S starši nimam ravno super odnosov.Me ne kličejo,ne obiskujejo,nikoli ne čuvajo vnukov.......
O.k.Ampak zdaj pa ko je oče bolan me vsi sprašujejo zakaj ga ne obiščem,pokličem....
Ja,pa kaj naj mu rečem?Da mam dost in me še naprej pustijo pri miru?Direkt al po ovinkih?


_____________________________

Pleši na glasbo,ki jo slišiš.

zakaj bi pa ga obiskala če on tebe ne??? če prav nimate stikov pusti tako, če ne pa samo pokliči pa je !!

če te gnjavijo pa jim povej kako in kaj je stanje


_____________________________

polona 5.4.2007, 55 cm 3900 g
vili 19.10.2008, 57 cm, 3910 g

bila bi neustavljiva, če bi lahko začela....

Ne vem, različni smo. Kadar jaz nekoga ne pokličem, to storim samo zato, da se začasno zaščitim. Na dolgi rok se pa tako zaščitit ne moreš, ker te te reči vseeno upravljajo na daljavo. Vsakič ko pomisliš nanj, se ti zbudijo slabe misli in trpiš. Tako da dolgoročno je zagotovo bolje sam pri sebi razčistit in odpustit - zavoljo sebe. Najbolj verjetno oče ne dela tega kar dela zato, da bi te jezil, ampak zato, ker ne zna drugače. Če zmoreš to tako videt, pa da ne visiš na starih zamerah in rečeh, ki so ti jih storili, lahko na ta način veliko narediš za sebe. Mogoče bi vendarle tudi kakšnemu od tvojih otrok pomenilo nekaj to, da vidijo dedka in babico, četudi tebi ni do tega.
Tako da...jaz bi vseeno šla tja, očitno je tudi njim do tega, če te kličejo, vsaj nekomu od njih. Bolan je, bog ve kako dolgo boš imela še možnost sploh z njim razčistit do te mere, da mu boš lahko odpustila. In fajn je odpustit, odleže predvsem tebi. MIslim, če ga pogledaš z očmi, da on ne zmore več kot toliko. To ne pomeni,d a moraš tolerirat, če kaj grdega stori, sploh ne. Le da ni treba tega potem sprejet. NIti se zraven sekirat. Pač ne sprejmeš grdobij in to je to, brez slabe volje in spominov kaj vse takega se ti je še zgodilo.

Če pa ti ni za razčiščevat na način, da bi ta hip lahko odpustila, potem pa pač ne greš tja. Samo v tem pirmeru se moraš prepričat tudi to, da se zato ne boš sekirala, ker si to morala storit, da si samo sebe zaščitila na nek kratkoročni način. Na dolg rok je pa vseeno bolje razmišljat o tem, kaj lahko storiš zase, kako lahko gledaš na reči, da mu boš lahko odpustila.

zanimivo razmišljanje, ki ga bom kar shranila v svoj spomin, in upam, da večkrat uporabila

Kateri "vsi" te sprašujeo. Starši? Sosedje? Sorodnki?

Če že v normalnem življenju ni stikov,  je vsaj pri bolezni jasno, da se bolnika obišče. Sploh če je težja bolezen. Če pa obstaja možnost smrti, potem toliko bolj.

Samo problem je veliko globlji kot samo "nimamo super odnosov" ali "naj me  še naprej pustijo pri miru".

Če je zamera velika z razlogom je prav gotovo boleča, in to boš morala reštiti prej ali slej, ali pa se bo vleklo za tabo celo življenje.

Ne vemo pa nič ne o razlogu, ne o bolezni tako da se tudi ne da reči ali naravnost, ali po ovinkih oz. ali je "pusti me na miru" sploh pametno.


Se strinjam.

Sprašuje me predvsem očetova žena.Bolezen pa ni tako huda.


_____________________________

Pleši na glasbo,ki jo slišiš.

Popi, včasih je treba iti prek sebe. In zmeraj vsako delo naredimo predvsem zaradi sebe, ne zaradi drugega. Če boš poklicala bo tvoja vest mirnejša. Če boš odpustila, bo tvoja vest svobodnejša. Je težko za znoret, ampak boš videla da več dobiš kot izgubiš.

G


_____________________________

...and once you have tasted flight, you will walk the earth with your eyes turned skyward, for there you have been and there you long to return. -- Leonardo de Vinci
AMEN!

