...oz. nevem kakšen naslov naj dam.

Torej stvar je taka...zanima me predvsem ali je res tako zelo napačno, če pred svojim laastnim otrokom govoriš o njem drugim ljudem (sorodnikom, znancem). Ali se to res ne sme delat oz. ni vredu za otroka.
No, da še razložim zakaj tako vprašanje...včeraj smo namreč bili na praznovanju rd od mojega očeta....v nadaljevanju dedija in sem jaz veselo pred celo zbrano družbo (moja mama, moja teta, moja babica in naša družinica) razlagala o moji starejši hčeri, recimo kake cvetke prihajajo ven iz njenih modrih otroških ust in kake dogodivščine se nam dogajajo, pa kako se mi zdi da prehitro odrašča, ker bi se jaz velikokrat rada cartala z njo ona "velika" punca pa se več noče z mano cartat, itd. Ona pa se je celi čas veselo igrala zraven nas z dedijem. Nakar meni teta reče, da to pa ni vredu, da pa jaz celi čas pred njo govorim o njej, če nevem, da me ona celi čas posluša, da bo baje to slabo vplivalo na njeno samopodobo tekom njenega življenja in, da to pa res ne smem delat...no naj povem, da kakrkoli sem govorila o njej so bile same pozitivne stvari in prigode. Niti slučaJno se nisem hvalisala z njo ali pa jo povzdigovala do neba, niti grdo govorila o njej ali pa jo "šinfala".
No mene je tale poduk od moje tete glede mojega ravnanja dokaj prizadel saj nisem mela občutka, da je to slabo če govoriš od svojega otroka pred njim oz., da delam kaj narobe. Je to res tako slabo?

Hvala za odgovore!

Pri dveh letih sem še lahko. Danes niti pod razno ne debatiram na široko o "cvetkah" v njeni prisotnosti. O malenkostih se pa včasih nasmejimo.  Stara je pa skoraj 5 let!

Tudi njene "skrivnosti" ne delim z drugimi.

< Sporočilo je popravil **Tinkara78** -- 27.7.2009 13:50:26 >

nevem.. ponavadi se prasajo moji domaci kako je ...in mislim da bodo vedno.. ne vidim slabega v tem!

_____________________________

moja mala punči,je nekaj najlepsega v mojem zivljenju, poleg moza...

no, jaz pred svojima ne govorim o njiju brez da bi onadva sodelovala v debati..pa sta še bolj mahjna..kaj pa vem, ne zdi se mi kulturno, ne vem...ne se sekirat zaradi tega, ju pač naslednjič vključi zraven:)

_____________________________

http://www.popolna-kmetica.blogspot.com/

meni ne pustita, da karkoli o njiju kaj povem, sploh tamali se razjezi do 100 mater. samo da kaj omenim komu.

men se to zdi čist ok. eni se grejo te moderne psihologije in pretiravajo v nulo imho.

enako,mi kr sama pove,da ji to ni všeč,tudi če govorim pohvalno.
stara je 5 let

men se ne zdi nč narobe  ne vem no... nisem še slišala, da bi to otroku škodilo. saj otroka s tem ne spravljaš v zadrego, torej ne vidim s čim bi lahko na njeno samopodobo vplivala 

js tut to delam... pa bom še naprej

Za enkrat še govorim. Stara je 2,5 leti. Ko bo starejša, pa ne bom več.

Ko bosta starejša ne bom, tudi meni nebi bilo všeč, da se o meni pogovarja kot v tretji osebi, čeprav sem v prostoru prisotna in v debati ne sodelujem oziroma se ne morem "braniti", pa naj bodo to dobronamerne cvetke in ljubke prigode.

Ja sej sem si mislila, da tole ni tak bav bav   Mogoče bi jo drugič res morala večkrat vključiti v pogovor in ne govoriti o njej kot da se je to ne tiče...nevem pa tudi jaz kako bi lahko to tako drastično vplivalo na njeno samopodobo...mogoče je bila teta celo malo ljubosumna, da imam jaz dosti za povedat o svoji hčeri, ona pa o njeni vnukinji nima dosti (moja je pol leta mlajša od njene)
Me bo pa verjetno res začela tamala sama opozarjat ko ji kaj ne bo pasala, a ne?

ma seveda. ko bo moja kej rekla, valjda da ne bom več "anekdotirala"

Kako pa se vam zdi kadar kdo pred vami o vas govori    , pa naj govori slabo , ali dobro.

