Živjo, torej mene predvsem zanima od kdaj naprej lahko govorimo o otroku kot hiperaktivnemu.
Namreč moja še ne 3-letna hčerka je zelo zelo živahna, povsod jo je polno. Vem, da boste rekli da tega vsekakor ne bi smela početi, ampak ko pogledam druge otroke njene starosti, jih nehote primerjam z njo in nobeden izmed teh otrok ji po obnašanju niti približno ni podoben, vsi so, kaj pa vem, nekam bolj umirjeni. Da opišem par "izpadov":

*kadar kam gremo na obisk, vedno divja gor dol levo desno, v 5 minutah privleče na plano vse igrače, kar jih imajo obiski doma (pa čeprav ji to skušam preprečiti!) in se z nobeno ne igra. To potem izpade kot najbolj neubogljiv otrok na svetu. Doma tudi, je redkokdaj da se s čim zamoti (no zdaj je že nekoliko bolje), ponavadi morem jaz viset z njo.

*vzgojiteljici v vrtecu tudi pravita, da jo redkokakšna stvar pritegne, pogosto se česa loti, a ne dokonča , ker jo "premoti" kaj bolj "zanimivega" (torej leta od ene stvari k drugi, pri nobeni zaposlitvi pa ne obstane več kot par minutk)

*v vrtecu imajo vsako jutro nekakšen obred, ko se posedejo v krog, pozdravijo vsakega posebej in vzgojiteljici prebereta pravljico, pa je naša spet tista, ki na stolu ne sedi, se okrog po stolu vrti, po možnosti se s stola prekucne in dobi buško

*niti sekunde ne gleda kakih risank

Baje da so se v vrtecu vse vzgojiteljice tudi pogovarjale, pa so mi predlagale naj še malo počakamo z "diagnozo", čeprav so napeljevale k ADHD.

Toreja dragi starši otrok z ADHD, kdaj ste začeli opažati, da vaš otrok odstopa od povprečja svojih sovrstnikov? Kmalu bomo imeli posvetovalnico in psihologa pri 3 letih, pa me zanima ali naj kaj omenim, ali je bolje da hčere ne izpostavljam po nepotrebnem?

Poznano...sem enako doživljala s starejšim sinom. Vsepovsod ga je bilo dosti, ni zdržal sekunde pri miru. Bil je glasen in zelo zgovoren, težko vodljiv malček...hote ali nehote starši primerjamo svoje otroke z drugimi, naj bo to v čakalnici pri pediatrinji, v trgovini, na igrišču...Ko sem drugič rodila, je bilo stanje v mojih očeh resnično nevzdržno.

Šla sem v knjižnico, prebrala malo morje knjig na to temo, se malo pozanimala pri kolegicah, ki so učiteljice v OŠ,...kako pač gledajo na otroke z ADHD. Baje naj bi bilo kar precej otrok v vsakem razredu z ADHD, starši imajo na izbiro dve stvari:
ali otroka z zdravili umirijo (ki jih mora jemati tudi med samim poukom) ali se poslužijo drugačnih vzgojnih metod in otroka maximalno zaposlijo z dejavnostmi, ki ga pritegnejo. Po mnenju učiteljic naj bi bili hiperaktivčki, ki so na zdravilih, kot zombiji pri pouku. Zdravila jih pač momentalno omamijo in umirijo...Glede na to, kar sem tudi sama brala na forumih, so taki otroci kasneje v življenju težko uspešni, imajo pogosto probleme z zlorabo raznih substanc,...ne vem, ko take zadeve bereš, si v šoku. Saj se gre vendar za tvojega otroka...jaz sem se fuuuuuuuul sekirala, jokala in premlevala enako...ali naj dam otroka testirat ali ne, naj ga izpostavim ali ne...

Pa sva z možem rekla, da bova še malo počakala...drugače sva pristopila k sami vzgoji, se z otroki resnično maximalno ukvarjala, kljub službi, obveznostim, stresu...pa je naš mali tako zacvetel,taki sonček je, da ne morem opisat.
Saj sem dostikrat skurjena, težko je žonglirat z vsemi obveznostmi v življenju, ampak je vredno...
Nismo šli v testiranje, nismo ga izpostavljali temu...ker ima več aktivnosti (sploh fizičnih), lažje funkcionira, odvečna energija se bolj enakomerno porazdeli čez dan, vodljiv je 100%, nadpovprečno inteligenten v mnogih pogledih. Letos smo imeli psihološko ocenjevanje pred vstopom v šolo in je bil psiholog navdušen nad malim, kako in o čem vse sta se pogovarjala.

Če imate doma hiperaktivčka, to ni nič slabega...je pa malo bolj naporno. Nekaj sem se spomnila iz knjig o ADHD: Otroci s tem sindromom so pogosto nadpovprečno inteligentni, bolj sočutni, vendar težje razumljeni...ena taka....lepa trditev...Vsaj v mojih očeh.

Je pa tako...življenje je sestavljeno iz kriznih obdobij...po vsakem kriznem obdobju "zrastemo" in gremo naprej bolj močni in modri kot prej...vse je za nekaj dobro!