Nimam stikov ne z mojimi starši in ne z partnerjevemi, moji so ločeni in ko je oče zbolel sem ga poklicala če ga lahko pridem obiskat, sevede z velikim cmokom v grlu, od tega je že kakšno leto, oče še vedno boleha, obiščem ga sedaj 1 na dva meseca.
Vem, če ga ne bi bi si potem očitala, če bi prišlo do najhujšega.
Nihče pa ne spregovori o stvari zakaj je do tega prišlo, pogovarjava se bol o vremenu.
Naredi pa tako kot si srce veli da ti kdaj zaradi same sebi ne bo žal.


_____________________________

Nasmeh in prijazna beseda sta nevidno orožje dobrega,
ki razoroži še tako nedostopno osebo. Lepota je v drobnih
stvareh in majhnih pozornostih. In ko boš drugim polepšala
dan, bo tudi tvoj dan postal povsem nekaj drugega,

Sem mnenja da če enkrat narediš korak ki ti ga veleva vest in srce (pa čeprav razum kriči neee), da dolgoročno ne moreš falit. Zaradi in predvsem sebe.


_____________________________

...and once you have tasted flight, you will walk the earth with your eyes turned skyward, for there you have been and there you long to return. -- Leonardo de Vinci
AMEN!

A zamera pa je tako huda?, da ne moreš iti na obisk.

Vsaj dve stvari razbiram iz navedbe in sicer, da želi žena tvojega očeta vspostaviti stik in da mora biti to tudi želja / potreba očeta. Želja je lahko direktna izražena v pogovoru z njo. Če pa je potreba pa izhaja iz vsebina njunega pogovora o odnosu med tabo in njim ter njo.

Kakorkoli že, če zamera ni tako velika, potem jih vsekakor obišči. To gre nekako po korakih. Ona je naredila korak, da te vabi, ti naredi korak da jih obiščeš, ....

Če je zamera velika poskusi stvari razčistiti v kolikor lahko zbereš moči. Ker zamera greni tebe. Večja kot je, bolj te greni, pa čeprav jo odrivaš v pozabo.

Moslim da moraš razčistiti pri sebi zakaj želiš, da te pustijo na miru, od česa s tem bežiš, česa si s tem prikrajšana, .... t.j. kar precej dela čeželiš priti do pravih odgovorov.

Pogovor o problemih, težavah,.... so stvar bližine. Bližje kot smo nekomu, lažje o tem govorimo. Gre pa tudi obratno. S takšnimi pogovori se ustvarja bližina.

Bojim se, da si boš lahko očitala, da nista spregovorila o stvari .... da ti bo žal, da si z očetom nisi ustvarila bližine, dokler je bil še živ. Vse ostalo bo takrat nepomembno.

Omenila sem da se pogovarjava bolj o vremenu, ker nisem hotela razlagat kako me včasih špikne in trmoglavi naprej, rajši njegove besede požrem in se naredim kot da me ne prizadanejo kot da bi se v tem stanju z njim bodla kaj je res.
Naj ima svoj prov ker tko in tko moja beseda nikoli v moji družini ni nič pomenila, sem lahko imela prov ali narobe so vedno našli nekaj proti zato sem se tudi odmaknila, da lahko v miru živim ne da sem se kar veliko let iz dneva v dan sekirala zakaj me ne spoštujejo in me za vsako izrečeno besedo ponižujejo.
Je to zaj kom kaj bol jasno, ne obsojaj če ne veš ozadja.
Nikomr ne želim da se mu zgodi kaj tacga, ker je to res boleče in zato punce ki so v takšnih dilemah res razumem, nismo samo maldi tisti ki delamo napake, je veliko staršev ki delajo veliko večje pa mislijo ker smo mlajši in njihovi da bomo kar požirali. NE hvala


_____________________________

Nasmeh in prijazna beseda sta nevidno orožje dobrega,
ki razoroži še tako nedostopno osebo. Lepota je v drobnih
stvareh in majhnih pozornostih. In ko boš drugim polepšala
dan, bo tudi tvoj dan postal povsem nekaj drugega,

Se popolnoma strijam s Coltom.... Bolje ti bo, če greš na obisk.... Tudi ko staršev več ne bo ti bo lažje ko boš pomislila, da si se vsaj malo potrudila in jim šla naproti.... Včasih so odnosi čudni vendar se je treba potrudit. Konec koncev so le tvoji starši....

