Lep pozdrav! Imam sina, star je 5,5 let in že tretje leto obiskuje vrtec. Lani v sredini leta so se pričeli pojavljati problemi. Zjutraj, ko je bilo treba oditi v vrtec, se je začel čudno obnašati, postal je napet, nesproščen, skratka takšen, kot bi ga peljali na nevem kakšno mučenje. Na poti v vrtec se je ustavljal, nazadnje pa pričel bruhati sline. Najprej smo mislili, da je kaj bolan, ko pa se je to nadaljevalo, smo ugotovili, da gre za psihološko bruhanje. Bili smo pri pediatrinji, ki nas je napotila do otroške psihologinje, ki pa (ne vem ali zaradi neizkušenosti) ni ugotovila nič drugega, kot smo že sami in sicer , to, da se boji, tistega prvega stika z vrtcem, ko vstopi in se vsi zazrejo vanj. Prav tako sem iz pogovora z njim le nekako izbezala, da ne mara igrati igric, ker ga vsi gledajo in poslušajo. Težavo smo lani po mukah in težavah, ko je bruhal že tudi, ko sva šla npr. k logopedu ali zdravniku, le rešili in sicer smo ga za vsak uspešen (beri ne bruhajoč) odhod nagradili z risbico sončka, ki jih je zbiral na vratih svoje sobe. Mislila sem, da je težava rešena, ko se je pred dnevi spet vse skupaj začelo. Iz pogovora z njim sem ugotovila, da v vrtcu spet nekaj nastopajo, oz. mora govoriti pred ostalimi, ki ga poslušajo. Drugače je fant zelo pameten, zato ga prepričujem, da mora biti na svoje znanje ponosen in ga pokazati tudi drugim. Drugo leto gre v šolo, zato me zelo skrbi, kaj bo, kajti tam bo situacij naspopanja še veliko več. Prosim za nasvet ali podobno izkušnjo. Hvala.:ups:

To bi psihologi morali vedeti, kako se da pomagati. Ker vem, moja teta je bila psihologinja, pa je, žal, že pokojna, da obstaja prav termin za take otroke. Torej so razpoznavni in se ve, kako jim pomagati. Spomnim se, da je govorila nekaj o tem, da so to taki otroci, da bi, če bi imeli vsi otroci v vrtcu naprimer uši, tudi sami raje "nabavili" uši, samo da jih ne bi vzgojiteljica pohvalila in bi jih s stem izpostavila. Ali pa da v šoli raje nimajo petic, čeprav bi jih z lahkoto imeli, samo zato, da ne bi izstopali. Torej, da se pomagati, samo na pravega psihologa se obrnite. In to čimprej.