No, no, malo je treba umiriti konje. Sploh glede boldanega.

Sama sem mama hiperaktivca (ki je na zdravilih), pa še učiteljica, ki sem tudi imela opravka s hiperaktivci na zdravilih, pa o neobenem ne morem govoriti kot o zombiju. Prosim lepo. Moj sin je kljub zdravilom še vedno zelo živahen, v šoli ni noben zombi, še vedno ima svoje žute minute, je pa situacija mnogo mnogo bolj obvladljiva kot prej, ko zdravil še ni jemal.
Tudi učenci z ADHD motnjo, ki so bili na zdravilih, so bili čisto normalni, nobeni zombiji, le lažje so se skoncentrirali na delo v šoli, drugače pa so bili vseeno vseh muh polni in povsem enako odzivni kot sicer.

Malo mi gre na jetra tole posploševanje, sploh pri ljudeh, ki sami nimajo osebnih izkušenj s tem in bazirajo na govoricah ala baba čula-baba kazala.

Biba_leze, v predšolskem obdobju se praviloma diagnoze ADHD ne postavlja. Lahko gre samo za malo bolj živahnega otroka in ta njegova živahnost na samo delo v šoli ne bo imela vpliva. Niso to tako enostavne stvari, da bi se diagnoze postavljale kar na počez.
Na tvojem mestu bi počakala do šole, potem pa se bo kmalu pokazalo, ali gre pri vaši deklici za resnejšo težavo ali ne. Lahko ima ADHD, lahko ima ADD (to sta dve različni, a dokaj podobni motnji), lahko pa bo z leti to svojo živahnost enostavno prerasla.

Je pa res, da sem sama enako že nekako od začetka slutila, da je moj sin drugačen od drugih otrok, o veliko stvareh sem se poučila, pripravljala sem se na najhujše, celo vpis v šolo smo preložili, vendar sem vseeno počakala do šole. Šele ko so težave postale res tako opazne, da je sama učiteljica predlagala ukrepanje, smo ukrepali in poiskali strokovno pomoč.

Tudi tebi predlagam, da si prebereš kaj na to temo, da doma poskusite kakšne strategije dela z ADHD otroki, s strokovno obravnavo pa počakajte do šole.

Srečno!

Moja hči je bila ista in v vrtcu sem slišala tolikokrat da je hiperaktivna, da naj jo peljem k zdravniku in ne vem kaj še vse. Glih tam nekje pri treh, štirih letih. Sem vztrajala pri tem, dokler jaz čutim, da je vse ok, je ne bom peljala k zdravniku. Nekaterim vzgojiteljicam je šlo blazno na živce, ker moja hči ni spala popoldne, ko so vsi spali. ona se je takrat želela lovit, pa igrat, pa ne vem kaj še vse, samo ne spat. in tudi doma ni nikoli spala, praktično od rojstva ne Ampak!!! To še ne pomeni, da je hiperaktivna. Se mi zdi, da danes čist preveč hitro postavljajo raznorazne diagnoze.

Ti dam nasvet. Dokler pri svojem otroku čutiš, da je 'zdrav' in zdrav, dokler je ješč, dokler je nasmejana in zadovoljna, ne paničari in ne potrebuješ zdravnika. Ko boš enkrat začutila, da je problem, ukreni po svoji vesti! Tako bo najbolj prav.

Da dokončam našo zgodbo. Nikoli ji ni bila postavljena diagnoza ADHD, šolo je normalno izdelala, na nekaterih področjih nadpovprečna, dušica je, sočutna in človeška. Je pa res, da je še vedno polna energije in mene to strašansko veseli. Ima družbo, hodi se zabavat, menda ima celo prvega fanta, skratka, o ADHD ne duha ne sluha

Pa srečno!

Vzemite si čas za ta članek.....

http://wearechange.si/oce-adhd-adhd-je-izmisljena-bolezen/

Jaz bom pa tako rekla, da en pregled več ne bo škodil. Raje prej kot kasneje. Ne bom pisala o svoji izkušnji, samo to bom rekla, da če je res kakšna motnja, je bolje začeti prej s terapijo kakor kasneje. Pa tudi kot starš imaš ogromno enih vprašanj, na katera ti najlažje odgovori strokovna oseba.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Kot prvo je treba vedet, da je hiperaktivnost samo en simptom motjnje ki ji recemo adhd. Kot drugo se meni zdi, da pred petim letom nima smisla diagnosticirati otroka.
Kot tretje, zdravila so zadnja stvar, ki se je starsi poslozujemo. Preden koncas diagnostiko ze itak mine veliko casa, vmes bere in raziskujes in poskusas nove tehnike vzgoje in ko popolnoma nic ne deluje, potem pomislis na zdravila. In potem se itak beres o tem in spat mine nekaj casa.
Ne se prenaglit, vsak zivahen otrok se ni hiperaktiven. Vsak, ki ga nobena stvar ne pritegne, se nima motenj pozornosti.

