Sebe imam za še kar strpno in tolerantno osebo, in nisem omejeno bitje ki bi ga istospolniki, katoliki, muslimani, črnci, ateisti, skini, rejvarji, odvisniki itd motili. Moti me to, da bi pa vsi radi imeli neke posebne pravice, in ker je zdaj ogromno govora okoli istospolnih družin, razmišljam tudi o tem. »Moti« me da bi vsi radi imeli otroke, (pa ne iz enega razloga, ki bi prav tako moral biti ključnega pomena) zato da bodo nekomu polepšali življenje, da bojo rešili nekoga iz lakote, ampak zato da bojo oni srečni. Nikjer še nisem zasledila da bi kdo omenil to stališče. A smo res postali tako egoistični da gledamo samo na svojo rit, do kakšne meje bomo šli z svojimi željami??... No, mej očitno ne poznamo več. Če pa začnem razmišljat v drugo smer se pa vprašam, ali se me to sploh tiče? Pojma nimam, mislim da nikakor ne. Zakaj bi sploh mi lahko odločali o tem?? Naj se odločijo biološki starši posvojenih otrok, ali se z tem strinjajo. Ampak... saj otroci v sirotišnicah nimajo več staršev ali pa le- teh sploh ne briga zanj, in prav tako jih verjetno ne bi brigalo pri komu bodo živeli, če sploh kje. Pa se potem vprašam, bodo ti ljudje imeli radi posvojene otroke? Lasten, biološki otrok je le tvoj, edini, tisti ki nastane iz dveh oseb ki se imata radi, oziroma naj bi se, iz njegovih semen in njenih jajčec. Ampak, ker lastnih ne morejo imet, bodo tudi posvojene sigurno imeli radi in jih spoštovali. Ampak tu se spet vprašam, ali morda na to stvar gledam tako, zgolj zaradi tega ker nisva imela težav pri zanositvi in imava dva zdrava otroka. Potem pa spet pomislim na referendum sredi te krize, ki jo marsikdo čuti, marsikdo pa še zdaleč ne, in sploh ne ve kaj to pomeni. Razumem ja, bi radi čimprej rešili ta problem in se osrečili, absolutno, čutim jih, ampak te denar bi v tem času lahko šel tja ker ga nujno potrebujemo. In, ja, res je, ga tudi za to potrebujemo, da rešimo nekaj otrok, ampak tisti ki bi rad posvojil otročka že ima denar, ker tudi to veliko stane, ali pa ne- v primerjavi z srečo in radostjo ki ti jo otroci naklonijo,podarijo. ampak tako kot sem že napisala, to bi morala biti stvar zgolj vsakega posameznika ki otroka da v posvojitev,in tistih sirot ki se že znajo sami odločati o le tem. In saj vendar mora vsak posvojitelj na pogovor da socialna delavka spozna in oceni bodočega starša ( kar se mi spet zdi po eni strani totalno trapasto, če primerjam z nekaterimi ki so starši pa kljub temu niso) ta denar pa bi lahko porabili deloma tudi za tiste družine ki to resnično potrebujejo,in pa za podjetja ki so šla v stečaj zgolj zaradi neplačanih storitev.in ne take družine, ki načrtno delajo otroke da njim samim ni in ne bo treba delat. In takih, tudi takih je kar nekaj. Če nebi imeli tako nesposobnih vodij na centrih za socialno delo in tako trapastih zakonov pa tudi nebi bilo take krize kot je. 5,6,7,8, let nekateri prejemajo podporo, zgolj zaradi lenobe, ker so lahko doma cele dneve, država pa fila njihove denarnice, namesto da bi se pogovarjali o pravih problematikah. Naj gredo malo pogledat še tiste KAO prave družine kjer sta oče in mama skrbnika in biološka starše, pa naj fino preverijo situacijo z otroci, kakšno kakovost življenja živijo in koliko prošenj za delo so taki starši že poslali, oziroma ali družina štima tako kot bi morala, potem pa se naj, vtikajo, in vtikamo, še v take zadeve, ki, še enkrat ponavljam in poudarjam, se nas prav nič ne tičejo.
Pride dan ko se rada razpišem  lep pozdrav.

