hej,..želim si nekej povedat, pa povejte tudi vi kej, na to temo.

Sem 20 let stara in razmišljam o otroku. Vendar se mi zdi vedno bolj in bolj da to ni le taka bežna moja želja,...ampak to izhaja mal globje u meni. Pred letom dni sem se preselila k fanu, tukaj živim ker preprosto nemorem shajati z mojimi, ki so mi v srednji šoli zahtevali da se preživljam sama, pa še njim kao najemino s fantom plačujeva, ker živiva v njunem stanovanju. Pri tem sem blila pa popolnoma brez denarja in nič prišparanega nisem imela, pa tudi nikoli nism bla udeležena kakšne pomoči od mojih, varjanta avto, soba(pohištvo),...kot ostali moji bratje.
Poleg vsega psihičnega izsiljevanja z mamine strani, in tudi kašne konkretne klofute, ko kej ni bilo po njeno. no, še bi lahko naštevala, vendar se ne smilim sama sebi,...verjemem da je komu hujše. In sm se preselila.
Do takrat kao lepa dobra družina in kar naenkrat cela širša družina, prijatelji(dobro teji so iz moje strani vedli), .... vsi uglavnem zvejo, da ni vse rožnato, da se tudi "MI" ubadamo s problemi,...takršni kakokr koli že.
No sej kakor je bilo pričakovati, sedaj se ševedno šolam, vendar od staršov ni nobene podpore ali pomoči kakor koli že. Še pokličejo me ne,.. pa tudi če je kaj konkretno narobe. Varjanta kao jst nedelam prav, ker sem šla proč.
No, meni to niti nevem če mi predstavlja proble, s tem sem se soočila in vem da je tako, taki so,... Kot sem bila že prej navajena se tudi sedaj preživljam sama,... moj dragi in njegova družina mi v veliki miri pomagajo. Sicer nevem če bi zmogla, ker sem ful občutliva oseba, in nič ne v sebi skrivam.  Vendar mi uspeva.
Začela sva tudi z gradnjo,..kateri moji sicer zelo nasprotujejo, sicer nevem niti zakaj. Njegovi so nama omogočili ta velik korak,... kar tudi meni pomeni veliko.
Sedaj pa si želim še malo bližine in topline, ki je nikoli nisem doživela prej,...vedno bolj se mi zdi da letim pred časom, hitim na vseh straneh,...ampak otročička si resnično želim. Mogoče se le bojim reakcije, kao premlada,... vandar o tem premišljujem že dobre pol leta, in upam da mi boste dali podporo da želja dozori.

Odsvetujem
Počakajte še
ne moreta biti zdaj še na grbi njegovim z otrokom-moje mnenje

Meni se zdi, da se iščeš na napačnem koncu. Punca, saj še živet nisi začela prav, šole nisi končala, verjetno tudi zabavala ne dovolj, niti ustvarila nič, pa bi si po enem letu s fantom, pri dvajsetih, ko si komaj malo zadihala, nakopala nove skrbi. Saj otroci so fajn in luštni, ampak daj še malo uživaj svojo mladost. Vse te bo počakalo

_____________________________

Niso časi slabi, temveč človek.
John BEAUMONT

Počakaj, želja po otroku ne mine kar tako, je pa veliko bolj lušno, če so druge stvari v življenju pošlihtane.

_____________________________

Meni nebö odprto se zdi,
kadar se v tvoje ozrem oči,
kadar prijazno nasmejaš se,
kar sem prestala, pozabljeno je.
(F. Prešeren)

počakaj še malo. testiraj se še. pri meni je bila želja po otroku tudi zelo kmalu prisotna, tam okoli 18 leta. imela sem fanta in vse, samo nisem bila prepričana, če je to tisto pravo, sicer pa se mi je zdelo, da sem še mlada, mogoče premlada in da imam čas.

zdaj, ko jih imam 26, čakava z mojim prvega (nenačrtovanega), če bi se zat o odločila takrat, verjetno ne bi bila prava odločitev, ker sem se potem s tistim fantom sorazmeroma kmalu razšla.

želja do otroka pa je seveda ostala prisotna še toliko let- nič manj, nič bolj


_____________________________

največje veselje in užitek do sedaj je moj patrik (6.1.2010). bom dočakala še kakšno tako veselje??

da preklopi v drugo prestavo....pod nizkimi obrati se ni dobro matrat v peti

_____________________________

...vox populi...

Tudi jaz ti svetujem, da še malo počakaj. Ker sta ravno začela urejat gnezdece in sama se še šolaš in imaš načrte za prihodnost. Sama sem sicer mlada mamica in sem pri teh letih povila drugo hčer. Nikakor mi ni žal in vse se s tokom pošlihta ampak je pa res da moraš imet neko ozadje, vsaj malo neke stabilnosti, da se lahko potem hitreje postaviš na noge. Znanka je začela z gradnjo, mislila da našla partnerja, ki ga je dolgo iskala in je ugotovila, zdaj ko hiška že pod streho, da pa le mogoče ni to.
Veliko šteje, če imaš nekaj svojega in veš da je to, to.

poslušaj samo sebe ter svojega partnerja in bo.

na kratko... sem 21. letna mamica (no kmalu bom 22) 3 mesečnemu sinčku. stara sem bila 20 let ko sva ga začela delat. moj je star 26 let, skupaj sva 6 let. po enem letu nama je le uspelo in nama ni niti malo žal, zdaj vem kaj sem si tako zelo želela in čakala... nepopisno lepo je. seveda je tudi naporno, normalno, ampak to nima nobene veze s starostjo.
Sem še študentka predšolske vzgoje in mi manjka še en letnik + diploma. moj ima službo za nedoločen čas, živiva še zaenkrat v zgornjem nadstropju pri mojih starših, čez par let pa se seliva v našo drugo hišo, kjer so zaenkrat še podnajemniki. ja to je pri nama velik plus, da imava kje bit.

Verjemi pa da nisva edine, vsem se zdi da ni veliko tako mladih mamic, ampak jih je ogromno. na komentarje okolice pa se res ne oziraj, ker je čist brezveze.

se pa strinjam s puncami, da ne imej otroka če si želiš samo nekoga ki bi te imel rad, tako to ne gre. Take mamice običajno otroka priklenejo nase in na koncu trpi otrok in mamica ko se otrok osamosvoji.

ok, bom povedala kaj si mislim:

Mislim, da si (še) nezrela za otroka. Najprej doštudiraj, reši stanovanjski problem, dobi službo, razčisti sama s sabo in si šele nato omisli otroka, do takrat pa si nabavi psa.




_____________________________

Nihče vam ne more dati več, kot vam jaz lahko obljubim.

Otrok katerega želiš pestvati si ti sama.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]