Hvala za odgovore :) Ko takole razmišljam (govorim ko smo sami) . . .
*z mano je hči ful pridna,
*posluša in sliši vse (no, skoraj vse),
*uboga navodila in večino ukazov (pač včasih preizkuša do kje lahko gre in kaj bom naredila če prekorači mejo, menim da kot vsi otroci te starosti),
*zamoti se kolikor toliko že tudi sama, še posebej če so ji igrače zelo všeč (na primer zadnje čase ima zelo rada puzle, jih bo sestavljala znova in znova, igra se tudi čajanko s punčkami in jim kuha kosilo , zanima jo tudi kadar jaz kuham, nova igra zadnjih dni: posede vse svoje punčke in medvede v njihovo posteljo in po njihovih stolih in jim bere pravljico )
*če ji je všeč kakšna pravljica, jo bo poslušala, drugače pa pač ne, ravno tako z likovnim ustvarjanjem

Drugače je seveda ko smo drugje, npr. pri babici ali pri kakšnih prijateljčkih, tako da sva z možekom razmišljala da je to pa mogoče samo odraz veselja (evforije), ker jih je vesela. Meni se sicer zdi da je povsem normalna, ampak ko slišiš toliko drugih enakih mnenj, začneš razmišljat.

No, z vsem naštetim bi lahko opisali našo štiriletnico (no, nekatere stvari so veljale, pa jih je prerasla). Ampak nam vzgojiteljica pač vedno pove, da punca pač rabi jasne meje in kdaj tudi malo strožjo obravnavo, sicer jih bi pač povozila. Ona bi bila vedno šefica, doma, v vrtcu, pri babici, na obiskih... a se mi s tem ne strinjamo. Nikoli pa ne govorimo o nobenih motnjah, vsaj zaenkrat še ne.

Ste doma kdaj pomislili, da je punca doma omejena z vzgojo (ne mislim preveč negativno), potem pa na obiskih izkoristi, kjer pač postavite drugačene meje. Mogoče imate na obiskih napačen pristop in se tam razživi... na nek način res izkaže veselje. Poskusite mogoče poiskati odgovor najprej v smeri, da spremenite svoje in njeno vedenje na obiskih. Pri treh letih ne morete še ugotavljati, če ima mogoče otrok kakšno motnjo, da se ne obdrži pri eni dejavnosti več časa, pri nas tudi malo mora dejavnost še posebej zanimati, da se resno zavzame za nekaj, sicer se samo heca in išče pozornost, pa se je v kakem letu in pol sedaj precej spremenila, prej je bilo tega še več.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

tudi sama sem mama deset letnega otroka, ki je zelo hitre jeze, nemiren, razdražljiv včasih celo nasilen. Prebrala sem zelo veliko literature na temo takšnih otrok, se trudila z uzgojo primerno zanga, pa ni bilo veliko uspeha, slabi dnevi so se povečevali namesto, da bi šlo na bolje. V šoli smo se vsi skupaj z učiteljico, psihologinjo, ... trudili, da mu pomagamo in ulajšamo njegove težave. Sin ima tudi učno pomoč, hodili smo tudi v svetovalni center, da mu postavijo diagnozo pa v enem letu ni bilo še nič, kako pomagati otroku. iz šole so me klicali vsaj trikrat na mesec naj pridem po otroka, ker ga ne morejo umeriti, da vse leti po zraku, da tepe otroke, itd,... Vsi so namigovali, da z možem ne znava uzgajati otroka, da je scrkljan, da naj ga kdaj čez rit pa bo, in tako smo ostali brez pomoči, ki bi nam pomagal. V tretjem razredu so mu dali celo opomin, seveda najlažje je dati tri opomine in otroka prešolati, kot pa mu pomagati. Tudi z možem sva se potem začela prepirati, kdo je kaj naredil narobe glede vzgoje, jas sem padla celo v depresijo in naša družina je skoraj razpadla. Ampak jaz se nisem predala in sem iskala naprej in sem ugotovila, da takšnim otrokom manjka prava kombinacija vitaminov v telesu, da bi pripomogla k njihovem razvoju možganov, zato ta razvoj zaostaja in ima otrok težave z vedenjem. Hm kako enostavno, a ne, pa nam ne zna to povedati niti zdravnik?!
Nam je rekel zdravnik, da je naš pač edinček in da bo že prerasel!! Tudi pri nas so hoteli, da bi ga dali na tiste pomirjevale, in jaz nisem pristala na to, in sedaj vidim, da čeprav sem morala čez to trnevo pot se je splačalo, saj sem sedaj sinu pomagala na naraven način. Tako je sedaj zadovoljen, prijazen, razigran, polen idej, skratka srečen otrok. Postali smo zadovolna, vesela družina. Če vas zanima, kako sem pomagala svojem otroku me kontaktirajte na jeronimcek@gmail.com, in vam z veseljem pomagam.

samo informativno: Meni je otroška psihologinja dejala, da se pri deklicah kaže hiperaktivnost na verbalnem področju. Menda so verbalno neustavljive (saj takšne smo pa vse, ane?)