Živjo!
Malo se moram olajšati...
Z bivšim sva bila skupaj deset let, od najstniških let, skupaj sva doživela ogromno, po šestih letih se nama je rodil otrok. Kmalu zatem je šlo vse še samo navzdol. Kar se najinega splošnega odnosa tiče, spoštovanja, predvsem pa čustev. Že pred nosečnostjo me je precej varal, pa sem si zatiskala oči, po rojstvu otroka pa sem bila prepričana, da se je to nehalo. No, ko sva šla narazen, sem ugotovila, da temu ni bilo tako. Pa to niti ni tako pomembno, bolj je to, da sva spoznala, da nisva za skupaj in tako se je on odselil. Sicer pa kakšnih groznih težav v smislu zlorab ali alkoholizma ni bilo. Kmalu zatem sem spoznala čudovitega moškega, s katerim sem še danes. Zdaj pa problem... Že nekaj mesecev se kar nekako ne morem sprijazniti s tem, da nisem uspela obdržati družine skupaj in da bo moj otrok odraščal brez očeta. Saj ne, da se ne vidita, ampak to ni to. In se sprašujem, če bi se morala bolj potruditi že zaradi otroka. Pa bivšega ne pogrešam, mislim pa nanj iz neke navade. Kako se naj sprijaznim z nastalo situacijo? Mogoče potrebujem samo čas...
Ne pričakujem ravno kakšnega konkretnega nasveta, lahko pa mogoče komentar....
Hvala in lep pozdrav

Jest bi bla na tvojem mestu vesela, da si našla partnerja, s katerim se dobr razumeš, pa če se še s tvojim otrokom dobr šteka, pol ne vidim smisla, zakaj se žreš. Kaj več bi se pa mogla potrudit z bivšim partnerjem, ki te vara? Pomoje si ga še predolg gledala. Ja, sej vsi bi radi mel popolno družino, pa včasih tko pač ne gre.

Po moje odgovor tiči v tem ali si bila prej srečna ali si zdaj? Srečna mama je tisto tapravo za otroka. Za vsako ceno biti s očetom otroka, samo zaradi otroka, pa je napaka. Je slabše za otroka oz. za celo družino.

Za kakšno ceno pa bi morala obdržati družino skupaj....Tako, da bi si naprej zatiskala oči in trpela. Bodi raje srečna, da si spoznala osebo, ki te osrečuje...tudi otrok bo srečnejši v takih pogojih. Ne si beliti glave po nepotrebnem.. Saj te po eni strani razumem vendar vsaj po mojem mnenju je boje tako, kot da bi izbrala in vztrajala v prejšnji zvezi. Otrok čuti ali se imata starša rada ali ne in ko živiš med staršema, ki se ne razumeta in ne ljubita trpiš bolj kot, če sta narazen..Zato raje uživaj v tem kar imaš...

Te razumem, jaz sem se spopadala z istimi občutki krivide, sicer sva imela midva mlo drugačno zgodbo, ampak vseeno.
Življenje pač ne gre vedno tako kot smo si zamislili, marsikaj vmes pride in najbolje kar lahko naredimo je to, da iz danes situacije naredimo najboljše. Kar je bilo je bilo, s partnerjem sta ugotovila, da zveza ne gre - in verjemi, da sta naredila najbolje zase in za otroka, ko sta se odločila za razhod. Najslabša možna varianta bi bila da bi nekaj na silo ostala skupaj in mučila sebe in otroka. Zato te občutke čimprej odpravi. Najbolje kar lahko narediš je to, da z bivšim partnerjem ohraniš en korekten odnos ter si otroku in si z otrokom odprta glede te teme in se znjim pogovarjaš...
Verjemi, se obrestuje. Občutke krivde pa prosim čimprej odpravi, ker so neutemeljeni pa še otežuješ si življenje.

_____________________________

www.petjenaporoki.si

FB http://www.facebook.com/porocnaglasba

Jaz mislim, da če starša nista srečna, tudi otrok ne more biti, zato je mišljenje, da bi se morala potrudit zaradi otroka, bolj slaba tolažba. Vesela bodi, da si našla nekoga, s katerim si srečna in verjetno je tudi tvojega otroka sprejel. To je veliko vredno. 

Meni se pa to vseeno zdi kr precej pomembno. Sicer pa...svetujem da ''gradiš'' na prihodnosti in ne preteklosti. Škoda energije.