_____________________________


Otroško srce je zaklad

hej, če govori tako kot je opisala štrokljica (moje dogodivščine v ne bahanju in ne kritiziranju), me sploh ne moti. zakaj naj bi me že?

s temle se strinjam. verjamem, da je dobronamerno, samo potem pomislim, kako bi se ali sem se počutila sama, če sem poleg, ko drugi razlagajo o meni - ni prijetno. pa čeprav ne grajajo niti kaj podobnega. a še vedno o sebi raje odločam sama, kaj delim z drugimi, in verjamem, da to velja tudi za mnoge ostale. vse verjetno pač ne. ne vem, zakaj bi otroci čutili kaj drugače. je pa res, da so določene stvari, kjer to pozabim, tudi pri odraslih, in o njih povem kaj, ko so poleg. še en dokaz, da je v bistvu vseeno, ali gre za odraslega ali otroka - gre za osebo.

ne vem pa, zakaj bi dete sedaj moralo imeti psihične probleme in težave s samozavestjo res trapasto

_____________________________

Svet je takšen, kakršnega vidiš. In vidiš ga tako, kot ga želiš videti.

a potem tudi spoznanja moderne medicine zavračaš? se poslužuješ pranja cunj v potoku namesto v sodobnih pralnih strojih? pošiljaš goloba s sporočili, namesto, da bi poklicala nekoga po mobilcu in mu sama povedala? voziš voz z volom namesto avta...  



sicer pa: govororjenje o otroku, ko je otrok zraven... tudi jaz nisem pristaš tega. vem, kako neumno sem se jaz vedno počutila, ko se je to dogajajo meni (da so moji starši govorili o meni pred drugimi). ne vem, kot da jaz sama ne znam povedat nič, kot da rabim glasnika, zagovornika... na nek način res, namesto, da bi name vplivalo s povečano samozavestjo (tudi o meni so govorili lepo), sem se potem počutila kot en kreten brez jezika.

tako, da če zdaj pri mojih otrocih pride do takega položaja, da bi jaz govorila o njej pred njo, potem raje rečem, no, boš kar sama povedala... (pač karkoli že). če pa ji je nerodno ali kaj, pa rečem, pa čisto v enem stavku povem povzetek (npr. "ja, ji je bilo lepo" itn). in takoj končam. skratka brez kakih zgodbic, pripovedi in to.  

No, to zdaj zveni tako, kot da iz tebe vre malo ljubosumja

Ampak ima tale gospa kar prav, veš? Seveda vpliva na samopodobo in še kako, če otroka spravljaš v zadrego.
Noben starš nikoli namerno ne sramoti otroka, to je jasno. Ampak, če se vse, ki ta primer zagovarjate, malo zamislite- a vam je, zdaj ko ste odrasle ženske, prijetno, če kdo pred vami o vas govori? Kot da vas ni?
Najbrž ne in tako tudi otroku ne.
Tudi če otroka na vse pretege hvališ, se zna zelo neprijetno počutit in to ja, logično, lahko vpliva na samozavest.
Dolgoročno seveda.
Reka "dvakrat razmisli, preden enkrat poveš" si niso izmislili za brezveze...

ah, danes že za vsak drekec najdemo nek "scar" ki bo otroke zaznamoval v nulo celo življenje

Roberta sorry ampak tle si pa ornk v temo brcnila. Je bistvena razlika med medicino in psihologijo. Eno je veda, drugo pa empirična znanost.
Ko smo se mi rodili, cca 30 let nazaj, je bil zelo popularen neki ameriški psiholog in dosti staršev se je držalo njegove metode. Npr. on je bil mnejna, da je lahko že 1,5 mesečni otrok razvajen. No, po 30 letih je priznal, da se je v marsičem motil. Tako se lahko zgodi tudi današnjim novodobnim psihologom, ki vsak svojo teorijo tumba.

Štorkljica, glede govorjenja pred otrokom, se mi pa tvoj primer res ne zdi sporen. Če bi grdo o njej govorila se strinjam, da ji lahko pokvariš samopodobo. V bistvu si se ti z njenimi cvetkami bolj bahala . In tudi jaz se strinjam, da ji pri 5 letih to najbrž ne bo več všeč, ker bo hotela bit resna punca, danes pa ji po mojem to samo laska. Moja bi se še bolj afnala, če bi tako o njej pred drugimi govorila. Bomo vidli kako bo čez eno leto, sedaj jih ima šele 17m...




_____________________________

Svet je poln lepote, ko je srce polno ljubezni.

roberta, mislim, da nisi dobro brala vsega skupaj. poleg tega da je npr. moj otrok premajhen, da bi sam kaj povedal o sebi, poleg tega da če ne bo želela, ne bom govorila pred njo o njej drugim ljudem, ko bo večja, se ni za bat da bi se počutila kot "kreten brez jezika" (in to sem tudi dala kot primer da je verjetno vse ok, če ne pretiravaš); poleg tega da tvoje komentarje o moderni medicini, pranju cunj v potoku in volih raje ne bom komentirala, ker je enostavno - smešno. je že Zofy lepo povedala nekaj na to temo.