Jaz bom pa spet malo kontra:
nobena "faza" ne mine kar tako, sama po sebi, če otroku nikoli noben ne razloži, kaj neka beseda, nek izraz pomeni. Mislim da vsak otrok, vrtčevski ali pa ne, domov slej ko prej prinese kako sočno, ki jo pobere kdove kje, morda celo od nas staršev, ki smo sicer prepričani, da ne kolnemo, pa nam ob kaki izrecni priliki le uide kaka neprimerna, ki jo mala ušesa nezmotljivo ujamejo in zapišejo v možganske ovinke.
Naš ne hodi v vrtec, pa je ravno tako prinesel "pičku matejnu" in "kujc pa ta vjeme" in podobne fore. Parkrat smo ignorirali, pa ker Murphy pač nikoli ne zataji (če stvari prepustiš samim sebi, so nagnjene k temu, da gredo od lsabega na slabše!!), smo zatežili s sprašeavnjem "kaj pa je to ****? Kaj pa je to kujc?" In ker mali lump seveda ni imel pojma, smo vzeli prvo lekcijo: NE ponavljaj besed, za katere nimaš pojma, kaj pomenijo!!" To lekcijo je občasno še potrebno obnovit, ampak to je druga tema. Nikoli pa se kletvicam nismo smejali! Z vso resnostjo smo povedali, kaj naj bi ti dve kletvini pomenili in da so to vulgarne besede, ki jih uporabljajo ljudje, ki niso ravno najlepše vzgojeni in da se pri nas namesto tega reče "Porka flik, pišuka poldi, mater gate ipd". Ni bilo kaj dosti treba ponavljat, je kar izginilo iz besednjaka in če koga slučajno ujame, takoj hiti razlagat,
Mnja, potem smo tudi mi slišali "ti si butec ti si neumen, ti si trapast", tudi tistega "bedaka" iz Mojstra Mihe smo seveda dali čez - pa smo vedno razlagali. Da butec pomeni to in to, da noben ni vesel, če se ga zmerja. Trapast pomeni to in to - razlaga, razlaga razlaga. Pa potem odgovor, da "un ****" pa to govori. pa spet razlaga, da njemu verjetno ni noben razložil, kaj beseda pomeni. Da ljudi NE zmerjamo! Parkrat se tudi poskusil direktno izživljat nad mojim očetom, ki vedno vse vzame za hec, pa sem pošteno zaropotala in 1 x je bila tudi kar ostra kazen (ni smel v dedijevo delavnico), od takrat pa malo bolj premisli, kaj govori in kakšne besede uporabi. Vzeli smot udi besedo "oprosti" za primere, če kaj uide in potem še lekcijo, da oprosti ni vsemogočen in da ne pomeni, da lahko najprej vse rečeš, pol pa rečeš "oprosti" in je vse v redu. NI! Eno je nagajivost in otroška radoživost, drugo pa je objestnost. Prvo je normalno, drugega pa ne dopuščam. Seveda je odvisno tudi od starosti otroka, ampak za razlage in odpravljanje neprijetnega besednjaka ni nikoli prezgodaj.