Ko berem razne poste mamic katerih otroci se pri 1 letu ne znajo uspavat brez dojenja vem, da sem imela prav. Naš  je star 3 mesece in že od začetka se uspava sam in upam, da bo tako tudi ostalo. Tako sem se odločila že na začetku in sicer, da dojka ni za cartanje, ampak izključno za dojenje, cartamo pa se na mnogo drugih načinov (pestvanje, stiskanje, petje, ples...). Sem pač mnenja, da je otroka potrebno budnega dati v posteljico, da vidi kje bo spal, ne pa da se potem zbudi in je panika, ker ugotovi, da ni več v mamicinem naročju.
No in potem se zgodi, da ko je otrok star več kot 6 mesecev, se mamice odločijo, da sedaj bi pa bilo tega dovolj in bi rade, da otrok zaspi sam. To pa je seveda težko, kajti otrok je navajen drugače in mu ni jasno, zakaj pa sedaj naenkrat ne more biti več tako.
To je enako kot bi na primer meni, ki sem že kar nekaj časa navajena, da moram zjutraj popit kavico, da začnem normalno funkcionirat, nekdo rekel, da sedaj pa ne smem več pit kavice. Groza, pa sem odrasla, kakšen šok doživlja šele dojenček.
No, sicer pa je to samo moje mnenje in vsak naj dela tako kot se njemu zdi prav.

In v čem je point ?

ja - vse lepo in prav - se strinjam s tem, a v praksi ni vse tako enostavno: kaj če ti otrok na joški vedno zaspi - a ga pol budiš, da ga daš v posteljico

Počakaj še kak mesec in boš videla a bo še vedno vse tako, kot si si zamislila...želim ti da bo, to si vsaka mama želi, a veš, vsega se ne da načrtovat, otrok se zelo spreminja, kar se ti en dan zdi samoumevno, se naslednji dan sprašuješ, kam je šlo...
Sicer pa: saj  tvoj post verjetno niti ni klical k komentarju, ali pač?

Jaz se lahko na glavo postavim, pa mi mali ne bo zaspal sam v posteljici. Po več kot uri ležanja v njej, bo udaril s hudo sireno, če ne bo koga, ki bi mu pomagal zaspati. Pa lahko v vseh knjigah piše kako je prav, meni to čisto nič ne pomaga!

Morda se tole tvoje pisanje nanaša tudi name.
Nekatere mamice ne vedo ali pa preprosto ne razumejo, da so dojenčki pač različni. Kar uspeva pri enem, pri drugem ne bo in pika. Eni imajo sposobnost, da zaspijo sami, drugi ne.
 
In "uvajanje reda" pri 3 mesecih, pa dojenje izključno za hrano se mi zdi nesmisel.

_____________________________

Oglasno sporočilo:
Zakaj uporabljati nekaj umetnega, če pa je naravno toliko boljše?
www.aubrey.si
Strupi v otroških izdelkih

Se podpišem pod TiaSaro

ni povsot enako! Moja mala se še vedno doji (26 mesecev) pa včasih zaspi na joški in jo damo potem v posteljico, včasih pa se naje, se malo pocrklja in potem hoče v posteljico, kjer lepo zaspi.

_____________________________

Bog, daj mi pogum, da spremenim stvari, ki jih lahko, daj mi moč, da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti in modrost, da ločim to dvoje.

Jah, otroci so si različni in bognedaj primerjati jih med sabo.
Pa tudi pri treh mesecih so drugačni in imajo drugačne potrebe/navade kot malo starejši otroci. Tako da, Anonimna, jaz ti vsekakor želim, da ti uspe to tvojo odločitev "peljati" še naprej. Marsikomu ne, pa ne zato, ker sam ne bi bil dovolj "karakter", ampak ker enostavno ne gre.
Pa, če jih sedaj ne bomo crkljali, kdaj jih pa bomo?! Pri 18-ih?!
Meni je bilo prav luštno dojiti ga 23 mesecev.

_____________________________

Sami sončki okrog mene :)

Glej, saj načeloma se strinjam s tabo, tudi našo  dam budno v zibko in se zna sama uspavat.

Samo moraš upoštevat tudi to, da so dojenčki zelo različni.
Eni rabijo manj crklanja in bodo brez problema sami zaspali, drugi pa rabijo več bližine, so bolj družabni in rabijo več mamine pozornosti. Saj veš, introvertiranost in ekstrovertiranost.
In ene lahko daš same spat, pa bodo potem dve uri skupaj jokal, ker ne bodo čutili mamine bližine. Na koncu bodo seveda zaspali, zaradi utrujenosti, zelo zgodaj pa bodo tudi dobili sporočilo, da se, ko nekoga rabijo, nanj ne morejo zanesti. Ni ravno lepo sporočilo za tako zgodnjo starost, ne? Tehnike uspavanja so različne, pri enih uspe to, pri drugih drugo. Kar deluje pri enem, še ni nujno, da deluje tudi pri drugem.

Me veseli, da si zadovoljna s svojo odločitvijo .

Ljudje smo različni, otroci so različni in že dojenčki so različni. Vsem pa je skupna potreba po biti zaželen in ljubljen. Načini, kako svojo ljubezen in naklonjenost do nam bližnjih oseb pokažemo, so raznoliki. Na eni strani so odvisni od nas, ki svojo ljubezen dajemo, na drugi strani pa od potreb tistega, ki je našega izkazovanja deležen.

Kaj je tu bolj in kaj manj prav, je težko, če ne nemogoče reči.
Prav je tisto, kar zadovoljuje potrebe obeh strani in kar povzroča, da se ob določeni osebi lepo počutimo. Nekaj, kar paše enemu, bo morda drugega celo motilo.

Najpomembneje pri vsem skupaj se mi zdi, da znamo drugega poslušati tudi s srcem in ne vedno samo z glavo. Da kdaj samo naslutimo, da bi z nekim svojim dejanjem nekoga osrečili, pa čeprav naš razum o tem ni prepričan.

Ali dojenčka crkljati na dojki ali ne je samo eno od premnogih vprašanj, ki si jih tekom njegove rasti in vzgoje postavljamo. Ena od lažjih izbir. Z meseci in leti prihajajo vse bolj kompleksne in vse težje odločitve.  In nobena od naših izbir ni napačna, kadar se zanjo odločimo z najboljšim namenom. Namenom, da bo dojenček zrasel v zdravega in zadovoljnega otroka in človeka.

Zato, crkljajte svoje dojenčke, dokler se še želijo. Z vsem srcem. Pa tudi če to pomeni samo, da jih uščipnete za nos .