Moja hčera je letos začela hoditi v prvi razred (stara bo 6 let ).Vsako jutro,ko se je potrebno obleč, se ona spomne delat vse drugo kot pa obleč in umit.Tako da ji ničkolikokrat rečem, da naj se obleče in gre umit in zrihtat.Ponavadi tudi zmanjka časa,ker ji moram tolikokrat prigovarjat in stat zraven nje.Ali morda preveč zahtevam od nje? Ker včasih pa, če ima voljo, se pa vse sama uredi in obleče,brez ene same moje besede.Enako je kadar je treba nekaj ubogat: reče da bi rada pila, jaz ji pravim,da naj malo počaka,da bom šla iskat,pa pravi da bo kar tisto vodo pila ki je v hladilniku,jaz pa sem ji rekla da ne ker zelo kašlja,da naj samo malo počaka in ona gre naravnost v hladilnik. Tako je pri ničkoliko stvareh za katere ji jaz nasprotujem njenim željam.Prosim povejte kaj naj naredim.  

Kot bi zase govorila!Pri nas je isto seveda tudi pri oblačenju za ven,v trgovino...Jaz sem jo enkrat pustila doma ko še ni bla zrihtana čeprav sem ji 5x rekla,mi smo šli pa v trgovino.Sej mal je pomagal prav velik pa tud ne...Se mi zdi da gre tud hitreje če si zvečer sama pripravi tisto kar želi oblečt zjutraj.

Pri nas je podobna zadeva. Sin bo star 5 let, pa zjutraj vedno tako mečka (ali pa zvečer za obleči pidžamo), da se včasih vprašam, ali sem jaz malo čudna ali je z njim res kaj narobe . Itak je na koncu vedno tako, da ga skoraj celega jaz oblečem . Ma, saj vem - napaka!!!, ampak drugače bi vsak dan ravno do kosila v vrtec prišli.
Najbolj me razkači, ker mu vse lepo prištimam, on pa se najprej pol ure slači, ker ima tooooooooooooooooooooliko opravkov vmes, se mora malo za avtomobički igrat, potem bi še nujno kakšno knjigico pogledal, ali pa malo pil, pa jedel, pa kar nekaj skače ..., joj, men pa živci do plafona. Si končno sleče eno stvar, pa spet sto stvari vmes, pa malo mojega prigovarjanja, spodbujanja, moledovanja, vpitjaaa ... Za znoret, kje je šele faza oblačenja. Oblači se pa po istem postopku, torej počne sto stvari vmes in rezultat so narobe oblečene hlače ali spodnjice ali nogavice, skratka V glavnem, največkrat primem jaz zadevo v roke in dokončam, torej ga slečem in oblečem.

Včasih pa tuid jaz znorim, sem tudi že šla iz stanovanja - ja takrat pa je bil v 5 sekundah oblečen. Samo je bilo zraven obilo joka, kričanja, vpitja ... mah, ful energije gre pri vsem tem in mojih živcev.

Zdaj mu pomagam pri oblačenju, pa čeprav vem, da zna sam, vem pa tudi, da ga malo ljubosumje daje, ker pač tamalo oblačim in potem bi se še on malo razvajal.

uf, pri nas je pa še pri 12-ih tako
včasih si moram kar kako mantro mrmrat, da ne ponorim
včasih pomaga le prepoved računalnika ali housearest...