skrajnosti v drugo smer - vendar sem o tem že pisala.

Seveda nimaš vsakega otroka na isti način rad, vendar imaš vsakega otroka lahko enako mnogo rad. Jaz imam vsakega mojega otroka neskončno rada, ni meje za opredelitev, kje se moja ljubezen sploh neha - ne glede na to, kakšen je kdo od mojih otrok in kaj rabi. Seveda pa enega otroka lažje razumeš in mu lažje nudiš reči, drugega pa malo težje in mu težje nudiš karkoli. Včasih se lahko trudiš do skrajnih meja svojega razumevanja, pa ne moreš dojeti, zakaj nekdo rabi kaj vem kaj, recimo dizajnersko cunjico. Pa mu morda kupiš kakšno, pa ne moreš dojeti, zakaj rabi 27 njih in mu jih niti ne moreš nuditi. Pa ti zameri do konca lajfa. Zdiš se mu omejen, k ne razumeš. POznam take primere v svoji bližini. Ali recimo lahko se trudiš razumeti zakaj otrok sebe poveličuje na način, da druge v drek tunka, ampak gotovo mu boš vedno znova razlagal, kako to ni ok. In nekaterih se nikdar ne prime. In tudi ko bo otrok odrastel, tega njegovega vedenja kot starš ne boš razumel, niti se ti ne bo zdelo, da bi moral najbrž. Otroku pa se bo zdelo, da ga kritiziraš, da mu cel lajf govoriš, kako je zanič ali pa te bo zaradi tega preziral, ko nimaš pojma o družbi, vsaj po njegovem. Ali če dam še en primer, če otrok bevska nate, tuli ali preklinja, ap tega ne odobravaš, pa mu zaradi tega dokler bo preklinjal ali tulil ne boš ustregel to in to in to, otrok pa ti bo to zameril do konca lajfa - tega gotovo ne boš kot starš obžaloval, ker veš, da si samo s tem prepčil, da se ni razvil v kroničnega psovalca in morda si mu prihranil kak izbit zob, da ga ni nekje na ulici zaradi tega nekdo pretepel. Ampak otrok te bo preziral zaradi tega, ker ni dobil vsega kar je hotel. Tudi pri njegovih 50. letih še kar. Otroci, ki imajo dovolj ljubezni, so pogosto razvajeni in zamerijo reči, ki se nerazvajenemu otroku ne zdijo zanič, slabe in jih razume. Tukaj pride do tiste razlike med mojim in tvojim mišljenjem, ko se ti zdi, da do tega skorajda ne more priti, če si trezen starš. Lahko pride vseeno, če mene vprašaš. In dopuščanje svobode v kakršnemkoli oziru ni, poudarjam NI merilo za to, koliko te bo otrok ljubil ali ti zameril ali odmeril ali karkoli že. Eni rabijo posesivno ljubezen, se jim zdi, da jih ne ljubiš, če jim ne vzameš vsega iz ramen, drugi ravno obratno menijo, da jih ne ljubiš, če jim ne dopuščaš totalne svobode, ker bodo vse "sami". Lahko daš otroku vso svobodo tega sveta, pa bo še vedno jezen nate... ker recimo ni imel dovolj materialnih reči ali zabave, ali ker je moral doma kaj naredit, ali ker ni bil carjevič Marko na prestolu, ampak samo car Marko veliki, ki je moral delati tudi domače naloge sam.  Jap ulla, morda pa je tole odsev mojih izkušenj iz meni blizu družbe, ki točno tako povprečno mnogokrat reagira.

Povzetek vsega skup - če si malo ok in malo ne ok starš, si otrok pridobi vse sorte izkušenj, da postane moder, trezen in ljubeč človek. Če ima preveč trezno, ljubečo in prijazno vzgojo ali obratno preveč grobo vzgojo ali je celo deležen zanemarjanja ali poniževanja, ima oboje enak vpliv - zanič, zanič, zanič. Kar ne pomeni, da ne dobi otrok dovolj izkušenj v obeh smereh, da bi uspel kasneje v lajfu ločit, kaj je nekaj groznega in kaj ni, pa kaj je sočutje, varnost in kaj sploh je biti sočlovek, ter kako preživeti, ne da bi postal ali preobčutljiv, preveč ranjen ali preegocentričen ali preveč v katerokoli skranost že.