Glede na to, da sama z očetom nimam nobenega stika, jaz za mojega ne bi šla.
Za mami bi takoj, tekla je pa res, da imava super odnos.
Nisem preponosna,trmasta ampak 1x sem mu oprostila pa sem poskusila izpostaviti normalen odnos z njim pa ga je spet sam pokvaril še 2x huje kot v prvo, tako da dan danes o njem ne želim vedeti nič niti v primeru bolezni ne bom spremenila mnenja.

Kolk ti mora biti pa potem hudo, ko imaš take odnose?

Eni starši si enostavno ne zaslužijo tega naziva oziroma neke ljubezni, naklonjenosti, podpore svojih otrok. Žal. In ne, stavki v smislu "konec koncev so ti le starši, oče, mama"  mene ne prepričajo. Čez ene zamere iz otroštva jaz osebno ne morem. Vsaj ne v tem smislu, da bi s svojo biološko mamo sedaj vzpostvaila kontakt recimo (me je zapustila pri 7 letih). Pa okolica tudi to pričakuje sedaj od mene. Zakaj že?

Če tebi ni do stikov, obiskov, in maš konkretne razloge za to, potem se pač ne vdaš pričakovanjem okolice. In jim to tudi jasno poveš. Poslušaj svoje želje in razum, ne drugih.

To mogoče res niso super odnosi, ampak niso pa čist zanič. Mene je oče obiskal mogoče 2x, kar sem v svojem stanovanju, pač grem jaz večkrat tja. Slišiva se po telefonu mogoče 1x mesečno, drugo je e-pošta. Vnuke čuvat je njihova dobra volja, ne dolžnost, čeprav si zaradi tega mogoče jezna nanje. Kvečjemu tvoji otroci bojo lahko nekega dne zamerili dediju in babici, da nista želela več njihove družbe. Skratka, ne zdijo se mi to razlogi, da ne bi očeta v bolezni vsaj poklicala. Mogoče bo pa očetova žena potem nehala spraševat, zakaj se ne oglasiš? Drugače pa, po svoji vesti.


_____________________________

The only man who had his work done by Friday was Robinson Crusoe.

Pa saj tukaj ne gre zanje ali za pričakovanje okolice. Gre samo in izključno zate. POglej koliko energije ti gre vsakič, ko samo na to pomisliš. Odpuščamo zaradi sebe, ker sicer nas te reči upravljajo na daljavo. Itak je človeštvo na eni precej nezavedni stopnji, vsi smo malo ubrisani, samo da vsak v svojo smer, vsi imamo posledice od vse sorte dogodkov iz našega lajfa, normalno je to. In tvoja želja sigurno ne more biti gojiti zamere še naprej, ker ne verjamem,d a se kdo rad naslaja nad svojim osebnim trpljenjem in se valja v pomilovanju - vsi si želimo biti sprejeti in ljubljeni in neka nevidna nitka nas vedno vleče k svojim staršem, pa če so še tako čudni, neznosni, ali grozni. Jaz ti popolnoma verjamem,d a mora biti to izjemno hudo, ampak ne verjamem, da se rečči rešujejo tako, da se jih pomete nekam pod prepogo, pa se dela, da jih ni. Še vedno so, pa tudi bodo, dokler na neki drugi ravni ne rešiš z njimi. Odpuščanje ne prinese nič krasnega tvoji mami (če je tolk grozna, ji je itak vseeno zate), tebi pa ogromno. Olajšanje tvoje duše in telesa, eno veliko breme pade od tebe, ne zgubljaš več energije, lahko živiš. poleg tega ne prenašaš svoje bolečine naprej v obliki da zavzameš točno nasprotno skrajnost kot starš, kot ga je zavzela tvoja mama. Res te razumem. Mora biti res težko. Ampak tvoja rešitev je kratkoročna, na dolgi rok ne deluje, da bi ti prinesla res pravo in iskreno olajšanje.

podpis pod Gino!

Odpuščamo primarno zaradi sebe.

Hudo mi je ampak ob enem vem, da sama sem naredila vse da izboljšam odnos z njim ampak,če je njemu bolj pomemben alkohol in vse ostale traparije nimam kaj. Z mami imava pa super odnos in prat tako z bratom. Sama sem očetu dala kar nekaj možnosti, brat nikoli niti ene. Tako da to poglavje sem zaključila žal.