Glede precej stvari se strinjam. Ne moremo vedet, kaj bo dobro funkcioniralo, je pa škoda denarja za referndum zdaj, ko bi ga rabili kje drugje.

Ne vem, ampak kolikor sem se pogovarjala s posvojitelji, vsi pravijo, da si moraš otroka želet zaradi sebe, ne zato, da bi komu polepšal življenje, da sicer to ni tisto pravo.


Ne vem, svoje otroke imam najraši na svetu, ampak če bi imela še kakega, ki bi imel drug dna, ga ne bi mogla imet nič manj rada - saj je ravno tako tvoj, živi s teboj, rad te ima, ti imaš njega/njo rada... po moje ne vidiš nobene razlike.

Se pa zelo strinjam s tem, da imamo precej drugega dela prej, preden se lahko vtikamo v to, ali je eni siroti res toliko slabše pri homoseksualni družini kot v sirotišnici...

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Ce bi bilo to napiso malo po odstavkih bi se se dalo kaj razumet. Tko je kot prasicja creva in jaz nimam pojma o cem sploh govoris.

Politična kampanja...ne trudi se razumeti......

Ne vem no koliko bioloških staršev se odloča o tem kdo bo posvojitel njihovih otrok. Kolikor je meni znano vsaj v Slo bioloki starši ne poznajo posvojiteljev niti ne vejo kam otroci gredo. In to je tudi prav.
Na tem forumu pisati o tem ali imajo posvojitelji sploh radi otroke ki so jih posvojili, ne vem no. Kolikor jih jaz poznam imajo radi otroke in na njih sploh ne gledajo kot da niso njihovi otroci, so njihovi pač dobili so jih malo drugače kot biološki starši.
Kako radi imaš svojega otroka pa je predsem odvisno od tebe in ne od tega na kakšne način si otroka dobil, ali si nepričakovano zanosil, je bilo veliko težav pred nosečnostjo in med njo ali pa je otrok posovjen. To je odvisno od starša ne od otroka.

Ne vem kako je bilo z vama z možem ampak midva sva tudi imela otroke zato ker sve se jih midva želela in ne zato ker bi razmišljala joj so pa 3 duše tam nekje ki bi rade ponovno zaživele daj imajva 3 otroke, al kako naj bi po tej teoriji potem morali razmišljati biološki starši. Ali bi tudi mi morali razmišljati joj zakaj imeti biološke otroke ko pa lahko rešimo sirote iz ne vem kje že? Če si otrok ne želiš ne jih imet In ne posvojit otroka zato ker ti misliš da ga boš s stojim materialnim imetjem rešil revščine. Ker otrok potrebuje veliko več kot le hrano in oblačila na njegovem 1. mestu je ljubezen in če te ni otroka nisi rešu revščine pa mu daš lahko vsak tenen novo tablico

Verjetno bodo ti otroci na nek način ljubljeni še veliko bolj, kot nekdo, ki je biološki. Zakaj? Ker so v večini posvojitelji šli čez neplodnost, kjer so leta in leta čakali na otroka, pa tega ni bilo. In potem nekje na sredini ugotoviš, da bi imel otroka, pa tudi če ni biološko tvoj. In ta želja zori.. mesece, leta.. Vsekakor kar nekaj časa, kjer v glavi in srcu premlevaš ali bi bil sposoben imeti rad tujega otroka, ali ti bo kdaj žal, da nimaš biolškega. In ko enkrat prideš to te točke, da stopiš do CSD in ko greš čez celoten postopek, potem veš, da si na to pripravljen. In potem spet čakaš in si želiš otroka. Sanjaš o njem, o tem kako bo, ko se bosta prvič videla, objela... In verjemi mi nekaj - biologija tukaj nima prav nobene veze.