Naš dvoletnik, se odloči in začne siknariti. In potem joče in joče. Prav kriči. Dam mu čaja v flaški in  ga vrže po tleh. Potem pride moj ded pa ga vpraša kaj je, pa reče, da hoče čaja. Ali pa ko grem jaz na WC hoče zraven obvezno. Zaprem vrata in v miru opravim potrebo on pa v jok. Pravo kričanje. Nato ga zaprem v sobo in mu naročim da se umiri. Potem pride ven in je čisto ok, vesel nasmejan, kot da ni bilo nič. Kako naj pristopim?

Prava udrenka (jokica) je. Včasih so rekli, da če mu kriv prst pokažeš, joče   

Kaj naj ti rečem, bo minilo .

Pri nas je bilo tudi eno obdobje, ko nisem smela še na wc, je bilo tako dretje, da je joj. Ali pa ga je kar nekaj pičilo, ko sva se npr. zvečer umivala in kar naenkrat si ni hotel več zob umivat. Potem trma in jok. Je pa minilo in upam, da za vedno .

Luka je star tudi 2 leti in je popolnoma enak-ena velika jokica, ampak ga kr pustim pa neha! sej bo bolš enkrat-mende

mi imamo tud eno jokico stokico doma - že 4 dni je takšna, da je joj  
pri varuški je vse OK, če jo ima ati je tud OK, pa če jo mulc merka tud OK - samo, ko je z mano je jok... hoče bit non-stop v naročju, tud na WC gre z mano, pa na pultu sedi, ko ji flaško delam, pa v naročju jo moram oblačit in slačit, pa ko se igrava mora sedet v mojem naročju,... in nič ji ne paše... hoče dol iz naročja in ko je na tleh se spet dere...

pojma nimam kaj ji je... se mi zdi, da ima zapozneli odtegnitveni sindrom... da me tolk pogreša in da takrat, ko sem z njo pač hoče bit čimbližje meni  


je pa tud res, da me je ujela čist nepripravljeno na to... trmico in uveljavljanje svoje volje sem pričakovala čez par mesecev  
tko v enih 60% ji ugodim, ostalih 40% pa jo pustim, da se joče in čakam, da jo mine (prej poskrbim, da si ne more kaj nardit, ko se meče po tleh - ne morem se z njo v naročju oblačit, česat, obuvat,...) - se mi zdi, da mora vseeno dobit občutek, da ne bo v življenju vse po njeno in da je včasih treba tud počakat in potrpet  


že vidim, da me (spet) čaka težko delo

Tudi naša 21-mesečnica ima take izpade. Kadar jo prime trma, ji skušamo na miren način razložiti, zakaj česa ne more imeti, dobiti, ali jo preusmeriti na kaj drugega. Včasih pomaga, drugič spet ne. Je pa res, kar pišeš - najprej s silo zabriše neko stvar, nato bi tisto rada imela. Z malo povišanim glasom ji povemo, da se stvari ne meče naokrog. Kot pravim - če ni preslabe volje, pomaga, drugače pa tuli nekaj časa. Ne pomagajo objemi, ne stiskanje - še največkrat zaleže, če jo nekam odneseš, ji pokažeš kakšno zanimivo stvar in se z njo zamoti. Za zdaj še ni prehudo, čakamo, če bo še hujše .

Nam je rekla psihologinja na predavanju, da najboljše otroka pustit pri miru, da se zjezi do konca. Najslabša varianta je, ko je recimo žalosten ali jezen, da kar naprej rineš vanj. Saj po njenem ima otrok pravico biti žalosten, jezen...
Sam če pa to traja dolg časa, se pa tudi meni ni dalo poslušat.

_____________________________

"Posadil bom drevo zlata"
(komentar našega 7 letnika, da mu ne bo treba služit denarja)

mi tudi
trma taka da je joj.

_____________________________

lp, rainbow

Life's what's important. Walking, houses, family. Birth and pain and joy. Katharine Hephburn

Se popolnoma strinjam s tem.

Sem videla, kako je bilo pri nas. Jaz sem ga pustila in si rekla, ga bo že minilo. Nekateri pa non-stop v njega, pa kaj ti je, boš to, ono....rezultat je bil, da je vsako stvar, ki mu jo je kdo ponudil, vrgel ob tla.

Če to deluje, potem je tako čisto v redu. Jaz pravim, da ga dajejo mevlje, nekaj mu notri ne da miru, pa še sam ne ve kaj. Ko pa se se zdere, gre to z njega ven. Ko se je pri nas kdaj tako zgodilo, sem se potem, ko je prišel iz sobe, čisto normalno obnašala, kot da ni bilo nič. Edino če je sedaj v redu, sem ga mogoče vprašala.