Prosila bi vse tiste, ki delate v družinskem podjetju skupaj z vašimi možmi/partnerji, da napišete kaj o svojih izkušnjah. Zanima me predvsem to, kako usklajujete družinske obveznosti s poslom oz. na kakšen način se pogovarjate o poslu, kako si razdelite delo... Midva z mojim sva tik pred tem, da začneva delat skupaj oz. se že intenzivno pripravljava na to. Včasih se vse lepo zmeniva, včasih pa se mi zdi, da nikakor kot naprimer danes. , da imava prav nasproten pogled na določeno stvar in najt skupno točko se mi zdi včasih prav nemogoče. Šele zdaj , ko sva se lotila posla, ugotavljam razlike, ki so med nama in včasih me je tega strah. Prav težko razložim, kake vrste strah je to, ker se mi prvič dogaja kaj takega. Bom vesela vsakršnega nasveta oz. spodbude izkušenih.

Jaz delam v družinskem podjetju z očetom in stricem in se res super razumemo. Izogibamo se pogovorom o poslu na družinskih kosilih... Definitivno pa pride kdaj pa kdaj do nesoglasij, ampak nekako gre. Moraš pa res ločevat posel in ljubezen...Zmenita se, da ko prestopita vhodna vrata vajinega skupnega doma, se ne pogovarjata več o poslu. Drugače bosta kamlu spoznala, da se ne morata več o ničemer drugem pogovarjat kot o službi.

Midva z moem delava v družinskem podjetju že kar neki časa skupi, od samega začetka. Ker nama je jasno, da dva ne moreva komandirat sva se dogovorila, da je pač direktor on, vendar vse odločitve sprejemava skupi. Občudujem tiste, ki trdijo, da ločijo privat od poslovnega, ker nama to ne rata. Če se pičiva privat ali v poslu se to pozna povsod.
Sicer pa je tako, da delava vsak na svojem področu. Jaz prevajam in vodim papirolgijo, banko, pošiljam ponudbe...on pa je operativec na terenu, kar tudi obvlada. Razpored plačil in nakupovanja je njegov, ker pač on ve kaj in  kdaj je treba naročit.
Skratka skrajšano, delo v istem podjetju z možem je naporno, saj zahteva veliko kompromisov na obeh straneh.
Drugače pa družinske obveznosti : fajn je ker se lahko uskladimo glede dopusta, ja ker je on večino časa na terenu jaz razvažam tamali, sedaj pa ko sem na bolniški vse te stvari prevzema sam.  Skratka kakor koli pogledaš podjetje je del nas in mi smo del njega, vsi delamo, ko zabušavamo zabušavamo vsi, čas  dela prilagajamo sebi in svojim potrebam.
Vendar pa se mi zdi pomembn predvsem to, da glavni je lahko samo eden, ker drugač zmeri vsak na svoj konec vleče.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

...pa še žena ne bi imela nič proti, če se mož spetla s tajnico. Pardon, poslovno administratorko, komercialistko oz. namestnico direktorja obenem.

< Sporočilo je popravil Bakfark -- 11.9.2009 7:16:13 >

Pri nama je še bolje, ker sem jaz zgoraj .

Sicer pa je tako, kot drugje. Vse ima svoje pluse in minuse. Prve pol leta, dokler ni zalaufalo, je bilo ZELO stresno in obremenjujoče, potem pa je postalo fajn. Tudi dopust si vzameva, letos smo zaprli za cel avgust in dali možgane na off. Je pasalo .

Kakav car! Kateri podrejeni v firmi, kljub ženi, pa še lahko pride do direktorice. Ma kaj car, Bog!