_____________________________

...and once you have tasted flight, you will walk the earth with your eyes turned skyward, for there you have been and there you long to return. -- Leonardo de Vinci
AMEN!

Življenje ni pravljica... Vedno sem bila mnenja, da ni v redu ostat kar s prvim partnerjem, ki ga spoznaš. Ne samo, da se mora vsak še znmoret in odrastit po svoje, tudi to je obdobje odraščanja ko se vsak razvije po svoje. Na začetku npr. ti je kot najstniku pomembno nekaj drugega kot pa kasneje.

Ko grem v trgovino, tudi ne kupim ta prve cunje, ki jo vidim, ampak jih nekaj sprobam, a ne in potem sem zelo zadovoljna-

Hudič je samo, ko to prepozno spoznaš in imaš že otroka... Kdo pravi, da se npr. mi ostali ne bomo zmotili?

Varanje pri moškem ni enako kot varanje pri ženski. Namreč moški ki vara (pa ne da je to odobravanja vredno - gre le za razumevanje) išče način kako ostati z ženo. Popolnoma napačen način ampak tako moški iščejo rešitev težave.

Torej moški med varanjem še vedno ostaja v odnosu z ženo in je odnos še možno rešiti, popraviti,.... v kolikor sta oba partnerja za to. Niso pa vsi moški tega zmožni (reševanja težave na drugačen način), niti niso vse ženske zmožne prenesti prevare.

Medtem ko ženska, ki vara, je dejansko že prej odšla iz odnosa. Namreč ženska prvo povezuje čustva nato spolnost. Zato je ženska pri varanju s čustvi že pri drugemu (s tem pa tudi z odnosom), medtem ko pa moški prvo povezuje spolnost nato čustva.

Bivši ima v tvojem življenju (in ti v njegovem) velik delež, zato ni presenetljivo da misliš nanj. Mislim, da ga pogrešaš saj ravno navada je tista zaradi katere nastane praznina in s tem pogrešanje.

Vsaka ločitev je izguba. Skupaj sta "doživela ogromno", in oba (kot vsi) sta vstopila v zvezo z upanjem na najboljše. Izteklo se je kot se je. Zlorabljajoč odnos (prevare,...) kakršen je bil, pa tudi ni dober vzgled za otroke.

Prepričan pa sem, da si za ohranitev zveze naredila kolikor si zmogla in tudi kolkor se ti je zdelo še normalno.

Hvala vsem za vaša mnenja!
Novo vezo sem (nenačrtovano) začela zelo hitro po razpadu stare, in ker sem se zaljubila in je "dogajalo", nisem uspela premleti konca bivše veze, predvsem pa si nisem dala časa, da bi prebolela. Mislila sem, da mi je vseeno. Zdaj pa me vse to lovi. Ni pošteno do novega partnerja, saj sem večino časa z mislimi drugje in se ne morem popolnoma posvetiti njemu oz. nama. In strah me je ponovnega neuspeha, sploh zato, ker si želiva skupnega otroka. Ne bi prenesla ponovitve.

otroci so srecni ce so srecni starsi... skupaj ali ne.. prej se otrok navadi da starsa pac nista skupaj kot pa se starsa skup naucita zivet... da ne govorimo o custvih.. ce pa si srecna s tem partnetrjem pa bivsega odmisli, da sedanjega ne zmoti..(nisem brala vseh komentarjev...)

_____________________________

moja mala punči,je nekaj najlepsega v mojem zivljenju, poleg moza...

Jaz sem tudi že več kot dve leti z novim partnerjem in imam sina starega 7 let, pa je najbolj srečen otrok na tem svetu. Živimo skupaj in je tamal mojemu partnerju skos za ritjo. Lepo sta se sprejela oba in sploh si ne predstavljam kaj bi bilo, če bi z zdejšnim partnerjem šla narazen. Moj sin bi hudo trpel, tako da jaz bi lepo gradila na tem odnosu in da se onadva med sabo dobro razumeta.

Tvoj otrocek potrebuje srecno mamico ...

...jaz se pa bojim, da primerjaš oba in si ugotovila, da si bila v prejšnjega zaljubljena dosti bolj kot v sedanjega (če sploh si) in da nekje globoko v tebi si še vedno...čeprav sama ne razumeš in odklanjaš....če ne pa nimajo smisla ta tvoja vprašanja....
Ne otežuj si življenja...ker itak ni enostavno! Uživaj s sedanjim in otrokom in to je to.
Pogreta juha.....