Danes, pet minut do polnoči, bo minil en teden odkar je preminul moj dedek, ata smo ga klicali. Pogreb je bil v torek...prelep lovski pogreb...veliko ljudi, veliko stiskov rok in izrečenih sožalij...Sem mislila, da bo pogreb trenutek, ko bom dejansko dojela da ga ni, pa še vedno nisem dojela, je pa vsak dan huje,..čez dan ob dveh majhnih otrocih nimam časa za žalovanje, razmišljanje, zvečer pa se kr ulije iz mene...Skupaj z njim sem živela skoraj vse svoje življenje, dokler se pred tremi leti nisem odselila na svoje s svojo mlado družinico. Pa tudi potem, smo se videli vsaj 4krat na teden, če ne več, ker je redno obiskoval svoja pravnuka, ki sta mu bila v največje veselje....

Pogledujem čez okno na ulico in čakam da ugledam ata, kako se nenapovedano spet pripelje na obisk. Kako mi je šlo to včasih na živce, ko je kar prišel, nikoli poklical prej, ampak danes si pa želim da bi bil tu...da bi vstopil v hišo brez trkanja in se kar naenkrat pokazal v dnevnem prostoru, kot mu je to bilo v navadi. Veliko je momljal sam vase, pogosto imel svoj prav, včasih smo zavijali z očmi in samo kimali,...., danes bi pa rada poslušala njegovo jamranje, momlanje...

O ata....pogrešam te....ne morem dojeti da te več ni.

< Sporočilo je popravil tinkatonka -- 30.12.2010 19:20:32 >

_____________________________

Ponosna mamica Aneju in Jakobu.
--------
Vsaka mama je prava mama, dana za srečo in veselje. Prava. In ena sama. Za vse življenje.
(T. Pavček)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

še kako te razuem. Velik objem.