da to delajo, preskušajo naše meje, je normalno. tudi je normalno, da nam to ni najbolj po volji, še posebej, ko smo utrujeni in se nam mudi...
pri nas smo začeli za previjanje, njo kot glavno akterko, vključiti v ritual. gremo po plenico, si jo sama izbere in jo ponosno prinese. potem jo dam na previjalno in ji rečem, naj dvigne nogice in naredi ku-ku, pa naj mi pomaga hlače in žabe dol slečt, pa naj mi poda kremico... ne uspe vedno, vendar uspeva vedno bolj. ima pa še kdaj t.i. "žuto minuto", takrat je pa sploh ne morem previt. je pa logično, da se noče previjat, saj ji 100x bolj paše z nago ritjo okoli skakat, kot pa biti ujeta v plenici, kar jo popolnoma razumem. ampak, kar se mora, ni težko;)
da ne boste mislile, da je drugače čisto neproblematična. je pač normalna 14. mesečnica, ki ima, uf še kako, svojo voljo. in seveda jok, tuljenje, cepetanje, metanje ob tla sodijo zraven. kadar je tako, pri nas ne zaleže, da bi jo zamotili s kako drugo stvarjo, pa nobeno prigovarjanje tudi ne pali. je še slabše. pač jo pustim na tleh in se delam, kot da nič ni. trmica jo (za enkrat) kar hitro mine in pricaplja za mano. mi je pa zelo naporno, kadar t.i. žuta minuta nastopi zunaj, ko jo moram v avto stlačit, ali kaj drugega opravit. takrat je pa za mamico in atija fitnes in savna
_____________________________
Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein